Jedro

Drugotožeča stranka ni bila stranka postopka, saj je v upravni zadevi sodelovala le kot pooblaščenec prvotožeče stranke. Tako kot drugotožeča stranka tudi tretjetožeča stranka ni bila stranka v postopku, saj je v postopku sodelovala le C. Tožena stranka se sicer v uvodu izpodbijane odločbe sklicuje na 102. in 107. člen Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS v letih 2007-2013, vendar brez tolmačenja teh določb in ostalih predpisov ter brez pravne presoje in sklepanja, ki bi na ugotovljeno dejansko stanje opravičevali izpodbijano odločitev. Ker tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno, da se izreče o ugotovljenih, vendar za prvotožečo stranko spornih dejstvih in okoliščinah, ter zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ne omogoča njenega preizkusa, sodišče ugotavlja, da že navedene kršitve v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in pomanjkljivo obrazložena odločba pomenijo tako bistveno kršitev pravil postopka (člen 146 in 214 ZUP), zaradi katere je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

Izrek

I. Tožba 2. tožeče stranke A. in 3. tožeče stranke B. g.i.z. se zavrže. II. Tožbi 1. tožeče stranke C. se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Direktorat za kmetijstvo št. 33151-18/2008/192 z dne 8. 9. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna 1. tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Direktorat za kmetijstvo Ministrstva za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo na podlagi tretjega odstavka 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKmet-1) in 102. in 107. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (Uredbe PRP) in upoštevanjem 1. točke 31. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta ES št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanja Uredba 1975/2006/ES) delno ugodila zahtevku C. št. 33151-18/2008/165 z dne 31. 3. 2014 v višini 86.999,72 EUR, del zahtevka za izplačilo sredstev v višini 8.210,88 EUR pa zavrnila (točka 1 izreka). Odločila je, da se sredstva v višini 86.999,72 EUR nakažejo na transakcijski račun stranke (točka 2 izreka) in da stroški postopka niso nastali (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka dne 31. 3. 2014 pravočasno vložila zahtevek za izplačilo sredstev v višini 95.210,60 EUR za sofinanciranje iz ukrepa izvajanja lokalne razvojne strategije LAS. Zahtevek se nanaša na izvedbeni projekt kulturna in rekreacijska integracija vasi na podeželju MO Koper in Občine Piran (Uživajmo podeželje), ki je sestavni del prvega načrta izvedbenih projektov za leto 2012, potrjenega z odločbo št. 33151-18/2008/127 s spremembami (v nadaljevanju odločba o potrditvi). V postopku administrativne kontrole popolnosti zahtevka je bilo ugotovljeno, da je bil zahtevek nepopoln, zato je bila prijaviteljica večkrat pozvana na dopolnitev in uskladitev zahtevka. V nadaljnjem postopku administrativne kontrole vsebinske ustreznosti je bilo ugotovljeno, da je prijaviteljica priložila račune pod zaporedno št. 20 in 37, ki kljub večkratnim pozivom niso bili predloženi v originalu, oziroma overovljeni verziji. Za račune pod zaporedno št. 4, 6, 12 in 22 je ugotovila neverodostojnost računov, saj se identifikacijske številke računov podvajajo. Nadalje je bilo ugotovljeno, da pri navedenih računih stranka ni zagotovila skladnosti z 82. členom Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in 102. členom Uredbe PRP, to je verodostojne in kronološke veljavnosti dokumentov, zato je ministrstvo razliko v protivrednosti 85 % deleža LEADER podpore odštelo od zaprošene vrednosti projekta in stranki s tem priznalo 91.105,16 EUR. V skladu s drugim odstavkom 1. točke 31. člena Uredbe 1975/2006 je ugotovila razliko, ki predstavlja 4,31 % priznane vrednosti zahtevka, zato je po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo uporabila dodatno znižanje v višini 4.105,44 EUR in s tem končno izplačilo znižala na 86.999,72 EUR.

3. Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka v višini 8.210,88 EUR iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je tožena stranka vlagatelja zahtevka pozvala na dopolnitev zahtevka s pozivom z dne 2. 6. 2014. in 1. 8. 2014. V pozivu z dne 1. 8. 2014 je tožena stranka pozvala vlagatelja zahtevka k dopolnitvi zahteve za izplačilo glede določenih računov, ki niso bili predloženi v originalu, vendar v pozivu nista navedena računa pod številkama 37 in 96, zato je vlagatelj zahtevka upravičeno štel, da je zahtevek v tem delu popoln. Poziv glede računa 37 se je nanašal na dostavo stroškovnih specifikacij, poziv glede računa 96 pa se je nanašal na predložitev končnega računa. Navedeno kaže, da so razlogi tožene stranke v nasprotju z vsebino listin v spisu, oziroma vsebino njenih lastnih pozivov. V zvezi z zatrjevano neverodostojnostjo računov pod zaporedno številko 4, 6, 12 in 22 pa navaja, da je izdajatelj računov D. s.p. podal izjavo, da je prišlo do računalniške administrativne napake in potrdil, da se glede tega vodi ustrezni kronološki pregled, kar je razvidno iz datumov izdaje računov. Potrdil je, da so bile storitve opravljene in DDV plačan. Nadalje navaja, da tožena stranka tožeče stranke ni pozvala k kakršnimkoli dopolnitvam ali popravkom navedenih računov, zato je vlagatelj zahtevka upravičeno štel, da je zahtevek v tem delu popoln. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi in ji povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

