Jedro

Pri ugotavljanju vzročne zveze velja nižji dokazni standard.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v II. izreka odločbe datum 30.6.2010 (začetek teka obresti) nadomesti z datumom 8.10.2010. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v točki II. izreka odločbe glede višine dosojene odškodnine in točka IV. - izrek o stroških postopka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 639,28 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti od dosojenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 9.576,20 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2010 dalje do plačila (točka II. izreka prvostopenjske odločbe), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka III. izreka prvostopenjske odločbe) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.828,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (točka IV. izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vzročna zveza med tožničino okvaro rotatorne manšete in prometno nesrečo ni dokazana z gotovostjo ali vsaj z veliko stopnjo verjetnosti, torej ni dosežena tista stopnja resničnosti, ki je potrebna za zakonitost vsebinske odločitve. Izvedenec za svoje trditve nima osnove v medicinski dokumentaciji, saj je poškodba desne rame prvič omenjena pet mesecev po prometni nesreči. Nerazumljivo je, da tožnica ob prvem pregledu ni navajala težav z ramo, navajala pa je težave v hrbtenici. Mehanizem poškodbe ni bil takšen, da bi bil mogoč zaključek o poškodbi rotatorne manšete. Vztrajanje bolečin več kot leto in pol od nezgode in časovno prekinjeno zdravljenje kažeta na preobremenitveni sindrom desne rame, ki ga po mnenju cenzorjev ni mogoče utemeljeno povezati z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnica trditev, da se je med vožnjo z roko oprijemala armature ali roča, ni podala. Odmerjena odškodnina je previsoka. Tožnica ni imela hudih telesnih bolečin. Pri strahu je sodišče neutemeljeno upoštevalo tudi strah za nerojenega otroka, ki ne predstavlja pravno priznane škode. Tožničin strah ni bil intenziven in dalj časa trajajoč oziroma ni šlo za intenziven kratkotrajen strah, ki bi porušil njeno duševno ravnovesje. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utemeljena, ker ni vzročne zveze. Pa tudi če vzročna zveza je, tožnici odškodnina iz tega naslova ne gre, ker iz izvida dne 25.1.2011 izhaja, da rama ni boleča na otip, gibljivost je popolna, test za rotatorno manšeto pa negativen. Fiziater je 17.5.2010 zapisal, da bo bolečina izvenela, pa tudi cenzorja menita, da poškodba ne pušča trajnih posledic. Tudi glede na mnenje izvedenca ni zavrte gibljivosti v ramenskem sklepu, le boleča je pri določenih gibih. V skladu z 943. členom OZ (Obligacijski zakonik) v primeru, kot je obravnavani, ko je bil potreben daljši čas za ugotovitev škode, saj je šlo za zahtevna medicinska vprašanja, je zamuda lahko nastopila najprej z dnem izdelave mnenja, to je 22.3.2011. Odškodninski zahtevek tožnice so prejeli 7.7.2010. Višjemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da je spremeni tako, da odmeri glede na obseg nastale škode ustrezno odškodnino oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim stališčem in pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo konsistentnemu in strokovno utemeljenemu mnenju izvedenca dr. A. B., ki je v dopolnitvi izvedenskega mnenja jasno odgovoril na vse pripombe tožene stranke glede vzročne zveze med škodnim dogodkom ter okvaro rotatorne manšete pri tožnici. Pri vprašanju vzročne zveze je dokazni standard prepričanja presežen (1). Uveljavil se je dokazni standard pretežne verjetnosti. Glede na dokazane okoliščine konkretnega primera je ta podan. Kot je pojasnil izvedenec, tožnica pred obravnavanim škodnim dogodkom nikoli ni imela poškodbe ali težav z desno ramo; tudi med prometno nesrečo 5.11.2008 in zapisom o težavah z desno ramo 31.3.2009 ni utrpela poškodbe desne rame; ni šlo za strganje ampak le okvaro rotatorne manšete, kar pomeni, da je šlo za nateg in pretrganje posamičnih viter tative, kar se nujno ne kaže z očitnimi znaki (lažna ohromelost, oteklina, močna bolečina na pritisk, podpludba,...); tožnica je bila v času prometne nesreče noseča, v nosečnosti pa vezivno tkivo v tetivah vsebuje več vode in je manj čvrsto kot sicer, zato je za okvaro potrebna manjša sila kot sicer. Tožničin mož, ki je splošni zdravnik in se tudi sam ukvarja z urgentnimi primeri, je potrdil tožničino izpovedbo, da ima težave z desno ramo od škodnega dogodka naprej, se je pa, glede na to, da sta oba zdravnika in da je tožnica 9 dni po škodnem dogodku rodila, zdravila doma. To logično pojasnjuje odsotnost vpisov o težavah z desno ramo v zdravstvenem kartonu tožnice. Ker je bila tožnica po nesreči hospitalizirana na ginekološko porodnem oddelku,saj je čutila popadkom podobne bolečine, je bila obravnavana predvsem v tej smeri, kar pojasnjuje, zakaj na zdravniški dokumentaciji takoj po nesreči ni zapisa o bolečinah oziroma poškodbi desne rame. Pri podaji mnenja izvedenec ni upošteval le subjektivne izpovedbe tožnice, temveč tudi zgoraj navedena objektivna dejstva, nato pa kot strokovnjak argumentirano obrazložil, zakaj meni, da je do okvare rotatorne manšete desne rame pri tožnici prišlo v obravnavanem škodnem dogodku. Da ne držijo trditve tožene stranke, da v prometnih nesrečah ne prihaja do tovrstnih poškodb, ker poškodbo rotatorne manšete lahko povzročijo le sunkoviti nategi zgornjega uda, nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse. Pritožbeno sodišče je v bazi NEGM našlo take primere; npr. oškodovanka v zadevi II Ips 176/2009, oškodovanec v zadevi II Ip 558/2004. Glede na vse navedeno to, da se tožnica ne spominja ali se je z desno roko držala oziroma kakšen je bil njen položaj v trenutku trka, na odločitev ne vpliva. Zaključek o obstoju vzročne zveze ob ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera je po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen.

