Jedro

Vračilo nepravilno ali preveč plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima zavarovanec pravico zahtevati po določbah Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter na način in po postopku, določenem v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 28.1.1993 potrjene z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28.2.1994 in zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine tako, da se ji v pokojninsko osnovo pri 10-letnem povprečju delovnih let od 1982 do 1991 za leto 1991 upošteva prejeta plača v znesku 793.766,30 SIT ter da ji je po novi odmerni odločbi Zavod dolžan izplačati razliko pokojnine za čas od 31.3.1992 do plačila skupaj z obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od 1.5.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I. izreka). Sodišče je presodilo, da se del tožničine plače, ki ga je prejela v obliki komercialnih zapisov in ji je bil izplačan mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač, ne more upoštevati za izračun pokojninske osnove (46. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ). Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku (točke II. izreka) in zavezalo toženo stranko, da plača tožnici iz naslova vračila prispevkov od prejemkov, ki se po 229. členu ZPIZ ne vštevajo v osnovo za obračun prispevkov, znesek 98.226,52 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je sprejelo pravno presojo, da je bila tožena stranka z nakazilom prispevkov od dela plače tožnice, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo, neupravičeno obogatena, zato ji je po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) prejeto dolžna vrniti.

Na pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje ugodilo le toženi stranki in spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri zavrnitvi tožbenega zahtevka se je oprlo na sistemsko ureditev zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ne dopušča uporabe določb ZOR-a, razen v primerih iz 288. in 289. člena. Na podlagi teh določb pa ni izkazana aktivna legitimacija tožeče stranke.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve o obstoju pravne podlage v 210. členu ZOR za ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku. Premoženje tožene stranke se je s plačilom prispevkov tožnice - brez dopustne podlage - v vtoževani višini povečalo. Razlogi pritožbenega sodišča, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne omogoča vračila plačanih prispevkov, nasprotuje ne samo ustavnim določbam, temveč tudi posebni ureditvi iz zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Skladno z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je v zvezi 1. odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Sodbo sodišča druge stopnje je v skladu z določilom 386. člena ZPP-77 preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo tj. zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka.

Po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77) je ugotovilo, da obe nižji sodišči - prvostopenjsko ob ugoditvi tožbenemu zahtevku in drugostopenjsko ob njegovi zavrnitvi na plačilo preveč plačanih prispevkov, nista upoštevali določb zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90 do 64/94) kot posebnega predpisa, veljavnega v času odločanja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z njim je predpisan način zagotavljanja sredstev tudi za potrebe na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1. člen), krog zavezancev (3. člen), obračunavanje in plačevanje prispevkov (II. poglavje) ter njihove stopnje (III.

poglavje). Po 1. točki 3. člena tega zakona je zavezanec za plačilo prispevka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju. V skladu s predpisi o delovnih razmerjih plačuje na podlagi 5. člena omenjenega zakona prispevke iz bruto osebnega dohodka in iz bruto nadomestila osebnega dohodka za čas odsotnosti z dela. Glede zastaranja obveznosti za obračun in plačilo prispevkov ter pravice do vračila, nepravilno ali preveč plačanih prispevkov zakon v 15. členu napotuje te zavezance (iz 1. in 5. točke 3. člena) na uporabo določb posebnega zakona, ki se nanašajo na zastaranje pri plačevanju davka od dobička pravnih oseb.

V istem Uradnem listu Republike Slovenije (št. 48/90) je bil objavljen tudi navedeni zakon. V 2. odstavku 33. člena je določal pravico davčnega zavezanca do vračila plačanega davka in obresti, ki jih ni bil dolžan plačati in sicer v roku petih let po preteku leta, v katerem jih je plačal. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko preteče 10 let od dneva, ko je prvič pričel teči (4. odstavek 34. člena), pretrga ga vsako dejanje, ki ga zavezanec stori pri pristojnem organu oziroma službi za nadzor, da doseže vračilo (2. odstavek 34. člena).

Sodišče druge stopnje bi moralo za svojo presojo o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka tožeče stranke uporabiti določbe navedenih zakonskih predpisov. Tožeča stranka bi bila po tej ureditvi upravičena do vračila prispevkov od prejemkov, če jih je prejela na podlagi 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2. odstavek 229. člena) in, če je bila glede na prvo alinejo 3. člena v zvezi s 1. odstavkom 5. člena Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje zavezana k njihovemu plačilu.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče po 2. odstavku 395. člena ZPP-77 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri novem odločanju bo pritožbeno sodišče moralo presoditi pritožbene razloge tožeče stranke in ugotoviti dejansko podlago za uveljavljeni podredni zahtevek po omenjenih zakonskih predpisih.