Jedro

S tem, ko je tožnica zavestno ravnala v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu, je prispevala k nastanku delovne nezgode.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1 izreka spremeni tako, da se znesek, ki ga je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zniža za 120.000,00 SIT s pripadki. V ostalem delu se pritožba prvotožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka pritožbena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je toženima strankama naloženo, da sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in ji nerazdelno povrniti 201.947,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo tožeča stranka in prvotožena stranka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, v kateri predlaga, da se tožnici prisodi višja odškodnina, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da prisojena odškodnina ne predstavlja pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljeno imaterialno škodo tožnice. Pri dosoji odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja in zaradi pretrpljenega strahu je sodišče premalo upoštevalo ugotovljene okoliščine. Graja dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožnici ni podana zmanjšana življenska aktivnost. Ta se odraža v spremenjenem vzorcu hoje in psihičnih težavah, ki so nastale po poškodbi in so zato v vzročni zvezi s poškodbo. Sodišče je sledilo mnenjem izvedencev, ne da bi opravilo pravno vrednotenje dejstev, ki izhajajo iz izvedeniških mnenj.

Prvotožena stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je za nezgodo odgovorna sama tožnica, ki je zavestno ravnala v naprotju z internimi predpisi o varstvu pri delu.

Izpodbija višino prisojene denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja ter odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba tožnice ni, pritožba prvotožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: -da se je tožnica poškodovala dne 23.9.1996 pri opravljanju svojega dela pri prvotoženi stranki, ko je vlekla naložen transportin vožiček in ji je ta pri tem zapeljal čez levo stopalo; -da je tožnica transportni voziček vlekla, čeprav je vedela, da ga ne sme vleči, ampak samo porivati; -da je tožnica transportni voziček vlekla, ker ga zaradi zapacanosti koleščkov, z normalnim naporom ni mogla premakniti s porivanjem; - da je bila prvotožena stranka s problemom težke premakljivosti transportnih vozičkov, zaradi zapacanosti koleščkov, seznanjena; -da čiščenje zapacanih koleščkov ne spada med delovne zadolžitve tožnice.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 1. odst. 73. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 z nadaljnimi spremembami) v zvezi s 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ko je zaključilo, da je prvotožena stranka odgovorna tožnici za nastalo škodo. Prvotožena stranka je odgovorna za nastalo škodo tožnici, ker ni poskrbela, da bi bila koleščka transportnih vozičkov očiščena, zaradi česar je prišlo do situacije, ko ti niso bili, z vložitvijo normalnega delovnega napora tožnice, premakljivi na predpisan način (s porivanjem naprej). Z opustitvijo čiščenja koleščkov transportnih vozičkov je prvotožena stranka kršila določilo 2. odst. 3. čl. njenega pravilnika o varstu pri delu, ki določa, da se šteje, da je varstvo pri delu urejeno, če je zagotovljeno takšno delovno okolje in dovolj varne delovne razmere, da lahko delavec ob normalni pazljivosti, strokovnih in delovnih sposobnosti ter zdravstveni usposobljenosti opravlja svoje delo, ne da bi pri tem prišlo do telesnih poškodb ali zdravstvenih okvar. Pritožba prvotožene stranke torej neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je podana njena odškodninska odgovornost za nastalo škodo tožnici.

Zastavlja pa se vprašanje, ali je tožnica s tem, ko je vedela, da ne sme transportnega vozička vleči, pa ga je kljub temu vlekla, kaj prispevala k nastali nezgodi in je zaradi tega upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (uporaba določila 1. odst. 192. čl. ZOR). Odgovor na zastavljeno vprašanje je pritrdilen. S problemom težke premakljivosti transportnega vozička se je tožnica pred nezgodo že srečala in ga reševala na različne načine, tudi tako, da je iskala pomoč druge delavke. Vlečenje transportnega vozička torej ni bil edini način premikanja težko premakljivega vozička. Tožnica je vedela, da vozička ne sme vleči, pa se je kljub temu za takšen način njegovega premikanja odločila. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila predpise o varstvu pri delu pri prvotoženi stranki in s tem prispevala k nastanku njene delovne nezgode. Njen prispevek k nastali nezgodi je oceniti v obegu 20% in je zato upravičena le do povrnitve 80% nastale škode. Pritožbeno sodišče je zato, na podlagi 4. točke 373. čl. ZPP/77 (gre za vprašanje materialnega prava, subsumcijo pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo), pritožbi prvotožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti le 80% nastale škode (škoda znaša 600.000,00 SIT, 80 % nastale škode znaša 480.000,00 SIT) in je zato znesek, ki ga je dolžna plačati prvotožena stranka tožnici zmanjšalo za znesek 120.000,00 SIT.

