Jedro

Druga toženka pravilno smiselno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo v tem primeru uporabiti določbo 215. člena ZPP, ki določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi abstraktno dokazno breme, namreč prevali konkretno procesno breme na drugo stranko, ki se bo trudila z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza. Če ji to uspe, se žogica konkretnega procesnega dokaznega bremena vrne stranki, ki nosi abstraktno dokazno breme. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta toženki glede na oceno izvedenke, da je bila oprema in nega otroka ustrezna, in ob oceni sodišča prve stopnje, da pri neposredni negi medicinske sestre ni prišlo do poškodbe, bi bil pravilen nadaljnji sklep, da sta procesno dokazno breme prenesli nazaj na tožnike. Zato je pravilna odločitev, da dejstvo, da ni bilo mogoče ugotoviti, zakaj je prišlo do poškodbe, ne gre v škodo toženkama, ampak tožnikom. Pravilna je zato ugotovitev, da tožniki niso uspeli dokazati, da je poslabšanje zdravja prve tožnice posledica nepravilnega (nestrokovnega) ravnanja osebja prve toženke.

Izrek

r a z s o d i l o: * Pritožbi toženk se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne.

* Tožniki morajo nerazdelno v 15 dneh povrniti prvi toženki 3118,69 EUR, drugi toženki pa 1038,03 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožniki so s tožbo z dne 4. 4. 1998 od sodišča zahtevali, naj odloči, da je prvotožena bolnica odgovorna za škodo, ki je nastala mld. prvi tožnici in njenima staršema kot posrednima oškodovancema dne 25. 4. 1995 med hospitalizacijo. Tožniki so v tožbi navedli, da je takrat štiri mesece stara prva tožnica utrpela kompliciran komunitiven zlom lobanje, s posledično krvavitvijo in hudo poškodbo možganov, posledica katere je atrofija možganov, zaradi katere je prišlo do desne stranske spastične hemipareze, prizadetosti desne strani vidnega polja, psihoorganskega sindroma, motenj čustvenih odzivov ter zaostalega psihičnega in motoričnega razvoja. Tožniki tako od prvotožene bolnišnice in drugotožene zavarovalnice, s katero je imela prva toženka sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, zahtevajo plačilo odškodnine.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat. Prvič je s sodbo I P 106/98 z dne 25. 3. 2005 tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo. Po pritožbi tožnikov je višje sodišče s sklepom II Cp 3744/2005 z dne 5. 4. 2006 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Drugič je sodišče prve stopnje po dopolnjenem izvedenskem mnenju izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov po podlagi utemeljen.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe toženki. Prvotožena bolnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da do poškodbe, kakršno je utrpela mld. T., ni moglo priti z udarcem glavice ob trd predmet, ampak zaradi močne zunanje sile na poškodovani predel, torej pri padcu z višine najmanj enega metra ali ob hitrem in močnem udarcu, kar bi lahko potrdil strokovnjak. Prva toženka zato meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu predlogu za dodatno zaslišanje izvedenke. Opozarja, da je nerazumljivo ravnanje matere prve tožnice, ki je odklonila preizkus z detektorjem laži, medtem ko so se vsi delavci bolnice preizkusa udeležili. Poudarja tudi, da T. ni bila hospitalizirana, saj ni bila na zdravljenju.

Drugotožena zavarovalnica se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja pogojev za odškodninsko obveznost; nedopustnega ravnanja oziroma opustitve in odgovornosti. Opozarja, da deklica pri prvi toženki ni bila na zdravljenju, ampak le v negi, da je pri negi v znatni meri sodelovala mati in da stalen nadzor ali prisotnost sestre ni bila potrebna. Opozarja, da je bila prva tožnica poškodovana v obdobju, ko sta zanjo skrbeli mati in sestra, in odškodninske odgovornosti prve toženke ni, če je do poškodbe prišlo v času, ko je zanjo skrbela mati. Meni, da so v obrazložitvi prvostopenjske sodbe nasprotja, ker sodišče najprej navede, da je prišlo do mehanske poškodbe, nato pa, da vzrok in način nastanka poškodbe ni ugotovljen. Opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da skrbnost dobrega gospodarja prvi toženki nalaga tako skrb in pozornost, da do poškodbe ne pride, saj s tem uvaja objektivno odgovornost, ki pa v danem primeru ne pride v poštev. Druga toženka opozarja, da je z dopolnilnim izvedenskim mnenjem dokazala, da je – upoštevajoč, da prva tožnica v tem obdobju ni mogla dvigovati glave, trupa, niti se obračati - kot dober strokovnjak ustrezno skrbela za prvo tožnico in da je bila prva tožnica nameščena v ustrezno bolnišnično opremo. Opozarja, da so zaslišane stranke in priče povedale, da v posteljici ni bilo drugih trdih predmetov kot duda s trdim obročkom, ki pa jo je prvi tožnici prinesla mati. Druga toženka opozarja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do poškodbe prve tožnice prišlo zaradi impulzivnega giba glavice in udarca ob kakšen plastičen predmet, igračo ali Chicco stolček. Meni, da je ta ugotovitev v nasprotju z izpovedjo izvedenke, da sicer obstaja teoretična možnost, da bi se otrok udaril v rob stolčka, vendar je do poškodbe prišlo verjetno z bolj ostrim in ne tako voluminoznim predmetom. Druga toženka tudi meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni ugodilo predlogu za ponovno zaslišanje dr. K.. Vztraja, da prva tožnica nima pravnega interesa le za ugotovitveni zahtevek, opozarja pa tudi, da je bila terjatev potem, ko je bil postavljen dajatveni zahtevek, že zastarana.

Na pritožbi so tožniki odgovorili. Opozarjajo, da je do poškodbe prišlo v času, ko je bila prva tožnica v negi pri prvi toženki in je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zato podana njena odškodninska odgovornost. Predlagajo, naj višje sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

Pritožbi sta utemeljeni.

Obligacijsko razmerje je nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), zato je treba pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka v skladu z 1060. členom OZ uporabiti določbe ZOR.

Višje sodišče je že v sklepu z dne 5. 4. 2006 pojasnilo, da pri zdravljenju oziroma negi s strani bolnice ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, zaradi katere bi bilo upravičeno uporabiti pravila o objektivni odgovornosti zaradi ogrožanja. Zdravstvena ustanova vselej odgovarja krivdno (prvi odstavek 154. člena ZOR). Kadar zdravstvena ustanova opravi poseg oziroma neguje bolnika v soglasju z njim oziroma v obravnavanem primeru v soglasju s starši, je razmerje med zdravstveno ustanovo in bolnikom pogodbene narave, zdravstvena ustanova pa je objektivno odgovorna za ravnanje svojih delavcev. To seveda ne pomeni, da je zdravstvena ustanova objektivno odgovorna za škodno dejanje, pač pa je objektivno odgovorna za to, da je za določeno delo postavila strokovnega delavca kot svojo podaljšano roko. Organizacija odgovarja, kakor bi dejanje storila sama. Vendar zdravstvena ustanova odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba (prvi odstavek 170. člena ZOR).

Med pravdnima strankama je nesporno, da se je mld. tožnica dne 15. 12. 1994 rodila s hudo kombinirano anomalijo ožilja srca, ki je terjala nujno operacijo. Ta je potekala s komplikacijami, ki so ogrožale njeno življenje. Deklico so večkrat oživljali, prišlo je do pljučnega edema in motenj srčnega ritma. Dne 31. 3. 1995 je bila deklica premeščena na pediatrični oddelek bolnice J. zaradi težav pri hranjenju, ker so jo dohranjevali po nazogastični sondi. Mati deklice je vsak dan prihajala na oddelek, deklico je negovala in opravljala nevrofizioterapijo.

Med pravdnimi strankami je tudi nesporno, da je do poškodbe prišlo 25. 4. 1995, da je bila deklica od 12. do 16.10 oziroma do 16.30 v varstvu matere, po 16.30 uri pa v varstvu sestre D. M.. Ugotovljeno je bilo, da je mati deklico pred odhodom umirila, da je otrok ob njenem odhodu spal, da je ob 16.20 uri deklico, ki je začela nergati, sestra dala v stolček in da je bil otrok ob 17. uri še v stolu in je spal. Iz izpovedi prič izhaja, da sta okrog 18. ure dr. N. in sestra S. L. opravljala vizito in je takrat sestra zaslišala jok. Preverila je, zakaj deklica joka, in opazila buško, ki se je pred očmi zdravnika in sestre začela razlivati po obrazu.

V ugotovitvah sodišča prve stopnje glede nastanka poškodbe ni nasprotij. Na podlagi izvedenskega mnenja dr. B. L. K. in pričanja dr. M. K., ki je T. zdravil, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do krvavitve ni prišlo spontano, ampak je bila ta posledica poka lobanje, do katere je prišlo zaradi poškodbe. Izvedenka je ocenila, da je do indirektne zunanje sile prišlo v obdobju 1 do 3 ur, preden so bili opazni zunanji znaki podkožne krvavitve. Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti, kako natanko je do poškodbe prišlo.

Višje sodišče je v sklepu z dne 5. 4. 2006 opozorilo, da je izvedenka povedala, da je bila deklica živčno-mišično hendikepirana in da takšnemu otroku lahko glavica omahne ob negi ali tudi sicer in da je izrecno izključila možnost padca zaradi lokacije poškodbe. Dopustila je možnost, da je otrok omahnil v stolčku, in poudarila, da otrok v tem času ni bil sposoben tako močnega giba, zaradi katerega bi omahnil iz rok osebe, ki bi ga varovala. Povedala je, da je deklica imela patološke motorične vzorce, ki jih je treba preprečevati oziroma blažiti, saj tak otrok nima koordinacije, gibi glavice, rok in nog niso koordinirani. Povedala je, da je deklica imela vzgibke in tresljaje v telo in v ude. Tudi dr. M. K. je dopustil možnost, da bi tudi v stolčku lahko prišlo do poškodbe, če je bil na naslonjalu obešen kakšen trd predmet, ali da bi se otrok sam sunkovito obrnil, če bi ga kaj zabolelo. Višje sodišče je opozorilo, da je bila zdravstvena ustanova ob dejstvu, da je deklica imela patološke motorične vzorce, da ni imela koordinacije, kar pomeni, da njeni gibi glavice, rok in nog niso bili koordinirani in je imela vzgibke in tresljaje v telo in v ude in je bila seznanjena s takšnim zdravstvenim stanjem deklice, dolžna poskrbeti za takšno nego in varstvo deklice, da bi preprečila morebitne poškodbe. Opozorilo je, da to ne velja samo za neposredno ravnanje z otrokom s strani medicinske sestre in ustrezno usposabljanje in nadzor nad skrbjo staršev za otroka, ampak tudi za zagotavljanje varnega okolja (posteljice, stolčka, igrač), tako da se deklica ob morebitnih trzljajih ne bi mogla poškodovati. V obrazložitvi sklepa je višje sodišče navedlo, da so tožniki dokazali, da je bila narava bolezni mld. tožnice takšna, da je potrebovala posebno nego in varstvo pred morebitnimi poškodbami in da je do poškodbe prišlo v obdobju, ko je bila deklica na zdravljenju v bolnišnici, s čimer so prevalili dokazno breme na toženo stranko, tako da se mora ta ekskulpirati in dokazati, da so vsi njeni delavci ravnali tako kot je treba. Navedlo je, da zato za ekskulpacijo tožene stranke ne zadošča, da tožena stranka izkaže, da se poškodba ni zgodila ob neposredni skrbi sestre za otroka, ampak bi morala tožena stranka dokazati tudi, da je bilo neposredno okolje - posteljica, stolček, igrače ob otroku - takšno, da nikakor ni moglo priti do poškodbe zaradi impulzivnega giba deklice.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tako na predlog toženk naložilo izvedenki dr. B. L. K., naj ugotovi, ali je bila glede na zdravstveno stanje prve tožnice bolnišnična oprema, ki jo je ob škodnem dogodku uporabljala prva toženka, in nega prve toženke, ustrezna. Izvedenka je ocenila, da klinični status prve tožnice ni terjal intenzivne nege in terapije, pač pa le njej prilagojeno rokovanje in nego s poudarkom na nevrofiziotrapevtskih prijemih, ki omilijo močno spastičnost. Ocenila je, da je bila namestitev v standardni posteljici ustrezna, ker pri psihomotorno prizadeti štiri mesece stari deklici ni pričakovati spontanega gibanja v takšni meri, da bi lahko dosegla rob posteljice. Navedla je, da je celostna obravnava deklice terjala tudi uporabo igrač in stolčka, da bi ti predmeti sicer lahko predstavljali nevarnost za poškodbo otroka, če bi bili v neposredni bližini otrokove glavice, zaradi česar je bilo treba vse te predmete pazljivo odstraniti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bila oprema, ki jo je uporabljala prva toženka, ustrezna. Tožniki so ugovarjali izvedenskemu mnenju, ker je izvedenka sama ocenjevala nekatere izvedene dokaze, vendar sodišče prve stopnje njenih ocen ni upoštevalo. Tožniki so v pripombah opozorili tudi, da je bila edina manipulacija z otrokom po odhodu matere izvedena s strani sestre, ko je deklico posadila v stolček, in so predlagali ponovno zaslišanje izvedenke, naj oceni pravilnost manipulacije. Sodišče prve stopnje je zaslišalo mater in medicinsko sestro in jima je verjelo, da otroka nista poškodovali in da tudi nista zaznali, kdaj bi lahko bila poškodba prvi tožnici povzročena. Izvedenka pa je tudi ocenila, da je bila uporaba stolčka glede na starost otroka upravičena in koristna.

Druga toženka pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo v tem primeru uporabiti določbo 215. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP), ki določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Kadar stranka, ki nosi abstraktno dokazno breme, z dokazom uspe, prevali konkretno procesno breme na drugo stranko, ki se bo trudila z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza. Če ji to uspe, se žogica konkretnega procesnega dokaznega bremena vrne stranki, ki nosi abstraktno dokazno breme (Glej J. Zobec, Komentar 215. člena ZPP, GV in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 383).

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta toženki z dopolnitvijo izvedenskega mnenja dokazali, da je bila oprema in nega otroka ustrezna, in ob oceni sodišča prve stopnje, da pri neposredni negi medicinske sestre ni prišlo do poškodbe, je pravilen nadaljnji sklep, da sta toženki procesno dokazno breme prenesli nazaj na tožnike. Pravilna uporaba navedene določbe 215. člena ZPP zato narekuje odločitev, da dejstvo, da ni bilo mogoče ugotoviti, zakaj je prišlo do poškodbe, ne gre v škodo toženkama, ampak tožnikom. Pravilna je zato ugotovitev, da tožniki niso uspeli dokazati, da je poslabšanje zdravja prve tožnice posledica nepravilnega (nestrokovnega) ravnanja osebja prve toženke.

Višje sodišče je tako pritožbi tožencev zoper sodbo ugodilo in je na podlagi tretje točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov v celoti zavrnilo.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Stroški prve toženke so v postopku pred sodiščem prve stopnje do izdaje prve sodbe sodišča prve stopnje znašali 609.570,00 SIT oziroma 2543,69 EUR, stroški druge toženke pa 225.950,00 SIT oziroma 942,87 EUR. Višje sodišče je nato prvi toženki priznalo še stroške odgovora na pritožbo tožnikov v znesku 575,00 EUR (1250 točk po 0.46 EUR, taksa pa ni bila plačana), drugi toženki pa stroške takse za pritožbo v znesku 95,16 EUR. Drugih stroškov toženki nista priglasili, čeprav bi jih najkasneje v pritožbi morali - glede na njun predlog, naj višje sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne. Tako morajo tožniki nerazdelno prvi toženki povrniti 3.118,69 EUR, drugi toženki pa 1.038,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka, ta pa začne teči z vročitvijo te odločbe tožnikom.