Jedro

Dohodek je bil izplačan v letu 2013 in se nanaša na daljše obdobje od zgolj enega leta. Kot navaja tožnik, se izplačilo plače nanaša na obdobje od 2007 do 2009, izplačilo regresa pa na obdobje od 2006 do 2009. V letu 2007 je namreč tožnik kot direktor delodajalca sprejel odločitev, da zaradi nelikvidnosti delodajalca, direktor do nadaljnjega ne bo prejemal plače iz naslova opravljanja funkcije direktorja. Sprejeta je bila poslovna odločitev, na podlagi katere je bil v letu 2013 tožniku izplačan dohodek, ni pa bila izdana sodna odločba, na podlagi katere bi prišlo do izplačila omenjenega dohodka. Pogoji iz 120. člena ZDoh-2 za povprečenje dohodka tako niso podani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila dohodnino za leto 2013 v znesku 48.851,24 EUR ter mu naložila v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 33.833,64 EUR, ki znaša 15.017,60 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik vložil ugovor zoper informativni izračun dohodnine, nakar je davčni organ preveril navedbe tožnika ter mu na podlagi zbranih podatkov odmeril dohodnino v znesku, ki sledi iz izreka odločbe. Ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je izračunal davčno osnovo in znesek davka, pri odmeri dohodnine upošteval predpisane davčne stopnje ter od odmerjene dohodnine odštel med letom plačane akontacije.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-01-685/2014-3 z dne 16. 7. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Strinja se s tožnikom, da se organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe do njegovih ugovorov v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine ni opredelil, vendar navedeno ni zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe. V obrazložitvi navaja, da se skladno z določbo 15. člena ZDoh-2 dohodki obdavčijo v tistem letu, v katerem so prejeti, oziroma ko so dani na razpolago fizični osebi. Ker je tožnik dohodke, ki se nanašajo na leta 2007-2009 (plače) in na leta 2006-2009 (regres), prejel v letu 2013, se torej pravilno obdavčijo v tem letu in jih ni mogoče izvzeti iz obdavčitve ali jih obdavčiti po letih na katera se nanašajo. Za dohodke, ki se nanašajo na pretekla leta, je sicer v zakonu predvidena ugodnejša obdavčitev (povprečenje), vendar je v skladu z določbami 120. člena ZDoh-2 zakonski pogoj za povprečenje izplačilo dohodkov iz delovnega razmerja za pretekla leta na podlagi sodne odločbe. Pritožbeni organ v konkretnem primeru ugotavlja, da izplačila plač in regresa za pretekla leta niso bila izplačana na podlagi sodne odločbe, čemur pritrjuje tudi tožnik, ampak je do izplačil prišlo na podlagi dogovora med tožnikom in delodajalcem. To pa ne ustreza pogojem iz 120. člena ZDoh-2, zato povprečenje ni mogoče in je prvostopni organ po presoji pritožbenega organa navedene dohodke pravilno upošteval kot dohodek leta 2013. Dodaja še, da je o ustavnosti 120. člena ZDoh-2 Ustavno sodišče RS že odločalo in v odločbi št. U-I-76/11-15 z dne 14. 6. 2012 ugotovilo, da prvi stavek prvega odstavka 120. člena ZDoh-2 ni v neskladju z Ustavo RS.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovno obravnavo ter ji naloži povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je dne 1. 4. 2014 prejel informativni izračun dohodnine za leto 2013, po katerem je tožnik v letu 2013 prejel 153.229,31 EUR dohodkov (iz naslova plač in regresa) ter 32.387,25 EUR prispevkov. Zoper takšen izračun je tožnik vložil ugovor, v katerem je izpostavil, da se je izplačilo dohodka v znesku 146.546,52 EUR (plača) nanašalo na obdobje od 1. 3. 2007 do 31. 12. 2009, izplačilo regresa za letni dopust v znesku 6.682,79 EUR pa na obdobje od leta 2006 do leta 2009. Izrecno je opozoril, da bi morala tožena stranka upoštevati povprečenje, skladno s 120. členom ZDoh-2. Tožnik je pri delodajalcu A. d.o.o. opravljal funkcijo direktorja in bil tudi 50% družbenik družbe. Kot direktor delodajalca je v letu 2007 sprejel poslovno odločitev, ki nima narave dogovora, da direktor do nadaljnjega ne bo prejemal plače iz naslova opravljanja funkcije direktorja. V zvezi s to odločitvijo ni bilo nobenih sporov, saj je zakoniti zastopnik delodajalca tožnik sam in takšno postopanje delodajalca ni moglo voditi k vložitvi tožbe in posledično k sodni odločbi. Nepomembno je, kaj je bil razlog za izplačilo plače in letnega regresa v enkratnem znesku, bistveno je le, da gre za izplačilo iz delovnega razmerja za več let, ne zgolj za tisto, v katerem je bilo izplačilo izvedeno. Ob tem dodaja, da je določba 120. člena ZDoh-2 v delu, kjer kot pogoj zahteva obstoj sodne odločbe, neustavna, zato naslovnemu sodišču predlaga, da postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti omenjenega člena.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato ni mogoče slediti tožbenemu predlogu, da se odločba odpravi. Odpraviti je mogoče odločbo samo, če je v nasprotju s predpisi, takšnih nepravilnosti pa sodišče v konkretnem primeru ne najde.

