Jedro

Samo gradnje objektov oziroma rekonstrukcije le-teh ne daje občini v vsakem primeru položaja stranke v upravnem postopku izdaje dovoljenja za takšen poseg v prostor. Konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da so z izpodbijanim aktom kršene njene pravice in interesi iz 93. člena ZLS, pa tožeča stranka ne navaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 430/98-20 z dne 15.2.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.11.1998, s katero je ta izdala gradbeno dovoljenje investitorju S.Ž. d.d. L. za rekonstrukcijo železniškega mostu preko P. potoka, železniškega mostu preko L. in propusta za razbremenilnik P. potoka, vse v območju železniške proge M.S. - P. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ne more biti imetnik oziroma nosilec pravic, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se je odločalo v sporni upravni stvari, zaradi česar tudi ni bilo poseženo v njene pravice in pravne koristi. Varovanje dejanskega interesa ni podlaga za priznanje lastnosti stranke v upravnem postopku ter posledično tudi v upravnem sporu, saj stranke lahko v teh postopkih varujejo le svoje pravne interese. Tudi na podlagi dajanja soglasij tožeče stranke v zvezi z organizacijo gradbišča ob izvajanju rekonstrukcije tožeča stranka ni upravičena do priznanja lastnosti stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Neutemeljeni so ugovori, ki se nanašajo na organizacijo prometa ob gradbiščih ter morebitni posegi izvajalca na tuja zemljišča, saj so to okoliščine, ki se ne nanašajo na sporno upravno stvar, temveč na način izvajanja del, ki pa je predmet drugih postopkov. Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/94, 14/94, 26/97, 70/97, 10/98, ZLS) določa, da občine kot temeljne samoupravne skupnosti samostojno urejajo in opravljajo svoje zadeve, izvršujejo naloge, ki so nanje prenesene z zakoni. Člen 21 istega zakona pa določa, da občine samostojno opravljajo lokalne zadeve javnega pomena, ki jih določijo s splošnim aktom občine, ali so določene z zakonom. Tako med drugim občina, kakor tudi mestna občina, zaradi zadovoljevanja potreb svojih prebivalcev, ureja mestni promet. Tudi Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98) določa, da so lokalne skupnosti pristojne, da na občinskih cestah v naseljih določijo prometno ureditev. Upravni postopek se v konkretni zadevi nanaša na objekte, ki niso del lokalne cestne infrastrukture, niti niso z njo neposredno povezani. Zato tožeča stranka v obravnavani zadevi ne more biti imetnik oziroma nosilec pravic, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se je odločalo v sporni upravni stvari, zaradi česar tudi ni bilo poseženo v njene pravice in pravne koristi. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, da je v celoti sledilo in poklonilo vero navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, ko ta zatrjuje, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano samo za rekonstrukcijo v gradbenem dovoljenju navedenih objektov in da se s tem posegom ne spreminja propustnost, namen, način obratovanja železice ter vpliv na sosede in okolico. V konkretnem primeru ne gre le za nedolžen poseg, kot to skušata prikazati tožena stranka in investitor, ampak se po izpodbijanem gradbenem dovoljenju gradijo premostitveni objekti, ki bodo služili potrebam in zahtevam mednarodnega železniškega prometa, spreminja se velikost premostitvenih objektov, oblika in nosilnost. Vse to pa bo imelo vpliv na okolje. Zato bi moral investitor pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti lokacijsko dovoljenje, kot to določa 2. odstavek 37.a člena Zakona o graditvi objektov. Pridobiti pa bi si moral tudi obvezno presojo vplivov na okolje glede na določbo 3. člena (poglavje D - promet in zveze, 2. točka) Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96). Tožeča stranka ne nasprotuje izvajanju del po izpodbijanem gradbenem dovoljenju, vendar pa je želela aktivno sodelovati predvsem v smeri, kako čim bolj zmanjšati posege v okolje in s tem zavarovati pravice občanov. Tožeča stranka je kot lokalna skupnost dolžna varovati okolje in preprečevati škodljive vplive na okolje ter s tem zagotoviti občanom ustavno pravico življenja v zdravem okolju. Zato bi ji moral biti priznan status stranke v postopku. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, da je odločilo na seji brez opravljene glavne obravnave. Ker je bilo dejansko stanje sporno, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo in pravilno ter popolno ugotoviti dejansko stanje. V posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pri predhodnem preizkusu tožbo zavrglo po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. Po tej določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Sama gradnja objektov oziroma rekonstrukcija le-teh ne daje občini v vsakem primeru položaja stranke v upravnem postopku izdaje dovoljenja za takšen poseg v prostor. Po izrecni določbi 93. člena ZLS ima občina v postopku, v katerem se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi, položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni. V konkretni zadevi pa tožeča stranka ne navaja nobenih takšnih okoliščin, ki bi kazale, da so z izpodbijanim aktom kršene njene pravice in interesi iz 93. člena ZLS. Takšnih konkretnih okoliščin ne navaja niti v pritožbi. Tudi ne pojasni, s katerim delom objekta, ki je regionalnega pomena in ne sega le v območje tožeče stranke, naj bi bile prizadete njene pravice in interesi. Njenega sklicevanja na uredbo o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje, pa v pritožbenem postopku zoper procesno odločitev sodišča prve stopnje, izdano v postopku predhodnega preizkusa tožbe, ni mogoče upoštevati, ker po vsebini nakazuje na meritorno obravnavo zadeve. Tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na glavno obravnavo, je neutemeljen, saj pri predhodnem preizkusu tožbe glavna obravnava ni predvidena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.