Jedro

Iz določb ZKZ izhaja, da se kot melioracijske površine, za katere je potrebno prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj melioracijskega območja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku za leto 2012 odmerjeno nadomestilo za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih v skupnem znesku 23,13 €, ki mora biti plačano do 30. 4. 2013 na v odločbi naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da zagotavljajo sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja lastniki melioriranih zemljišč v sorazmerju s površino melioriranih zemljišč (94. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih - v nadaljevanju ZKZ). Nadomestilo odmerja, pobira in izterjuje davčni organ po predpisih, ki urejajo postopek odmere pobiranja in izterjave obveznosti iz kmetijstva, glede zamudnih obresti pa se uporablja zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Višina je določena v absolutnih zneskih na hektar zemljiške površine na melioracijskih območjih, določenih z Odredbo o določitvi višine nadomestila na hektar za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih zemljiščih za leto 2012. V skladu s temi določili je prvostopni organ tožniku za njegovo zemljišče površine 8896 m2 v melioracijskem območju Mala Krka – Domanjševci in glede na to, da znaša nadomestilo na hektar za to območje 26,00 €, odmeril znesek 23,13 €.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je z uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz drugostopne odločbe izhaja, da so vsi lastniki oziroma zakupniki melioriranih zemljišč zavezani za plačilo prispevka za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov. Glede na to, da ima pritožnik na melioracijskem območju, razvidnem iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v lasti zemljišče, je glede na zakonska določila zavezanec za plačilo odmerjenega nadomestila. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa navaja, da na podlagi vpogleda v kataster melioracijskih sistemov in naprav ugotavlja, da tožnikova parcela leži znotraj melioracijskega sistema, ta pa je bil zgrajen 3. 4. 1991. Kot meliorirane površine, za katere je potrebno plačevati nadomestilo za kritje stroškov rednega delovanja in vzdrževanja sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj določenega melioracijskega območja. Davčni organ mora v postopku odmere ugotoviti in upoštevati območje melioracije po sprejetem aktu (ali je po sprejetem aktu parcela, glede katere se odmerja nadomestilo, v območju melioracije ali ne), velikost parcel in stroške na določeno površino in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. Glede pritožbenih navedb, da melioracijski sistem ni bil nikoli očiščen, pa pojasnjuje, da davčni organ odmerja nadomestilo na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje pristojni organ, nadzor nad melioracijskim sistemom pa ni v pristojnosti davčnega organa. Tudi morebitna neizvršitev del ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj v davčnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti melioracijskih posegov. Takšno stališče je tudi zavzelo Upravno sodišče v sodbi II U 251/2010. Tožniku pa predlaga, da se v zvezi z vzdrževanjem poveže z melioracijsko skupnostjo, ki deluje na območju melioracijskega sistema oziroma z izvajalcem javne službe upravljanja in vzdrževanja X., to je Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da se z zgoraj navedeno odločitvijo ne strinja. Zanima ga, kateri organ je pristojen za nadzor nad melioracijskim sistemom oziroma nad vzdrževalnimi deli na skupnih objektih in napravah za redno delovanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov. Ta naj ugotovi, kako se vsako leto čistijo in vzdržujejo melioracijski sistemi oziroma kje so celotni vodotoki zaraščeni in še nikoli očiščeni. Pobira se samo denar, pristojni organ pa naj ugotovi, kako se dela vsako leto izvajajo. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Po končani melioraciji prevzame osuševalne sisteme in velike namakalne sisteme do terciarnega omrežja razen vodotokov in vodno gospodarskih objektov v upravljanje investitor ali druga pravna oseba. Te objekte in naprave je treba redno vzdrževati in zagotoviti njihovo nemoteno delovanje (prvi odstavek 91. člena ZKZ).

Prvi odstavek 94. člena ZKZ določa, da sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja zagotavljajo lastniki melioriranih zemljišč v sorazmerju s površino melioriranih zemljišč. Stroški za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov se odmerijo, če presegajo 3,00 € (tretji odstavek 94. člena ZKZ). Program rednega delovanja in vzdrževanja melioracijskih sistemov iz prvega odstavka 91. člena tega zakona ter finančni načrt pripravi upravljalec melioracijskega sistema, višino obveznosti na hektar pa določi minister pristojen za kmetijstvo (prvi odstavek 95. člena ZKZ). Na podlagi predpisa iz prvega odstavka 95. člena in podatkov o parcelah, ki so v posameznem melioracijskem območju in jih pristojna upravna enota posreduje pristojni geodetski upravi, ta pa v skupno bazo zemljiškega katastra, izda pristojni urad Davčne uprave RS odločbo o višini stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov za posameznega lastnika kmetijskih zemljišč. Glede postopka za odmero, pobiranje in izterjavo sredstev po tem členu se uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek odmere pobiranja in izterjavo obveznosti s kmetijstva, glede zamudnih obresti pa zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti (drugi odstavek 95. člena ZKZ). Sredstva za vzdrževanje melioracijskih sistemov se plačujejo v proračun Republike Slovenije (tretji odstavek 95. člena ZKZ).

Z Odredbo o odločitvi višine nadomestila na hektar za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih za leto 2012 je bilo za melioracijsko območje melioracija Mala Krka – Domanjševci določeno nadomestilo v višini 26,00 €/ha.

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljena. Davčni organ mora v postopku odmere ugotoviti in upoštevati dejstva, ki so navedena v upravnih odločbah, torej območje melioracije po sprejetem aktu, velikost parcel in strošek na določeno površino, in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. Iz določb ZKZ izhaja, da se kot meliorirane površine, za katere je potrebno prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj melioracijskega območja. V tem upravnem sporu ni sporno, da predmetne parcele ležijo znotraj melioracijskega območja Mala Krka – Domanjševci, zato je tožnik zavezanec za plačilo stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah v znesku, ki je odmerjen v sorazmerju z velikostjo tožnikovih zemljišč.

V postopku odmere stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih pa ni mogoče uveljavljati ugovorov v zvezi z izvedbo vzdrževalnih del. Zato so tožbene navedbe o tem, da se vzdrževalna dela ne izvajajo, neupoštevne. K temu sodišče še dodaja, da je ministrstvo v svoji tožbi tožniku predlagalo, da se v zvezi s tem poveže z melioracijsko skupnostjo.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.