8. Povprečenje, ki ga zahteva tožnik, je možno samo, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 120. člena ZDoh-2; da gre za zavezanca, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja, na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let. V tem primeru se dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove po posebej izračunani povprečni individualni stopnji, vendar samo v primeru, če je zavezanec dohodek prejel na podlagi sodne odločbe.

9. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik prejel dohodek iz delovnega razmerja. Po določbah ZDoh-2 se namreč za dohodek iz delovnega razmerja in s tem za dohodek iz zaposlitve šteje vsakršen dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. Tako se za dohodek iz delovnega razmerja med drugim šteje plača, nadomestilo plače in vsako drugo plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi provizije (1. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2), kot tudi regres za letni dopust, jubilejna nagrada, odpravnina, solidarnostna pomoč (2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2). Sporno med strankama je, ali gre v obravnavanem primeru za situacijo iz 120. člena ZDoh-2, ki določa pogoje za uporabo povprečne individualne davčne stopnje zavezanca.

10. Dohodek je bil izplačan v letu 2013 in se nanaša na daljše obdobje od zgolj enega leta. Kot navaja tožnik, se izplačilo plače nanaša na obdobje od 2007 do 2009, izplačilo regresa pa na obdobje od 2006 do 2009. V letu 2007 je namreč tožnik kot direktor delodajalca sprejel odločitev, da zaradi nelikvidnosti delodajalca, direktor do nadaljnjega ne bo prejemal plače iz naslova opravljanja funkcije direktorja. Sprejeta je bila poslovna odločitev, na podlagi katere je bil v letu 2013 tožniku izplačan dohodek, ni pa bila izdana sodna odločba, na podlagi katere bi prišlo do izplačila omenjenega dohodka.

11. Pogoji iz 120. člena ZDoh-2 tako niso podani, saj izplačilo ni bilo opravljeno na podlagi sodne odločbe, in zato davčni organ utemeljeno ni sledil zahtevi tožnika, da se mu dohodnina odmeri ob upoštevanju te določbe. Sodišče pri tem dodaja, da gre pri povprečenju za davčno ugodnost, izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine, katerega namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plače ali druge dohodke iz delovnega razmerja za pretekla leta. Določbe zato ni mogoče širiti na situacije, ki jih citirani člen ne zajema. Glede predloga tožnika, naj sodišče postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti 120. člena ZDoh-2 pa sodišče pojasnjuje, da je Ustavno sodišče RS ustavnost te določbe že presojalo in ugotovilo, da citirana zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo RS.

12. Ker torej sodišče nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo odločbe, ni našlo, je izpodbijano odločitev potrdilo kot pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.