Jedro

S pogodbo o izobraževanju dogovorjena obveznost delavca, da določen čas po končanem izobraževanjem ostane na delu pri delodajalcu, pomeni dopusten primer omejitve svobodne izbire dela. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava je takšna omejitev dopustna, če je pri tem upoštevano načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom je delavec dolžan povrniti le sorazmerni del stroškov, če je po končanem izobraževanju na delu ostal krajši čas, kot pa bi moral glede na pogodbeno zavezo. Zato tožeča stranka lahko od toženke (zaradi predčasne prekinitve dela pri tožeči stranki) zahteva le vrnitev sorazmernega dela stroškov doktorskega študija.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v prvem odstavku točke I znesek, ki ga je toženka dolžna plačati tožnici zniža z zneska 9.099,50 EUR na znesek 5.568,89 EUR in da se zavrne zahtevek za plačilo zneska 3.530,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2009 do plačila ter v točki II izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je toženka dolžna povrniti tožeči stranki znižajo z zneska 798,33 EUR na znesek 238,43 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 248,04 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 9.099,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2009 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je kar je tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.099,50 EUR, od 1. 10. 2009 do 22. 10. 2009 in pogodbene obresti v znesku 1.300,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 (drugi odstavek točke I izreka). Toženki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 798,33 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se toženka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, kakšen skupen namen sta zasledovali stranki s pogodbo o izobraževanju na doktorskem študiju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče dr. A.A., ki je v imenu tožeče stranke podpisala pogodbo o izobraževanju. Priča bi tako potrdila trditve toženke, da je bila prava pogodbena volja strank takšna, da bo toženka prosta svojih obveznosti vračila stroškov šolanja, v kolikor bo po zaključku izobraževanja ostala na delu pri tožeči stranki še toliko časa, kolikor časa je tožeča stranka trpela stroške v zvezi z njenim šolanjem in odsotnostjo toženke z dela zaradi šolanja. Prvi strošek tožeče stranke v zvezi s šolanjem toženke se je pojavil šele 5. 4. 2006, zadnji pa 2. 12. 2007. Tudi ob upoštevanju določbe 58. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 s spremembami, v nadaljevanju Panožna kolektivna pogodba) izhaja, da je delavčeva dolžnost ostati na delu po končanem študiju le toliko časa, kot je dejansko trajalo izobraževanje, torej študijske aktivnosti, zaradi katerih je bil delodajalec prizadet in ne toliko časa, koliko je v formalnem smislu trajal študij. Čas, ko je formalno študij sicer trajal, pa ni bilo študijskih aktivnosti in s tem obveznosti delodajalca, se ne všteva v čas izobraževanja. Dodatno stališče bi bilo v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev pri dvostranskih pogodbah, kot je vsebovano v 8. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami). Pogodbeni stranki sta pri sklepanju pogodbe o izobraževanju na doktorskem študiju izhajali iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, torej iz tega, da bo toženka morala ostati na delu tako dolgo kot bo tožeča stranka morala trpeti te stroške in neugodnosti v zvezi s šolanjem. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 82. člena OZ o razlagi pogodb in določbe 8. člena OZ o načelu enake vrednosti dajatev. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno odločilo tudi o stroških postopka. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe toženke in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge glede tega kako je potrebno razlagati pogodbeno določbo o obveznosti vrnitve stroškov študija, če toženka prekine delo pri tožeči stranki pred iztekom roka dogovorjenim s pogodbo o izobraževanju. Toženka se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Določba pogodbe o izobraževanju na doktorskem študiju o tem, koliko časa mora toženka po zaključenem študiju še ostati na delu pri tožeči stranki je povsem jasna in nedvoumna in zato niti ne pride v poštev uporaba določbe 2. odstavka 82. člena OZ o razlagi spornih pogodbenih določil. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče dr. A.A., ki je s toženko sklenila pogodbo o izobraževanju. Njeno zaslišanje je toženka predlagala v zvezi z tolmačenjem določbe 2. člena Pogodbe o izobraževanju, s katero se je toženka zavezala, da bo po končanem študiju delala na šoli še najmanj toliko časa, kot bo trajal doktorski študij. Ta določba je povsem jasna in nedvoumna, zato ni bilo potrebno izvajati dokaza z zaslišanjem predlagane priče. Zmotno je pritožbeno stališče, da se kot čas izobraževanja lahko upošteva le čas, ko so toženi stranki nastajali stroški v zvezi z izobraževanjem. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da se po stališču toženke kot čas izobraževanja upošteva le obdobje od 5. 4. 2006, ko naj bi nastal prvi izdatek v zvezi z študijem toženke (dejansko je račun za letalski prevoz zapadel že 9. 3. 2006) do 2. 12. 2007, ko je nastal zadnji strošek, katerega povrnitev uveljavlja tožeča stranka. Dosledno upoštevanje takšnega stališča toženke bi pomenilo, da bi se kot čas trajanja študija (in s tem posledično tudi čas, kakršnega bi ga tožnica po zaključku študija še morala ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki) upošteva samo čas, ko je bila toženka zaradi študija dejansko odsotna z dela. Za takšno tolmačenje pogodbe o izobraževanju na doktorskem študiju, pa tudi Panožne kolektivne pogodbe ni nobene podlage niti v besedilu pogodbe, niti v besedilu Panožne kolektivne pogodbe. Čas trajanja doktorskega študija oziroma čas trajanja izobraževanja lahko pomeni le čas od začetka študija do zaključka študija. V konkretnem primeru pa ni možno upoštevati celotnega časa od začetka študija, saj se je študij pričel še pred sklenitvijo pogodbe o izobraževanju na doktorskem študiju. Pogodba je bila sklenjena 2. 6. 2003, toženka pa je bila na doktorski študij sprejeta že 2. 8. 2002. Zaradi navedenega se kot čas doktorskega študija lahko šteje le čas od 2. 6. 2003, ko je bila pogodba o izobraževanju sklenjena, pa do 18. 12. 2007, ko je toženka ta študij zaključila. Navedeno pomeni, da je študij trajal 4 leta, 6 mesecev in 16 dni in ne 5 let, 4 mesece in 16 dni, kot je napačno uveljavljala tožeča stranka.

Toženka bi po končanem študiju na delu pri tožeči stranki morala ostati 4 leta, 6 mesecev in 16 dni, dejansko pa je na delu ostala le v času od 18. 12. 2007 do 30. 9. 2009, to je 1 leto, 9 mesecev in 13 dni. Res je sicer, da je v točki V Pogodbe o izobraževanju na doktorskem študiju določeno, da mora kandidatka (to je toženka) povrniti vse stroške z veljavnimi obrestmi, ki jih je šola iz svojega računa imela z njenim študijem, če kandidatka prekine delo na šoli pred roki dogovorjenimi v točkah I in II te pogodbe. Navedeno se nanaša na obveznost iz točke II pogodbe, da bo toženka po končanem študiju na šoli delala še najmanj toliko časa, kot bo trajal doktorski študij. Vendar pa je pogodbeno določilo, ki od delavca zahteva vrnitev vseh stroškov, potrebno šteti za nično v tistem delu, ki ne upošteva ali je delavec po zaključku šolanja določen čas (ne pa celoten s pogodbo o zaposlitvi dogovorjen čas) ostal na delu. Glede na določbo točke V Pogodbe o izobraževanju na doktorskem študiju bi toženka morala vrniti vse stroške študija, celo v primeru, če bi na delu pri tožeči stranki ostala le en mesec manj, kot pa je trajal doktorski študij. Očitno je, da je bil takšen zahtevek v nasprotju z moralo in zato ničen. S pogodbo o izobraževanju dogovorjena obveznost delavca, da določen čas po končanem izobraževanjem ostane na delu pri delodajalcu, pomeni dopusten primer omejitve svobodne izbire dela. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava je takšna omejitev lahko dopustna le v primeru, če je pri tem upoštevano načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom je delavec dolžan povrniti le sorazmerni del stroškov, če je po končanem izobraževanju na delu ostal krajši čas, kot pa bi moral glede na pogodbeno zavezo.

Toženka se sicer napačno sklicuje na kršitev načela enake vrednosti, kakor je določeno v 8. členu OZ, to načelo namreč ni neposredno uporabno, saj je v 2. odstavku izrecno določeno, da zakon določa v katerih primerih ima kršitev načela enake vrednosti dajatev pravne posledice. Navedeno pomeni, da tudi če je v konkretni pogodbi kršeno načelo enake vrednosti, to ne vpliva na veljavnost sklenjene pogodbe, razen če so izpolnjeni pogoji za uporabo katerega od institutov, v katerih je načelo konkretizirano. Vendar zmotno sklicevanje na določbo 8. člena OZ ni bistveno, saj je pritožba delno utemeljena iz razlogov, ki so navedeni zgoraj.

Glede na to, da bi tožeča stranka od toženke lahko zahtevala le vrnitev sorazmernega dela stroškov doktorskega študija, je potrebno ugotoviti kolikšen del svoje obveznosti je toženka že izpolnila. Kot je že zgoraj navedeno, je potrebno šteti, da je študij po pogodbi o izobraževanju trajal 4 let, 6 mesecev in 16 dni, toženka je po zaključenem študiju na delu ostala 1 leto, 9 mesecev in 13 dni. V kolikor upoštevamo samo cele mesece se pokaže, da je toženka po končanem študiju pri tožeči stranki delala 38,8 % tistega časa, ki bi ga morala glede na pogodbeno obveznost, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve 61,2 % stroškov, ki jih je imela v zvezi s tožničinim študijem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ti stroški znašajo 9.099,50 EUR. Tej višini pritožba niti ne ugovarja, kar pomeni, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen le v višini 61,2 % tega zneska, kar znaša 5.568,89 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je toženka dolžna plačati tožeči stranki znižala z zneska 9.099,50 EUR na znesek 5.568,89 EUR in da je zavrnilo višji zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 3.530,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2009 do plačila.

Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela z 61,2 % tožbenega zahtevka, kar pomeni, da ji je toženka dolžna povrniti takšen delež utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški vsake od strank znašajo 1.064,45 EUR, tožeča stranka je upravičena do povrnitve 61,2 % tega zneska, kar znaša 651,44 EUR, toženka pa do povrnitve 38,8 % tega zneska, kar znaša 413,01 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je toženka tožnici dolžna povrniti še 238,43 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je dosojene stroške znižalo na navedeni znesek.

V preostalem je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Toženki je s pritožbi uspelo dosojeni znesek 9.099,50 EUR znižati za 3.530,61 EUR, kar pomeni, da njen pritožbeni uspeh znaša 38,8 %. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je zato upravičen do povrnitve 38,8 % utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 639,28 EUR (nagrada za postopek 504,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 115,28 EUR). Toženka je upravičena do povrnitve 38,8 % tega zneska, kar znaša 248,04 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.