Jedro

Po splošnem določilu prvega odstavka 10. člena ZGD bi bila obvezna objava sklica skupščine v Uradnem listu Republike Slovenije le, če bi zakon ne določal drugače. V sedmi alinei prvega odstavka 184. člena ZGD kot posebni določbi za delniško družbo pa je prepuščeno delničarjem, da v statutu določijo obliko in način objav, pomembnih za družbo oziroma delničarje. Ta posebna določba bi ne bila potrebna, če bi se objave in tako tudi sklic skupščine morali objaviti v uradnem listu, kot to napačno zaključuje tožeča stranka. V statutu tožene delniške družbe pa je v tretjem odstavku 21. člena med drugim določeno, da se o sklicu skupščine 30 dni pred sejo obvestijo vsi delničarji - z alternativo, da se sklic objavi v dnevnem časopisju. Objave sklica skupščine v častniku Delo ni moč šteti kot zakonite objave, ker časopis Delo v statutu tožene stranke ni določen kot glasilo za objavo sklica, kar sicer izrecno zahteva 186. člen ZGD, namreč da se objavijo podatki oziroma sporočila v glasilu, ki ga določi statut družbe. Takšen zaključek je utemeljen, saj v statutu tožena stranka ni objavila, v katerem časopisu se objavi sklic skupščine. Toda glede na ugotovitev o objavi sklica skupščine z osebnim obvestilom družbenikom navedena nezakonitost ne vpliva na odločitev o zadevi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi v skladu z določilom tretje alinee prvega odstavka 359. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/94, kratko ZGD) ničnost sklepov skupščine tožene stranke T. delniške družbe Ljubljana, ki so bili sprejeti na prvi skupščini 29.6.1995, tožeči stranki pa je naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške v znesku 248.245,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Prvostopno sodišče meni, da ne drži tožničino izvajanje, da bi sklic skupščine tožene stranke iz 283. člena ZGD moral biti objavljen v smislu določila prvega odstavka 10. člena ZGD v zvezi z določilom sedme alinee prvega odstavka 184. člena ZGD v Uradnem listu RS in zaključuje, da je bila objava sklica skupščine za 29.6.1995 v dnevniku Delu dne 27.5.1995 in dodatno tudi s pravočasnim obvestilom delničarjem zakonita, ker je takšna načina objave sklica določil statut družbe v tretjem odstavku 21. člena.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka pa je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške. Pritožbeno sodišče utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da je mogoče govoriti o ničnosti sklepov skupščine v zvezi z objavo sklica skupščine le v primeru, če o sklicu niso bili obveščeni delničarji (ne pa tudi tretje osebe), kar izhaja iz določila tretje alinee prvega odstavka 359. člena ZGD, po katerem sklepi skupščine niso nični, če so se skupščine udeležili vsi delničarji, četudi tretje osebe o njej niso bile obveščene. In sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili o sklicu skupščine osebno pravočasno obveščeni delničarji s posebnim vabilom; tega dejstva tožeča stranka v pritožbi ni spodbijala.

Proti drugostopni sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP ter predlaga spremembo spodbijane sodbe tako, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ne drži izvajanje revizije, da bi naj bila podana bistvena kršitev določil postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP, ker je pritožbeno sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Po določilu prvega odstavka citiranega člena je namreč kršitev podana le, če sodišče med postopkom ni uporabilo ali je nepravilno uporabilo kakšno določbo tega zakona, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Bistvena kršitev določil postopka torej ne more biti podana zaradi napačne uporabe materialnega zakona.

Tudi ni podana navedena kršitev postopka, ker se je sodišče druge stopnje pri navajanju razlogov za ničnost sklepov skupščine napačno sklicevalo na določilo drugega odstavka 359. člena ZGD, namesto pravilno na določilo prvega odstavka citiranega člena, saj gre le za napačno številčno opredelitev v obrazložitvi sodbe, medtem ko pa je vsebina zakonitega določila pravilno povzeta.

Kršitev materialnega prava vidi revizija v zaključku spodbijane sodbe, da ni podana ničnost sklepov skupščine v zvezi z objavo sklica skupščine, če so o sklicu bili obveščeni vsi delničarji. Revizija meni, da osebnega obveščanja delničarjev ZGD ne pozna, nezakonitost pri objavi sklica pa se sanira le v primeru, če se skupščine udeležijo vsi delničarji.

Takšna izvajanja o nedopustnosti osebnega obveščanja delničarjev o sklicu skupščine nimajo zakonske podlage. Po splošnem določilu prvega odstavka 10. člena ZGD bi bila obvezna objava sklica skupščine v Uradnem listu Republike Slovenije le, če bi zakon ne določal drugače. V sedmi alinei prvega odstavka 184. člena ZGD kot posebni določbi za delniško družbo pa je prepuščeno delničarjem, da v statutu določijo obliko in način objav, pomembnih za družbo oziroma delničarje. Ta posebna določba bi ne bila potrebna, če bi se objave in tako tudi sklic skupščine morali objaviti v uradnem listu, kot to napačno zaključuje tožeča stranka. V statutu tožene delniške družbe pa je v tretjem odstavku 21. člena med drugim določeno, da se o sklicu skupščine 30 dni pred sejo obvestijo vsi delničarji - z alternativo, da se sklic objavi v dnevnem časopisju. Pri tem sodišče povzema ugotovitev pritožbenega sodišča, da je sklic skupščine namenjen delničarjem iz razlogov, navedenih v drugostopni sodbi.

V tej zvezi revizija ne more razpravljati o nepravočasnosti obvestila delničarjev o sklicu skupščine, saj je to vprašanje dejanskega stanja, ki se ga v reviziji ne more več spodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP), ko pri tem pritožba ni spodbijala dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili delničarji pravočasno obveščeni o sklicu skupščine s posebnimi vabili.

Zato ni podana ničnost spodbijanih sklepov skupščine tožene stranke z dne 29.6.1995 v smislu določila tretje alinee prvega odstavka 359. člena ZGD, na kateri določbi sicer temelji tožbeni zahtevek.

Revizija ima sicer prav, ko na koncu svojih podrednih izvajanj poudarja, da objave sklica skupščine v častniku Delo ni moč šteti kot zakonite objave, ker časopis Delo v statutu tožene stranke ni določen kot glasilo za objavo sklica, kar sicer izrecno zahteva 186. člen ZGD, namreč da se objavijo podatki oziroma sporočila v glasilu, ki ga določi statut družbe. Takšen zaključek je utemeljen, saj v statutu tožena stranka ni objavila, v katerem časopisu se objavi sklic skupščine, pa bi bila to dolžna storiti, saj morajo vendar delničarji biti seznanjeni, v katerem časopisu bo objavljen sklic skupščine, kjer se odloča o najpomembnejših vprašanjih poslovanja in obstoja delniške družbe. Toda glede na gornjo ugotovitev o objavi sklica skupščine z osebnim obvestilom družbenikov navedena nezakonitost ne vpliva na odločitev o zadevi.

Revizija se končno sklicuje še na svoja izvajanja v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje glede zmotne uporabe določil ZGD. Na taka pavšalna izvajanja sodišče ne more odgovoriti; sicer pa revizijsko sodišče v svojih sedanjih izvajanjih ugotavlja pravilno uporabo materialnega prava (katerega kršitev tožeča stranka uveljavlja v pritožbi kot edini pritožbeni razlog), kar se ugotavlja tudi po uradni dolžnosti v skladu z določilom 386. člena ZPP.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.