Jedro

Obravnavanje spornih terjatev ne sodi v zapuščinski postopek.

V skladu z določbo 14. člena ZDKG se v nujni delež všteje vse, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju, ki urejajo vračunanje daril in volil v dedni delež. Ne vračuna pa se premoženje, ki so ga dediči podedovali ali ga podedujejo po splošnih predpisih o dedovanju. Za to premoženje namreč dedni režim ZDKG ne velja, ampak se deduje po splošnih pravilih ZD. Gre torej za dva različna režima dedovanja.

dedovanje zaščitene kmetije - pozneje najdeno premoženje - nujni delež - vračunanje daril v nujni delež - denarna vrednost nujnega deleža - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - obveznice SOS2E - terjatev zaradi stroškov denacionalizacijskega postopka - terjatev zapuščine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o dedovanju v drugi do sedmi alineji 3/II. točke izreka (glede denarne vrednosti nujnega deleža) in v 2/III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v bistvenem ugotovilo, da v zapuščino spada še 124 obveznic SOS2E s pripadajočimi obrestmi ter 953/101969-tinski delež na štiridesetih nepremičninah v k. o. X; razglasilo dediče in razdelilo novo najdeno premoženje mednje, delno v skladu z dednim dogovorom, delno pa po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) ter pritožniku naložilo, da mora preostalim dedičem plačati vsakemu po 78,07 EUR zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža. 2. Zoper tak sklep se pritožuje dedič M. B. in navaja, da je imel kot skrbnik stroške z vodenjem denacionalizacijskih postopkov, kar bi moralo sodišče upoštevati. Upoštevati bi moralo tudi to, da je skrbnik N. B. prejemal najemnino.

Izračun nujnih dednih deležev je po prepričanju pritožnika napačen, ker sodišče ni upoštevalo premoženja, ki so ga sodediči že dedovali po pokojnih M. B. in F. B. Pritožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo vrednost nepremičnin, saj je bilo v zapuščinskem postopku večkrat pojasnjeno, da je nepremičnina vredna okoli 3.000,00 EUR.

3. Dediči M. B., F. B., F. Z., A. B., J. B. ter M. Č. so na pritožbo odgovorili ter predlagali njeno zavrnitev. Dedič N. B. je pojasnil, da je sodišče vrednost nepremičnine ugotovilo s pomočjo podatkov o vrednosti nepremičnin, objavljenih s strani Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS).

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik nima prav, ko meni, da bi moralo sodišče upoštevati, kakšne stroške je imel z denacionalizacijskim postopkom ter z urejam groba pokojnih staršev. Obravnavanje spornih terjatev namreč ne sodi v zapuščinski postopek. V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Zapuščinski postopek pa ni mesto za uveljavljanje obligacijskih zahtevkov med sodediči, ki nimajo zveze z zapuščino ali zahtevkov za tako imenovane terjatve zapuščine.(1) Enako velja tudi za navrženo pritožbeno trditev (gre za pritožbeno novoto), da bi moralo sodišče upoštevati najemnino, ki da jo je prejemal skrbnik N. B., vsaj kolikor jo je mogoče razumeti.

6. Pritožbeno stališče, da bi se moralo sodedičem v denarno vrednost nujnega deleža (ki jim v denarju pripada na podlagi 1. odstavka 14. člena ZDKG) všteti vse, kar so prejeli v prejšnjem zapuščinskem postopku, je pravilno le, če so dediči prejeli volila.(2) V skladu z določbo 14. člena ZDKG se v nujni delež namreč všteje vse, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju, ki urejajo vračunanje daril in volil v dedni delež. Ne vračuna pa se premoženje, ki so ga dediči podedovali ali ga podedujejo po splošnih predpisih o dedovanju (v tem postopku na primer obveznice). Za to premoženje namreč dedni režim ZDKG ne velja, ampak se deduje po splošnih pravilih Zakona o dedovanju (ZD). Gre torej za dva različna režima dedovanja.

Če pa bi se sodišče postavilo na stališče, da je treba premoženje, ki (sedaj) sodi v zaščiteno kmetijo obravnavati kot celoto (na kar verjetno nakazuje pritožbeno stališče), bi moralo najprej upoštevati določbo 83. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri v novem zapuščinskem postopku, izvedenem na podlagi določb ZDen, ni dopustno posegati v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se dediči iz prejšnjega in novega zapuščinskega postopka ne sporazumejo drugače in če se s tem ne posega v pravice tretjih. Nato pa bi moralo sodišče ob ugotavljanju denarne vrednosti nujnih deležev na način, ki ga predlaga pritožnik, sicer upoštevati le vrednost zaščitene kmetije (nepremičnin in premičnin, ki jo tvorijo; ne pa preostale zapuščine)(3), vendar pa seveda celotne zaščitene kmetije, torej tudi tistega dela, ki se je dedoval v prvotnem zapuščinskem postopku. To bi povzročilo občutno povečanje vrednosti zaščitene kmetije in skoraj gotovo s tem tudi nujnih deležev.

7. Utemeljeno pa pritožnik navaja, da je problematična ugotovitev vrednosti nepremičnin, navedenih pod točko I.B) sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja, da so nepremičnine ocenjene na 5.165,10 EUR. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati, od kot izhaja takšna ocena. N. B. v odgovoru na pritožbo navaja, da naj bi šlo za vrednost nepremičnine, ocenjeno s strani GURS, kar iz obrazložitve sklepa ne izhaja. V tem delu torej sklepa ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višje sodišče še dodaja, da je v spisu našlo le podatek GURS o vrednosti nepremičnine za parcelo št. 815 (priloga A33 v spisu), pa tudi ta vrednost je drugačna, kot jo je navedlo sodišče prve stopnje v sklepu.

8. Zaradi opisanega je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter izpodbijani sklep v delu, na katerega vpliva vrednost spornih nepremičnin, razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje (glede na vrednost nujnih deležev na čim bolj ekonomičen način) ugotovi vrednost zapuščine po ZDKG, nato pa o še spornem delu odloči tako, da bo sklep mogoče preizkusiti. Višje sodišče glede na izrek izpodbijanega sklepa sodišču prve stopnje še pojasnjuje, da pri dedovanju po 1. odstavku 14. člena ZDKG ne gre za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža, ampak za način dedovanja zaščitene kmetije, ki je takšen, da dedičem ki ne dedujejo zaščitene kmetije, pripada denarna vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju.

9. V preostalem delu pa je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Odločitev o priglašenih stroških za sestavo pritožbe temelji na določbi 1. odstavka 174. člena ZD.

Op. št. (1): Iz sklepa II Cp 4477/2009 Višjega sodišča v Ljubljani s 24. 2. 2010: Stroški, ki jih je imel pritožnik z denacionalizacijskim postopkom, predstavljajo terjatev same zapuščine, ne pa terjatev zapustnika, saj gre za stroške, ki so nastali po zapustnikovi smrti. Glede povračila tovrstnih terjatev pa ZD ne predvideva odločanja v zapuščinskem postopku (z izjemo možnosti sklenitve dednega dogovora ob soglasju vseh dedičev), prav tako pa tudi ne gre za spor o dejstvih med dediči, ki bi narekovala prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo v smislu 210. oziroma 212. člena ZD. Če med dediči ni soglasja o tem, da bi priglašeno terjatev pritožniku priznali, lahko prizadeti dedič doseže le izdajo odločbe v pravdi.

Op. št. (2): Ali če bi šlo za darila, česar pa pritožnik niti ne trdi.

Op. št. (3): Tako: sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2231/2013 s 23. 4. 2014.