V nezgodi dne 23.9.1996 je tožnica utrpela udarnino levega stopala.

Zaradi poškodbe je tožnica trpela: 3 dni hude in stalne bolečine, nato občasne bolečine v času zdravljenja (52 dni), nato pa še lažje občasne bolečine nadaljnih 30 dni. Utrpela je tudi naslednje nevšečnosti v času zdravljenja: 4-krat je bila na pregledih v specialističnih ambulantah, 10-krat na boleči fizikalni terapiji, 4-krat izpostavljena ionizirajočim sevanjem, 10 dni je nosila dokolensko mavčno longeto, 14 dni so bile njene sposobnosti za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti močno zmanjšane (tožnica živi sama). Na podlagi določila 200. čl. ZOR je sodišče prve stopnje tožnici priznalo denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja v znesku 500.000,00 SIT. Prisojeno odškodnino pritožbeno sodišče sprejema kot primerno satisfakcijo (upraba pravnega standarda pravične denarne odškodnine) iz tega naslova. Pritožbi neutemeljeno izpodbijata njeno višino. Trajanje in intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja je sodišče ugotovilo na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov (izpoved tožnice, ki jo je povzelo na peti strani obrazložitve in izvedeniških mnenj izvedencev dr. J. B. in dr. M. K.). Neutemeljena je tako pritožbena navedba tožeče stranke, da se izpoved tožnice ni upoštevala. Izvedenec dr. J. B. je v izvedeniškem mnenju navedel (stran 3. izvedeniškega mnenja), da telesnih bolečin po preteku 3 mesecev po poškodbi ni možno več upravičeno pripisati poškodbi, ki jo je tožnica utrpela dne 23.9.1996. Izvedenec je svoje izvedeniško mnenje podal na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacje in pregleda tožnice in ni razlogov, zakaj se takšnemu mnenju ne bi moglo slediti.

Pritožba ne ponuja argumentov, na podlagi katerih bi se lahko podvomilo v takšno ugotovitev izvedenca. Tudi ni slediti pritožbeni navedbi prvotožene stranke, da je prisojena odškodnina iz tega naslova pretirana. Prisojena odškodnina ustreza prisojenim odškodninam v podobnih primerih, kar pomeni, da je bil pravni standard pravične denarne odškodnine pravilno uporabljen.

Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu (100.000,00 SIT). Tožnica je ob poškodbi utrpela kratkotrajen intenziven strah (nekaj sekund) in bila v strahu za izid zdravljenja ves čas zdravljenja (52 dni). Pretrpljeni strah niti po intenzivnosti niti po trajanju ne opravičuje prisojo višje denarne odškodnine, ker ni izkazano, da bi zaradi pretrpljenega strahu bilo tožničino duševno ravnovesje porušeno v znatnejši meri.

Pritožba tožnice neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi utrpljene poškodbe dne 23.9.1996 nima zmanjšane življenjske aktivnosti in zaključek sodišča prve stopnje, da iz tega razloga ni upravičena do odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za takšen sklep je imelo sodišče prve stopnje oporo v izvedeniškem mnenju dr. J. B. (stran 3.), v katerem ta ugotavlja, da je tožničino levo stopalo normalno. Pritožba uveljavlja, da sta izvedenca ugotovila, da je pri tožnici po poškodbi prišlo do spremenjenega vzorca hoje oziroma položaja prstov, ki je psihično pogojen. Če do poškodbe ne bi prišlo, tudi ne bi prišlo do takšne psihične reakcije tožnice. Ugotovljne težave tožnice so tako v vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Zaradi spremenjenega položaja prstov tožnica prostočasovne aktivnosti opravlja s povečanimi napori, nosi nizke čevlje brez pete, težko giblje s četrtim in petim prstom na levi nogi (pravilno z drugim in tretjim prstom na levi nogi), po neravnem terenu pa ne more več hoditi. Takšnim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne sledi. Izvedenec dr. K. je na naroku dne 29.3.1999 izpovedal, da sta drugi in tretji prst leve noge tožnice dvignjena, da pri tem ne gre za funkcionalno motenost prstov in da ni nobenih ovir, da jih tožnica ne bi spustila na tla. Ob pregledu tožnice je opazil, da se prsta spustita na podlago, če je nekaj časa tožnica stala, ko je začela hoditi, sta se prsta spet dvignila. Pri tožnici gre za zavesten ali podzavesten način napenjanja mišic, ki ima vzrok v psihičnem vzorcu tožnice, ki je opisan z diagnozama depresija in nevrovegetativna depresija. Slej ko prej bi prišlo do manifestacije teh pojavov, lahko tudi zaradi drugega neposrednega povoda.

Če je tako, in ni razlogov, da bi se podvomilo v povzete ugotovitve izvedenca, je zaključiti, da vzročna zveza med poškodbo tožnice z dne 23.9.1996 in njenim sedanjim psihičnim stanjem, zaradi katerega tožnica zavestno ali podzavestno dviguje prste na levi nogi, ki ji povzročata uveljavljene težave, ni.

Pritožba neutemeljeno očita izvedencema, da sta s svojim mnenjem posegla v sojenje, ko sta izjavila, da vzročne zveze med poškodbo tožnice in njenim dvigovanjem prstov, ni. Izvedenca sta v skladu s pravili znanosti, stroke in izkušenj samo pojasnila, da tožničino dvigovanje prstov na levi nogi ni posledica njenih anatomskih sprememb na levi nogi po poškodbi, ampak njenega depresivnega stanja, do katerega pa bi prišlo tudi, če poškodbe ne bi bilo.

Prvotožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložila, da sta tožnici nerazdelno dolžna povrniti stroške za izvedenca v znesku 201.947,00 SIT, glede ostalih stroškov pa odločilo, da jih nosi vsaka stranka svoje. Takšen način delitve stroškov postopka nima podlage v določilu 154. čl. ZPP/77, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve o stroških postopka. O stroških postopka je v tem postopku odločiti na podlagi določila 2. odst. 154. čl. ZPP, na podlagi katerega sme sodišče, glede na dosežen uspeh, naložiti eni stranki, da drugi stranki povrne sorazmeren del stroškov. Po tem kriteriju bi tožeči stranki pripadli stroški postopka v skladu z uspehom, to je najmanj od zneska 480.000,00 SIT, ki je bil naložen v plačilo prvotoženi stranki. Tožeča stranka bi bila na podlagi tega kriterija upravičena do povrnitve 255.645,00 SIT stroškov postopka za zastopanje, nastalih pred sodiščem prve stopnje (300 odvetniški točk za sestavo tožbe, 450 odvetniških točk za pristop in trajanje naroka dne 12.2.1998, 300 odvetniških točk za sestavo pripravljalnega spisa z dne 9.2.1998, 700 odvetniških točk za pristop in trajanje naroka dne 27.2.1998, 250 odvetniških točk za pristop in trajanje naroka dne 26.3.1998, 250 odvetniških točk za pristop in trajanje naroka dne 6.7.1998, 225 odvetniških točk za sestavo pripravljalnega spisa z dne 7.12.1998, 250 odvetniških točk za prestop in trajanje naroka dne 29.3.1999, 150 odvetniških točk za sestavo treh enostavnih vlog, 50 odvetniških točk za pregled sodbe in poročilo stranki, skupno 2.925 odvetniških točk po vrednosti 87,4 SIT za eno odvetniško točko, kar znese 255.645,00 SIT), kar že presega znesek stroškov, ki ga je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženima strankama.

Tožnica s pritožbo ni uspela. Zaradi dela, s katerim je prvotožena stranka uspela v pritožbi, niso nastali posebni pritožbeni stroški.

Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (166. čl. ZPP/77 v zvezi s 154. čl. ZPP/77).