Jedro

Revident ni niti trdil niti izkazal, da zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa ne bi mogel več opravljati svojega dela direktorja svoje družbe oziroma opravljati drugega pridobitnega dela. Ob takih okoliščinah pa revident zelo hudih posledic po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prijavlja stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep disciplinske komisije – disciplinski senat Inženirske zbornice Slovenije z dne 17. 11. 2010, v zvezi s sklepom Disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije z dne 22. 3. 2011. Z izpodbijanim sklepom senata prve stopnje z dne 17. 11. 2010 je disciplinski organ prve stopnje sklenil, da je revident kriv, da je kot odgovorni geodet dne 10. 11. 2009 namenoma potrdil elaborat vpisa tam navedene stavbe v kataster stavb v korist tam navedenih investitorjev, čeprav se je zavedal, da stavba še ni zgrajena, in zato ni imel pravnega temelja za sestavo in potrditev elaborata vpisa stavbe v kataster stavb. Za to dejanje mu je bil izrečen disciplinski ukrep „začasen izbris iz imenika IZS za dobo 1 leta“. Revident je moral plačati tudi stroške disciplinskega postopka. Disciplinsko sodišče je potrdilo sklep prvostopnega senata in revidentu naložilo še stroške pritožbenega postopka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08, Up-1057/08 in Up-1808/08) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledica ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude in to tudi izkazati.

6. Revident v zvezi z razlogom po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navaja, da „v primeru neugoditve revizije revidentu nastane velika premoženjska škoda v obsegu izpada osebnega dohodka, ki na mesečni ravni znaša cca 1.500,00 EUR, in je za posameznika eksistenčnega in bistvenega pomena za obstoj in delovanje, saj ima lahko hude posledice v obsegu izgube zaposlitve in s tem vira pridobivanja prihodkov za preživetje“.

7. Glede na pojasnjeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revident s temi pavšalnimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Poleg tega, da iz prilog sodnega spisa izhaja, da je revident direktor gospodarske družbe A., d. o. o., iz istih prilog še nadalje izhaja, da je v tej družbi zaposlenih še nekaj strokovnih delavcev. Revident pa ni niti trdil niti izkazal, da zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa ne bi mogel več opravljati svojega dela direktorja svoje družbe oziroma opravljati drugega pridobitnega dela. Ob takih okoliščinah pa revident zelo hudih posledic po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. To stališče je skladno tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 201/2009 in X Ips 232/2011).

8. Revident je poleg izrecne opredelitve razloga za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obrazložitvi revizije pavšalno še navedel, da izpolnjuje pogoje za dovolitev revizije tudi po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker naj bi bila „višina izpodbijanega dela sodbe 20.000,00 EUR“, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje ter da gre za odstop od sodne prakse. Vrhovno sodišče tudi teh pavšalnih navedb ne more upoštevati za dovoljenost revizije, saj izrek izpodbijanega akta disciplinskega organa ni izražen v denarni vrednosti, pomembnega pravnega vprašanja pa revident ni izpostavil, prav tako pa tudi ne navaja niti odločb sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopala.

9. Ker revident ni izkazal pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.