Jedro

Tožničino izpostavljanje (nespornega) dejstva, da je sama solastnica hiše do ¾ (toženka pa do ¼) in da je zato upravičena stvar uporabljati, za utemeljenost predmetnega tožbenega zahtevka ni dovolj, saj tožnica za souporabo nepremičnine nikoli ni zaprosila (torej je ni zahtevala).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 7. 2016: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 70.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 9.000,00 EUR od 1. 1. 2008 dalje, od zneska 9.000,00 EUR od 1. 1. 2009 dalje, od zneska 9.000,00 EUR od 1. 1. 2010 dalje, od zneska 9.000,00 EUR od 1. 1. 2011 dalje, od zneska 9.000,00 EUR od 1. 1. 2012 dalje, od zneska 9.000,00 EUR od 1. 1. 2013 dalje, od zneska 9.000,00 EUR od 1. 1. 2014 dalje in od zneska 7.500,00 EUR od 1. 11. 2014 dalje (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v višini 2.400,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da sodba nima razlogov za zavrnitev zahtevka. Razlogi in dejstva, ki so navedeni v sodbi, naj bi si bili med seboj v nasprotju. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi ugotavljalo oziroma zaključilo sodišče prve stopnje. Zaključek, da tožnica za souporabo nepremičnin ni nikoli zaprosila in da je zato v lastno prikrajšanje privolila, naj bi bil v popolnem nasprotju s celotnim dokaznim postopkom. Omenja postopek po pokojni A. A. oziroma sklep III D 24/97 z dne 29. 1. 2013 in izpostavlja, da je sama solastnica hiše D., Š. (stoječe na parceli št. 317 k. o. X) do 3/4, toženka pa do ¼. Poudarja, da nima dostopa do hiše (saj nima ključa), dovoljenja ali soglasja, da bi uporabljala posamezne dele stanovanjske hiše. Sklicuje se na drugi odstavek 66. člena SPZ. Toženka uporablja celotno nepremičnino, torej preko svojega solastninskega deleža. Sama ji ni nikoli dala nobenega soglasja za brezplačno uporabo celotne hiše. Za kaj takega dokaz ne obstoji. Uporaba stavbe ne more iti v škodo drugemu solastniku, ki ni podal nobenega soglasja. Glede na prehod zapuščine na dediča z dnevom smrti pokojne A. A. je zahtevek pravočasen in ni zastaran. Omenja, kaj naj bi pojasnila v tožbi z dne 29. 10. 2014. Pravdni stranki se nista nikoli dogovorili o uporabi hiše D. Navaja, kaj naj bi določala prvi odstavek 66. in prvi odstavek 67. člena SPZ. Sama naj bi bila kot solastnica upravičena solastno stvar uporabljati. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi to dejstvo enostavno prezre. Za tako razlago ni nobenega pojasnila in utemeljenega stališča. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj enostavno zaključuje, da se je tožnica odpovedala svoji pravici do plačila uporabnine. Glede na zavrnilni tožbeni zahtevek je postal pokojni B. B. nepošteni posestnik, saj je vedel, da uporablja tudi lastninski delež, ki pripada tožnici.

3. Toženka je v odgovoru navedla, da je pritožba neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je sodišče prve stopnje za sprejeto odločitev podalo jasne in hkrati prepričljive razloge, pritožbenemu očitku, da teh ni oziroma da naj bi bili protislovni,(1) ni moč slediti. Pravilen zaključek,(2) da je tožnica v svoje prikrajšanje privolila (in ji zato zahtevano nadomestilo ne gre), je sodišče prve stopnje upravičeno naredilo na podlagi njenega (na naroku za glavno obravnavo dne 8. 7. 2016) podanega odgovora/trditve, da ni za souporabo predmetne nepremičnine nikoli zaprosila.(3) Pritožnica navaja, da naj bi bil tak zaključek v (popolnem) nasprotju s celotnim dokaznim postopkom, a tega ustrezno ne konkretizira. Njeno izpostavljanje (nespornega) dejstva, da je sama solastnica hiše D. (stoječe na parceli št. 317 k. o. X) do ¾ (toženka pa do ¼) in da je zato upravičena stvar uporabljati, za utemeljenost predmetnega tožbenega zahtevka (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ni dovolj. Upoštevaje njeno izjavo, da za souporabo nepremičnine nikoli ni zaprosila (torej je ni zahtevala), podoben zaključek velja tudi glede njenega navajanja, da nima dostopa (ker nima ključa) do hiše, prav tako ne dovoljenja ali soglasja, da bi uporabljala posamezne dele stanovanjske hiše.(4)

6. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj dejstvo, da eden od solastnikov stvari ne uporablja (le-te pa niti ni zahteval) in da jo (v celoti) uporabljajo ostali solastniki, za nastanek terjatve iz naslova neupravičene obogatitve ne zadošča.(5) Ker tudi tožnica (kot je sama navedla) takšne (so)uporabe ni zahtevala (uveljavljala) in ker se solastnikova pravica (so)uporabe (v skladu s prvim odstavkom 66. člena SPZ(6)) nanaša na celo stvar in ne zgolj njene dele (v konkretnem primeru prostore hiše), je pritožničino izpostavljanje (samo za sebe), da toženka (brez njenega soglasja) brezplačno uporablja celotno stavbo, nebistveno.(7) Toženkino(8) upravičenje stvar uporabljati bi bilo v primeru, da bi tožnica tega želela izvrševati (in bi to tudi izrazila), omejeno zgolj z istovrstnim(9) upravičenjem slednje. Z ozirom na (neizpodbito) ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica izvrševanja tega upravičenja (to je uporabe solastne stvari) ni zahtevala,(10) njeno poudarjanje, da uporaba stavbe drugemu solastniku, ki ni podal nobenega soglasja, ne more iti v škodo, v konkretnem primeru ni prepričljivo.(11) Zakaj naj bi bil del zahtevka, ki ga je pritožnica s tožbo uveljavljala (in sicer za obdobje pred 4. 11. 2009), obenem zastaran, je sodišče prve ustrezno obrazložilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba temu oporeka, a ni (po)jasn(jen)o, zakaj naj bi okoliščina (sama za sebe), da je zapuščina po A. A. v trenutku njene smrti 27. 10. 1996(12) (glej sklep o dedovanju v prilogi A2) prešla na njene dediče, vodila k drugačnemu zaključku.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP(13)). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V čem naj bi bilo to (zatrjevano) protislovje, pritožba tudi sicer ustrezno ne pojasni.

Op. št. (2): Ki je pravne (in ne dejanske) narave.

Op. št. (3): Glej sodbo II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015. Op. št. (4): Zakaj naj bi tožnica kot solastnica (glej 66. člen SPZ) potrebovala soglasje ali dovoljenje za uporabo hiše, ni jasno. Zadostovala bi njena zahteva za (so)uporabo, ki bi v primeru toženkinega neupoštevanja, vodila k nastanku obligacije iz naslova neupravičene obogatitve.

Op. št. (5): Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 118/2010 z dne 3. 2. 2011, II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015 in II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014. Op. št. (6): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): Neutemeljeno pa tudi njeno sklicevanje na določbo drugega odstavka 66. člena SPZ.

Op. št. (8): Vse to enako velja glede njenega pokojnega moža B. B. Op. št. (9): Spričo višjega solastnega deleža na stvari ustrezno „močnejšim“.

Op. št. (10): Zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi upravičeno zaključilo, da je v svoje prikrajšanje privolila.

Op. št. (11): Enako velja za pritožničino poudarjanje, da se stranki o uporabi hiše nista dogovorili (oziroma da ni dovolila/pristala, da toženka brezplačno uporablja celotno nepremičnino). Temelj upravičenja toženke kot solastnice nepremičnino uporabljati je zakon (in ne obstoj morebitnega dogovora s tožnico).

Op. št. (12): Tožnica pa s tožbo uporabnino uveljavlja od 1. 1. 2007 (dalje).

Op. št. (13): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami