Jedro

Upnik je bil poplačan za znesek kupnine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Ker pa so bili stroški izvršitelja že plačani neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, temveč jih je možno le odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo potencialno lahko del odločanja o obračunu (poplačilu) terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v tistem delu I. točke izreka, v katerem sodišče prve stopnje dolžniku ni naložilo odmerjenih stroškov v plačilo, potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se nadaljnji izvršilni stroški, ki jih je dolžnik že plačal, odmerijo na 118,57 EUR (I. točka izreka sklepa) in da se izvršba na premičnine ustavi (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper tisti del I. točke izreka sklepa, v kateri sodišče prve stopnje dolžniku ni naložilo plačila stroškov, se pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je napačna ugotovitev, da je dolžnik že plačal stroške izvršitelja, s tem ko je kupec (in ne dolžnik) dejansko plačal 2.760 EUR za zarubljeno vozilo. Poleg tega je izvršitelj plačilo stroškov za neuspešen rubež obračunal šele v obračunu (stroškovniku) z dne 6. 12. 2021 (op.: datum ni jasen), na podlagi katerega je upnik zahteval njihovo povrnitev. To pa pomeni, da so bili stroški izvršitelja odmerjeni šele z izpodbijanim sklepom, zatorej jih dolžnik ni mogel plačati že ob izvedbi 2. javne dražbe, kot je to napačno ugotovilo sodišče, saj takrat še sploh niso bili znani, niti naloženi v plačilo dolžniku, prav tako pa njihova izterjava tudi še ni bila predmet obravnavane izvršbe. Poleg določbe 97. člena ZIZ, ki opredeljuje poplačilo upnika v premičninski izvršbi, če je en sam upnik, je treba upoštevati tudi določbe 38. in 38.c člena ZIZ. V skladu s prvim odstavkom 38. člena ZIZ izvršilne stroške, med katere sodijo tudi stroški izvršitelja (293. člen ZIZ), najprej plača upnik, v skladu s petim odstavkom istega člena pa mora dolžnik na upnikovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Tako je moral upnik najprej plačati stroške izvršitelja v skladu z obračunom plačila za delo in stroškov (znesek 118,57 EUR, ki ga je zadržal izvršitelj od zneska kupčevega plačila). Dolžnika je namreč mogoče obremeniti za plačilo stroškov šele, ko o upnikovi zahtevi odloči sodišče. Ob argumentu sodišča, da je dolžnik že plačal stroške, je dejansko upnik prejel še nižji izkupiček iz 2. javne dražbe, saj bi od bruto kupnine izvršitelj že odtegnil svoje stroške, v enakem znesku pa bi bilo upniku — na podlagi izpodbijanega sklepa — kasneje onemogočeno stroške uveljavljati v breme dolžnika, čeprav jih je dejansko vnaprej (iz kupnine kupca) plačal upnik oziroma kupec.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da iz poročila izvršitelja izhaja, da je za izvršilne stroške, nastale s prevzemom gotovine, narejen pobot. Ker je dolžnik stroške izvršitelja že plačal neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, kljub temu pa je stroške treba odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, kar pomeni, da je upnik za poplačilo terjatve prejel znesek prostovoljnega plačila, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Odločitev je pravilna.

5.Odločanje o stroških zajema dva vidika, in sicer odločanje o obveznosti povrnitve stroškov in njihova odmera. Sodišče se torej mora opredeliti do utemeljenosti stroškovnega zahtevka po temelju in po višini (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. III Ip 3614/2012 in I Ip 300/2016, prim. Ude in ostali, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 59).

6.Višje sodišče ugotavlja, da iz poročila izvršitelja z dne 26. 2. 2026 izhaja, da je kupec na podlagi uspešne javne dražbe plačal kupnino v višini skupaj 2.760,00 EUR, od česar se upniku nakaže manj, 2.641,43 EUR, saj so stroški izvršitelja znašali 118,57 EUR (seštevek teh zneskov znaša torej natanko 2.760,00 EUR). Iz poročila izvršitelja z dne 11. 3. 2026 pa nadalje izhaja, da je izvršitelj terjani znesek stroškov tudi dejansko označil kot plačanega iz pridobljene kupnine.

7.V obravnavani zadevi upnik ni izkazal, da bi stroške plačal neposredno izvršitelju v smislu prvega odstavka 38. člena ZIZ. Res sicer na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da upnik nastanka stroškov iz tega razloga ni izkazal, vendar ga je izkazal le po višini. Izvršitelj je namreč na podlagi tretjega odstavka 38.c člena ZIZ in prvega odstavka 97. člena ZIZ iz pridobljene kupnine (primerljivo rubljeni gotovini) najprej poplačal stroške, ki so nastali z delom izvršitelja, to pa posledično pomeni, da je upnik iz pridobljene kupnine na račun izterjevane terjatve prejel nižji znesek. Navedena določila omogočajo poplačilo stroškov pred njihovo odmero s strani sodišča, zato ne drži, da le-ti pred izdajo izpodbijanega sklepa ne bi mogli biti poplačani. Povedano drugače, upnik je bil poplačan za znesek kupnine zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Ker pa so bili stroški izvršitelja že plačani neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, temveč jih je možno le odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo potencialno lahko del odločanja o obračunu (poplačilu) terjatve, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

8.Res je, da je upnik prejel nižji izkupiček iz 2. javne dražbe, saj je od kupnine izvršitelj že odtegnil svoje stroške, to je stroške odmerjene s tem sklepom. Pravilno je, da je upniku na podlagi izpodbijanega sklepa onemogočeno stroške uveljavljati v breme dolžnika, saj so izvršitelju že poplačani iz kupnine. Upnik pa ni v ničemer prikrajšan, saj bo lahko od dolžnika zahteval poplačilo terjatve (glavnice, obresti), ki je ostala še neplačana. To je tudi v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se v primeru, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

9.Neutemeljeno pritožbo je po pojasnjenem višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).