Jedro

OZ ureja dve obliki neveljavnih pogodb: nične pogodbe (členi 86. do 93. OZ) in izpodbojne pogodbe (členi 94. do 99. OZ). Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Ničnostni zahtevek se uveljavlja z ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti: sporazuma o sklenitvi leasinga med tožnico in toženo stranko, pogodbe o komisijski prodaji med družbo A d.o.o. in tožnico in pogodbe o operativnem leasingu med tožnico in toženo stranko. Zavrnilo je tudi zahtevek na vrnitev osebnega avtomobila znamke Mercedes Benz Vito 112 CDI, leto izdelave 1999, številka šasije VSA...., tip motorja OM... in podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 9.180,44 EUR ter zahtevek na povrnitev stroškov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se v sodbi poleg obrazloženih vsebinskih razlogov zaradi katerih je zavrnilo tožbena zahtevka zoper toženo stranko, sklicuje tudi na razloge, ki so bili podani v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3786/2005-I z dne 22. 2. 2006 (stran 29) in v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4492/2006 z dne 7. 3. 2007 (stran 54), v katerih je bil zavrnjen identični tožbeni zahtevek (sedaj primarni tožbeni zahtevek) tožnice zoper družbo A d. o. o. Ljubljana in R d. o. o. Celje (glej tožbo stran 6).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali pa podrejenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ni nikoli sklenila nobene pogodbe s toženo stranko in da po vsebini ni sklenila pogodb, katerih pravno neveljavnost uveljavlja v tožbi. Tožnica ne uveljavlja izpodbojnih razlogov, saj so pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z disenzom, saj v konkretnem primeru sploh ni prišlo do sporazuma, ki je ena izmed bistvenih predpostavk za veljavno sklenitev pravnega posla. Dejansko gre za neobstoječ pravni posel, ki ga ni potrebno niti razveljaviti. Tožnica ima pravni interes za ugotovitev pravne neveljavnosti pogodb, na to je bil vezan njen dajatveni zahtevek. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede zahtevka na vrnitev vozila, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, da ne razpolaga več z vozilom. Sodišče prve stopnje je zmotno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, pri čemer je svojo odločitev oprlo na stališče, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila katera izmed pogodb razveljavljena, zaradi česar je po prepričanju prvega sodišča potrebno pogodbe šteti za veljavne. Takšno stališče je nepravilno in je posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj spornih pogodb ni treba razveljaviti, glede na to, da med strankama ni bilo soglasja za nastanek pravnih poslov. Zmotno je stališče prvega sodišča, da tožnica ni izkazala protipravnosti ravnanja tožene stranke in da se je na začasno odredbo sklicevala prepozno. Tožena stranka je avto prodala, kar dokazuje dopis pravnega prednika tožene stranke z dne 3. 1. 2005, s katerim je obvestil tožnico, da je terjatev prodal novemu pravnemu subjektu M d.o.o. V kolikor bi se tožena stranka iz prodanega vozila že poplačala, terjatev do tožnice ne bi več obstajala, torej je mogoč edino zaključek, da je do prodaje vozila prišlo po 3. 1. 2005, torej po izdaji začasne odredbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je v pravdnem postopku na podlagi načela dispozitivnosti vezano na trditveno podlago strank (7. člen ZPP) in na postavljene tožbene zahtevke (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožnica v tožbi uveljavljala zahtevke na ugotovitev neveljavnosti treh pogodb in na vrnitev avtomobila (primarni tožbeni zahtevek), v podrejenem pa zahteva plačilo odškodnine. Tožnica je zatrjevala, da so pogodbe navidezne (50. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zatrjevala pa je tudi okoliščine vezane na zmoto in prevaro (46. in 49. člen OZ) ter na omejeno poslovno sposobnost (tožnica je bila ob sklepanju pogodb stara 16 let). Tožnica v svoji trditveni podlagi ni navajala odločilnih dejstev v zvezi z ničnostjo pogodb (prvi odstavek 86. člena OZ).

OZ ureja dve obliki neveljavnih pogodb: nične pogodbe (členi 86. do 93. OZ) in izpodbojne pogodbe (členi 94. do 99. OZ). Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Ničnostni zahtevek se uveljavlja z ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave. S slednjo se pravno razmerje ustanavlja, preoblikuje oziroma odpravlja. Tožnica tako v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo prvo sodišče zahtevku ugoditi, ker so pogodbe nične, saj v tožbi obstoja ničnostnih razlogov tožnica ni niti zatrjevala. Tudi če bi bil zahtevek za izpodbijanje pogodbe del zahtevka na ugotovitev ničnosti, tožnica s svojim zahtevkom zaradi pomanjkljivih tožbenih trditev (in dokazov) ne bi mogla uspeti, ob tem, da je prvo sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev zaključilo, da so pogodbe veljavne.

Pogodbe niso navidezne, saj za obstoj takšne pogodbe mora obstajati soglasje volj, da se takšna pogodba sklene. Tožnica zatrjuje, da je želela skleniti posojilno pogodbo in zastavno pogodbo, kar pomeni, da med strankama ni bilo soglasja, da se navidezna pogodba sklene. Tožnica v pritožbi zatrjuje kot novo materialnopravno okoliščino utemeljenosti zahtevka, da je med strankama obstajal disenz, vendar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena, saj je prvo sodišče ugotovilo, da tožnica ni uspela izpodbiti veljavnosti pogodbe.

Neutemeljeno se pritožba sklicuje na določbo 227. člena ZPP. Tožnica je v tožbi le navedla, da se bo glede listin o neveljavnih pravnih poslih natančno izjavila, ko bo tožena stranka predložila originale listin. Listine oziroma pogodbe je tožnica priložila k tožbi (priloge A1 do A5) ter se o njihovi vsebini tudi izjavila. Sodišče prve stopnje pa je dejanske zaključke naredilo na podlagi predloženih listin tožnice in njenega zaslišanja ter zaslišanja njene matere.

Sodišče prve stopnje je zahtevek na vrnitev vozila pravilno zavrnilo na podlagi drugega odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika, saj tožnica ni zatrjevala, niti dokazovala, da je (bilo) vozilo v dejanski posesti toženca (ter v katerem obdobju), zato tudi izjava tožene stranke v odgovoru na tožbo, na katero opozarja pritožba, ne more spremeniti materialnopravnih zakjučkov prvega sodišča. Tožnica protipravnega ravnanja tožene stranke ni uspela dokazati, zato je bil utemeljeno zavrnjen podredni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega odvzema vozila s strani tožene stranke. Iz notarsko overjenega pooblastila izhaja, da je tožnica pooblastila toženo stranko za razpolaganje z vozilom (prijava in odjava vozila, izvedba tehničnega pregleda, sklepanje zavarovalne pogodbe in opravo vseh možnih „transakcij“). Tožnica se je tudi zavezala, da brez pisnega soglasja pooblaščenca (tožene stranke) ne bo opravila nobene od naštetih „transakcij“. Tožnica ni dokazala, da bi tožena stranka prodala vozilo, niti kdaj naj bi to storila, ob tem, da je imela tožena stranka pooblastilo, da to stori. Zato morebitna (nedokazana) prodaja vozila s strani tožene stranke še ne pomeni, da je tožena stranka ravnala protipravno.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo navedb v delu, kjer je tožnica utemeljevala protipravnost ravnanja tožene stranke, s tem, ko se je sklicevala na sklep o začasni odredbi v postopku opr. št. P 37886/2004. Navedenih navedb prvo sodišče ni smelo upoštevati, ker so bile prepozne (286. člen ZPP).

Dopis tožene stranke z dne 3. 1. 2005 na katerega opozarja pritožba ter navedbe, da je do prodaje vozila prišlo po 3. 1. 2005 predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 154. členom ZPP).