5. Sodišče je tožbo drugo in tretje tožeče stranke zavrglo.

6. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bila stranka v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev, v upravni zadevi Sofinanciranje iz ukrepa izvajanja lokalne razvojne strategije LAS, ki se nanaša na izvedbeni projekt „Kulturna in rekreacijska integracija vasi na podeželju MO Koper in Občine Piran (Uživajmo podeželje) 1/1, C., ki jo je v upravni zadevi zastopal A. Iz navedenega izhaja, da drugotožeča stranka A. ni bila stranka postopka, saj je v upravni zadevi sodelovala le kot pooblaščenec prvotožeče stranke. Tako kot drugotožeča stranka tudi tretjetožeča stranka B. g.i.z. ni bila stranka v postopku, saj je, kot je bilo že navedeno, v postopku sodelovala le C. Po določbi prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Glede na to, da drugo tožeča in tretje tožeča stranka nista bili stranki oziroma stranska udeleženca v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe njuno tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

7. Tožba prvo tožeče stranke je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je zahtevek prvotožeče stranke št. 33151-18/2008 165 z dne 31. 3. 2014 za izplačilo sredstev v višini 95.210,60 EUR za sofinanciranje iz ukrepa izvajanja lokalne razvojne strategije LAS v zvezi z odločbo o pravici do sredstev št. 33151-18/2008/27 spremenjeno z odločbama št. 33151-18/2008/134 in 33151-18/2008/157, izpolnjeval vse pogoje, predpisane v Uredbi PRP in Javnim razpisom za dodelitev sredstev. Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v 56. členu, na katerega se tožena stranka sklicuje v uvodu izpodbijane odločbe, med drugim določa, da v primeru, da zahtevku za izplačilo sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo. Pred izdajo odločbe je zato v skladu z določbo 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) potrebno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna in strankam omogočiti, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Po določbi 146. člena ZUP ima stranka v postopku pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti; 1. da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; 2. da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, 3. da sodeluje pri izvedbi dokazov ter 5, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (tretji odstavek 146. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Odločba mora obsegati sestavine, določene v 210. členu ZUP in mora biti med drugim tudi obrazložena, tako kot je predpisano v 214. členu ZUP. Skladno z določbo 214. člena ZUP mora obrazložitev vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru s presojo dokazov, tako da je razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je organ ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari. V obrazložitvi morajo biti navedeni in tolmačeni materialni predpisi oziroma posamezne njihove določbe, ki so podlaga za odločitev. Navedena mora biti tudi pravna presoja in sklepanje, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe.

9. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila prvotožeči stranki pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na izračun neupravičenih stroškov in ugotovljeno razliko med zahtevkom prvotožeče stranke in dejanskim izračunom. Tožena stranka se sicer v uvodu izpodbijane odločbe sklicuje na 102. in 107. člen Uredbe PRP, vendar brez tolmačenja teh določb in ostalih predpisov ter brez pravne presoje in sklepanja, ki bi na ugotovljeno dejansko stanje opravičevali izpodbijano odločitev. Ker tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno, da se izreče o ugotovljenih, vendar, kakor izhaja iz tožbe, za prvotožečo stranko spornih dejstvih in okoliščinah, ter zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ne omogoča njenega preizkusa, sodišče ugotavlja, da že navedene kršitve v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in pomanjkljivo obrazložena odločba pomenijo tako bistveno kršitev pravil postopka (člen 146. in 214. ZUP), zaradi katere je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

10. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedene pomankljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti.

K točki III izreka:

11. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je prvotožeča stranka v tožbi uspela, zadeva je bila rešena na seji, prvotožečo stranko pa je zastopal odvetnik, je sodišče prvotožeči stranki priznalo stroške v višini 285,00 EUR s pripadajočim DDV (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Glede na to, da je sodišče tožbo drugotožeče in tretjetožeče stranke zavrglo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka v tem delu nosi svoje stroške postopka.