Jedro

V zvezi z odločitvijo v prvem odstavku izreka napadene sodbe v bistvu tožeča stranka nima pravega interesa za pritožbeno izpodbijanje te odločitve, saj je v tem delu v celoti uspela, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj njene terjatve v glavničnem delu v zahtevani višini, zaradi možnosti pobotanja terjatev pa je tudi materialnopravno pravilno pristopilo, ko je opravilo izračun zahtevanih zamudnih obresti (od vložitve tožbe do odločanja) in te v kapitaliziranem znesku prištelo h glavnici, saj je edino na takšen način možno ugotoviti, koliko lahko obstoječa terjatev tožene stranke vpliva na postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi predlaganega pobota. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala "zakonite zamudne obresti", izračun teh pa je možen in vsakemu dostopen glede na ustrezne računalniške programe. Konkretnih ugovorov na račun izračunov obresti pa v bistvu pritožba ne podaja.

Izrek

Obe pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku izreka odločilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati vtoževani znesek 212.036,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, kar znese 253.1090,18 SIT, v drugem odstavku izreka napadene sodbe pa, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke pobota z v enaki višini obstoječo terjatvijo tožencev.

V tretjem odstavku izreka sodbe je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in oponira predvsem dejanski in pravni oceni sodišča prve stopnje o obstoju uveljavljane terjatve tožeče stranke, predlaga pa ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v skladu s pritožbenim stališčem oziroma smiselno razveljavitev prvostopenjske sodbe s ponovljenim odločanjem pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, graja predvsem prvostopenjsko odločitev o obstoju pobotne terjatve tožene stranke in se prav tako zavzema za razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni stopnji oziroma spremembo te v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista vložili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeva po drugem odstavku člena 350 ZPP in ocenjuje, da je izpodbijana odločitev vseeno pravilna in zakonita, čeprav bi moralo sodišče prve stopnje v procesnem oziru glede na uveljavljani pobotni zahtevek tožene stranke (procesno pobotanje) odločiti v zadevi s tročlenskim izrekom (ugotovitev o obstoju terjatve tožeče stranke, ugotovitev o obstoju pobotne terjatve in nato pobotanje ter odločitev o usodi tožbenega zahtevka). Vendar pa je kljub temu po mnenju pritožbenega sodišča iz izreka napadene sodbe mogoče jasno povzeti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj obeh terjatev v enaki višini in nato izvedlo pobotanje, kar posledično pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Glede na dovolj razjasnjeno dejansko stanje (ob upoštevanju izpolnitve trditvenega in dokaznega bremena s strani pravdnih strank) kot tudi pravilno materialnopravno podlago, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje pri svojem odločanju, je izpodbijana odločitev vseeno materialnopravno sprejemljiva. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo uradno upoštevnih procesnih kršitev, niti ne tistih, na kateri nakazujeta pritožbi. Ustrezno je napadeno sodbo tudi utemeljilo, zato pritožbeno sodišče vsaj v delu sprejetih dokaznih in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje povzema sprejemljive razloge napadene sodbe in se sklicuje nanje, brez nepotrebnega ponavljanja, sicer pa v zvezi s pritožbama še dodaja: V zvezi s pritožbo tožeče stranke: V zvezi z odločitvijo v prvem odstavku izreka napadene sodbe v bistvu tožeča stranka nima pravega interesa za pritožbeno izpodbijanje te odločitve, saj je v tem delu v celoti uspela, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj njene terjatve v glavničnem delu v zahtevani višini, zaradi možnosti pobotanja terjatev pa je tudi materialnopravno pravilno pristopilo, ko je opravilo izračun zahtevanih zamudnih obresti (od vložitve tožbe do odločanja) in te v kapitaliziranem znesku prištelo h glavnici, saj je edino na takšen način možno ugotoviti, koliko lahko obstoječa terjatev tožene stranke vpliva na postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi predlaganega pobota. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala "zakonite zamudne obresti", izračun teh pa je možen in vsakemu dostopen glede na ustrezne računalniške programe. Konkretnih ugovorov na račun izračunov obresti pa v bistvu pritožba ne podaja.

V okviru pobotne terjatve tožene stranke uveljavljane stroške je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožeči stranki do polovice (sorazmerno obstoječemu solastninskemu deležu). Na prvi stopnji je tožeča stranka zgolj pavšalno grajala takšno porazdelitev glede na bivanje v tujini pretežni del obravnavanega časovnega obdobja, šele v pritožbi podaja konkretnejše ugovore.

Vendar pa tudi ti (čeprav delno zaradi novot neupoštevni konkretnejši ugovori) v bistvu ne morejo omajati pravilnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o opravljeni stroškovni porazdelitvi, kot je razvidna iz obrazložitve sodbe. Dejstvo je, da je potrebno ogrevati tudi na primer nenaseljeno hišo in prav tako plačevati različne prispevke, zato bi v okviru dosledne izpolnitve trditvenega in dokaznega bremena morali pravdni stranki predlagati v postopku na prvi stopnji pritegnitev ustreznega izvedenca ob predhodni priskrbitvi vseh potrebnih podatkov o načinu porazdeljevanja stroškov kot ga upoštevajo dobavitelji, morebiti ob upoštevanju površine prostorov, dejanske uporabe storitev in podobno. Vendar pa pravdni stranki pritegnitve izvedenca nista predlagali, prav gotovo pa ni mogoče natančne porazdelitve teh izdatkov določiti zgolj na podlagi trditev pravdnih strank, ki sta sicer bili zaslišani kot stranki. Merilo porazdelitve stroškov po solastninskem deležu v stavbi gotovo predstavlja eno od uporabnih meril in je to pač uporabilo tudi sodišče prve stopnje ob pomanjkanju drugih kriterijev. Glede na navedeno tudi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je bilo glede na naravo spornega razmerja to korektno ugotovljeno.

V zvezi s pritožbo tožene stranke: Ko tožena stranka prav tako graja odločitev sodišča prve stopnje o porazdelitvi bremena stroškov v zvezi s terjatvijo tožeče stranke (zgolj 1/3 v breme te), v bistvu za to nima pravnega interesa. Namen pobotnega ugovora je, da zaradi uveljavljane protiterjatve tožene stranke pride do zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, kar pa je v danem primeru tožena stranka dosegla, toliko prej, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tudi ob ugodnejši porazdelitvi stroškovnega bremena v zvezi s terjatvijo tožeče stranke vseeno prišlo do pobotanja obeh terjatev, ker je uveljaljena terjatev tožene stranke toliko višja. Sicer pa je tožena stranka dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka, kar je cilj pobotnega ugovora, zato njena pritožbena graja nikakor ne more biti utemeljena (nasprotne tožbe, s katero bi lahko dosegla odločitev o obstoju višje lastne terjatve v primerjavi s terjatvijo tožeče stranke in zahtevala razliko vrednosti obeh terjatev po pobotanju, pa tožena stranka ni vložila).

Odločitve o pravdnih stroških v bistvu pritožbi ne grajata.

Ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165. v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam.