Jedro

Ni mogoče govoriti o tem, da toženec za tožbo ni dal povoda. Tožba je bila potrebna, saj bi sicer sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga zaključilo, upoštevaje zapustnikov delež vpisan v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje razsodilo, da se iz zapuščinskega premoženja po pokojnem I. M. izloči 3/10 parc.št. 2229/10 k.o. X v korist tožnika M. J.. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.025,40 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper izrek o stroških, vsebovan v citirani sodbi, je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Navaja, da je tožeča stranka na zapuščinski obravnavi izločala 66 % zapustnikovega deleža, čemur se je tožena stranka uprla. S tožbo je nato izločala le 33 % zapustnikovega premoženja in ta zahtevek je tožena stranka pripoznala do višini 25 %. Na podlagi angažiranja izvedenca gradbene stroke, čigar mnenje sta stranki sprejeli, je bilo ugotovljeno, da je povečana vrednost glede na delež zapustnika 30 %. Tako spremenjeni zahtevek je tožena stranka ponovno pripoznala. Tožeča stranka je od zahtevka 66 %, ki je bil dan na zapuščinski obravnavi, izločila manj kot polovico, kar dokazuje, da se je tožena stranka pred pravdo zahtevku tožeče stranke utemeljeno uprla. Zato je napačno stališče sodišče prve stopnje, da je tožena stranka dala povod za tožbo. Sodišče bi pri odločanju o povračilu stroškov zato moralo na podlagi 157. člena ZPP povračilo naložiti tožeči stranki, ali pa po 2. odstavku 154. člena ZPP odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zapuščinski postopek po pokojnem I. M. je bil prekinjen, tožnik pa napoten, da proti tožencu vloži tožbo z zahtevkom, da 2/3 nepremičnin, ki so do 1/2 vknjižene na ime zapustnika, ni predmet dedovanja, ker so njegova last. Tožbo je bil dolžan vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o prekinitvi, sicer bi zapuščinsko sodišče nadaljevalo s postopkom, ne da bi upoštevalo tožnikove zahteve. Iz obrazložitve napotitvenega sklepa je razvidno, da je do spora med dedičema prišlo iz razloga, ker toženec ni priznal, da bi bil tožnik J. M. lastnik 2/3 zapustnikovega deleža (kar predstavlja 1/3 celote). Ni torej mogoče govoriti o tem, da toženec za tožbo ni dal povoda. Tožba je bila potrebna, saj bi sicer sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga zaključilo, upoštevaje zapustnikov delež vpisan v zemljiško knjigo.

5. Na pravilnost takšnega zaključka ne more vplivati, da je bila šele v teku postopka opravljena cenitev, saj bi tožena stranka, enako kot je to storila, ko je prejela tožbo, lahko že pred pravdo zahtevek (vsaj) delno priznala. Tudi ne drži, da bi tožnik v zapuščinskem postopku izločal več kot je kasneje zahteval s tožbo. Tako je na zapuščinski obravnavi izločal 2/3 očetove polovice, kar pomeni 1/3 celotne nepremičnine (oziroma 33%), s tožbenim zahtevkom pa je zahteval enako, torej izločitev 2/3 zapustnikove 1/2, to je 1/3 celotne nepremičnine (primerjaj tožbo na l. št 1 in popravek zahtevka na l. št. 12). S sodbo mu je sodišče priznalo pravico do izločitve 3/10 (oziroma 30%), kar pomeni, da je tožnik uspel z večjim delom svojega zahtevka.

6. Glede na to, da ni izpolnjen že prvi pogoj po 157. členu ZPP, ki bi toženca opravičeval do povračila stroškov, se pritožbeno sodišče do vprašanja pravočasnosti pripoznanja zahtevka (kot drugega pogoja) ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

7. Ker torej uporaba 157. člena ZPP glede na obrazloženo ne pride v poštev, je bilo potrebno glede odločitve o pravdnih stroškov uporabiti splošni 154. člen ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. V tem pravdnem postopku je tožeča stranka uspela z večjim delom svojega zahtevka, z delom, ki je bil umaknjen (tožeča to zmotno imenuje sprememba tožbe), pa posebni stroški niso nastali. Odločitev prvega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse njene potrebne pravdne stroške, je zato pravilna. Stroške je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.025,40 EUR, pri čemer odmera v pritožbi ni izpodbijana.

8. Ker pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje.

9. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena.