9. 12. 2019

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Borut Černe, Mirna, ki ga zastopa Matija Lepša, odvetnik v Ljubljani, na seji senata 18. novembra 2019 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 20654/2010 z dne 7. 4. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 20654/2010 z dne 9. 12. 2014 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 20654/2010 z dne 25. 10. 2013 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega (1) nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom in drugim odstavkom 7. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – v nadaljevanju KZ-1), (2) nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom in drugim odstavkom 7. člena KZ-1, (3) kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1, (4) kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ) in (5) kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen 13 let zapora in denarna kazen v višini 6.000 EUR. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

2.Zoper navedene sodne odločbe pritožnik vlaga ustavno pritožbo zaradi kršitve četrte alineje 29. člena, 25. člena in 22. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

3.Pritožnik trdi, da sodba v celoti temelji na davčno inšpekcijskem nadzoru zoper družbo AMČ, d. o. o., sedež, katere zastopnik je bil pritožnik. Trdi, da je na podlagi prijave Davčne uprave Republike Slovenje (v nadaljevanju – DURS) in ugotovitev davčnega postopka tožilstvo tudi začelo preiskavo zoper njega. Meni, da bi bilo treba dokaze, ki so bili pridobljeni v davčnem postopku, v kazenskem postopku izločiti. Pri tem se sklicuje na četrto alinejo 29. člena Ustave, v skladu s katero mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Pritožnik meni, da je treba v skladu s to določbo v kazenskem postopku izločiti tudi dokaze, ki so bili s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo pridobljeni v nekazenskem postopku. Navaja, da v kazenskem postopku veljajo drugačni standardi kot v upravnem postopku – v kazenskem postopku mora biti na primer obdolženec že pred zaslišanjem seznanjen o svojih pravicah, medtem ko v upravnem postopku to ni potrebno. Pritožnik pojasnjuje, da je davčni organ od družbe AMČ dne 5. 3. 2008 zahteval dokumentacijo, ki jo je nato predal tožilstvu. Meni, da je imel tedaj že status osumljenca, o čemer pa ni bil seznanjen, tako da ni mogel uporabiti privilegija zoper samoobtožbo. Meni, da je iz dokaznega postopka in navedb pritožnika nedvomno razvidno, da se je pod krinko inšpekcijskega postopka de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Po navedbah pritožnika se davčno inšpekcijski nadzor ni začel šele v maju in juniju 2008, ko je bil pritožnik priprt, temveč vsaj 8 mesecev prej, ko je dejansko že potekal predkazenski postopek. Vsi dokazi, ki jih je tožilstvo vložilo v kazenski spis, pa naj bi bili pridobljeni ravno v tem obdobju, ko se je zoper družbo AMČ vodil davčni postopek. Sodišče naj bi sicer navedlo, da je v davčnem inšpekcijskem nadzoru sodeloval Gorazd Obran in ne pritožnik, vendar pa to po mnenju pritožnika ni pomembno, saj naj bi v primeru nesodelovanja kazen grozila tako družbi kot zastopniku družbe. Pritožnik naj bi bil prisiljen davčnemu organu izročiti vso dokumentacijo družbe, ki se je pozneje uporabila v kazenskem postopku. Po stališču pritožnika nekateri teoretiki utemeljeno opozarjajo, da v zvezi z obravnavo pravne osebe privilegija zoper samoobtožbo ne bi smeli odreči zastopnikom družb. Pritožnik opozarja tudi na zadeve, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice, in sicer Schenk proti Švici (sodba z dne 12. 7. 1988), Khan proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 4. 10. 2000), Bykov proti Rusiji (sodba z dne 10. 3. 2009) in Funke proti Franciji (sodba z dne 25. 2. 1993), in trdi, da gre za kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Pritožnik meni, da ni odločilno le, ali je neposredno sodeloval v davčno inšpekcijskem postopku, temveč je pomembno tudi, da so se v tem postopku zoper njega zbirali dokazi, ki so se nato uporabili v kazenskem postopku.

4.Pritožnik nadalje trdi, da je odmerna odločba DURS bistveni element, na podlagi katerega je sodišče izreklo sodbo, pri čemer pa ta odločba pritožniku ni bila vročena in zato pritožnik ni imel možnosti vložiti zoper njo tožbe na upravno sodišče. Vročena naj bi bila stečajnemu upravitelju družbe AMČ, ki očitno naj ne bi imel interesa vložiti tožbe in ki o prejemu odločbe pritožnika tudi naj ne bi obvestil. Pritožnik trdi, da če bi imel možnost zoper odmerno odločbo vložiti tožbo in bi sodišče njegovi tožbi ugodilo, mu kaznivega dejanja ne bi bilo mogoče očitati. S tem naj bi bila pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

5.Kršitev 22. člena Ustave je po mnenju pritožnika podana, ker naj bi sodišča z razlago kaznivega dejanja pranja denarja iz 252. člena KZ-1 odstopila od ustaljene sodne prakse. Pritožnik meni, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje ter enotno in ustaljeno sodno prakso očitano ravnanje bilo mogoče opredeliti le kot kaznivo dejanje prikrivanja, ne pa tudi kot kaznivo dejanje pranja denarja.

B.

6.V skladu s prvim odstavkom 51. člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča ta določba od pritožnika ne zahteva le, da pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži vsa razpoložljiva pravna sredstva (formalno izčrpanje pravnih sredstev); pritožnik mora v vseh predhodno vloženih pravnih sredstvih vsebinsko uveljavljati kršitve, ki jih kasneje uveljavlja v ustavni pritožbi (materialno izčrpanje pravnih sredstev).

7.Iz sodbe Vrhovnega sodišča ni razvidno, da bi pritožnik kršitvi pod 4. in 5. točko obrazložitve tega sklepa uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožnik zahteve za varstvo zakonitosti ne prilaga in v ustavni pritožbi tudi ne trdi, da je ti kršitvi v zahtevi uveljavljal, pa se Vrhovno sodišče do njiju ni opredelilo. Glede na navedeno pravna sredstva glede teh dveh kršitev niso izčrpana, kar pomeni, da ustavne pritožbe v tem delu ni mogoče vsebinsko obravnavati.

8.V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so povzete pod 3. točko obrazložitve tega sklepa, Ustavno sodišče ugotavlja, da so te navedbe premalo konkretne, da bi bilo mogoče na njihovi podlagi presoditi, ali so bili dokazi, na katere se opira izpodbijana sodba, pridobljeni ali uporabljeni s kršitvijo četrte alineje 29. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Pritožnik v ustavni pritožbi ne opredeli niti enega obremenilnega dokaza (izjave, listine), na katerega se po njegovem mnenju sodba ne bi smela opreti. Pritožnik navaja le, da je davčni organ od družbe AMČ dne 5. 3. 2008 zahteval dokumentacijo, ki jo je nato predal tožilstvu. Upoštevaje obsežnost dokaznega postopka (glej 6. in 7. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), Ustavno sodišče na podlagi teh navedb ne more ugotoviti, katere listine ima pritožnik v mislih, ali se sodba nanje opira in v katerem delu. Pritožnik prav tako ne pojasni okoliščin pridobitve spornih listin. Tako na podlagi predloženega gradiva ni mogoče ugotoviti, kdo naj bi listine izročil, ali so bile izročene zaradi zakonske sodelovalne dolžnosti, ali je bila v trenutku izročitve v preiskavo že vključena policija in drugih okoliščin, ki so odločilne za presojo zatrjevane kršitve.

9.Z argumentom, da pritožnik ni opredelil spornih dokazov, ki naj bi bili pridobljeni oziroma uporabljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je pritožnikove očitke glede dokazov iz davčnega postopka zavrnilo tudi Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče je menilo, da so pritožnikove navedbe v tem delu do te mere nekonkretizirane, da jih ni mogoče presojati. Pritožnik tega stališča Vrhovnega sodišča v ustavni pritožbi argumentirano ne izpodbija.

10.Glede na navedeno pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo niso izpolnjeni.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Proti sklepu Ustavnega sodišča sta glasovala sodnik Jaklič in Knez, ki sta se izrekla za sprejem ustavne pritožbe.

dr. Rajko Knez Predsednik