6. Res je sicer, da tožnica po mnenju izvedenca hudih bolečin ni imela. Je pa potrebno upoštevati, da je imela srednje hude bolečine kar tri tedne, nato stalne lahke bolečine tri mesece, te pa bodo občasno prisotne tudi v bodoče; predvsem pa, da tožnica zaradi nosečnosti in nato dojenja bolečin ni mogla blažiti z jemanjem protibolečinskih tablet oziroma je to lahko počela v zelo omejenem obsegu, in ker je bila noseča, so bile potrebne še dodatne preiskave (zbadanje ob jemanju laboratorijskih vzorcev). Po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, je bila dva dni hospitalizirana, izpostavljena nizkim dozam ionizirajočega sevanja, večkrat je bila pregledana pri različnih specialistih in pri izbranem zdravniku, imela je 20 fizioterapij, okrevanje je bilo zaradi nosečnosti in dojenja bolj neprijetno. Glede na opisane bolečine ter težave in nevšečnosti tekom zdravljenja predstavlja na 4.200,00 EUR odmerjena odškodnina primerno denarno zadoščenje.

7. Odškodnina 3.450,00 EUR iz naslova strahu je sicer visoka, vendar upoševajoč tožničino nosečnost še v okvirih škod, ki jih sodišča dosojajo v primerljivih zadevah. Prvostopenjsko sodišče je izrecno zapisalo, da strahu za drugega ni upoštevalo, ker ni pravno upoštevna škoda (točka 46. obrazložitve prvostopenjske sodbe) in so drugačne pritožbene trditve protispisne. Ker je ženska, ko je noseča, občutljivejša, (to je splošno znano, pa tudi iz mnenja izvedenca to izhaja), se to stanje upošteva pri dosoji odškodnine za strah. Do poroda ne gre za strah za drugo osebo. To potrjujejo tudi primeri iz sodne prakse, ko se je pri odmeri odškodnine za strah upoštevala nosečnost, npr. odločbe VS RS II Ips 67/2004, II Ips 193/2001, II Ips 491/97, II Ips 16/2008, II Ips 297/99. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica utrpela kratkotrajen intenziven primarni strah, njeno duševno ravnovesje pa je bilo porušeno vse do poroda, pa tudi kasneje je imela težave pri vožnji z avtomobilom. Srednje hud strah za izid zdravljenja je trpela tri dni, nato pa v lažji obliki še 4 do 6 mesecev.

8. Kot je višje sodišče že obrazložilo, je vzročna zveza med obravnavanim škodnim dogodkom in poškodbo rotatorne manšete podana, zato je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so nastale v posledici te poškodbe. Izvedenec dr. A. B. je ob izdelavi izvedeniškega mnenja upošteval oba izvida, na katera se sklicuje pritožba (izvid z dne 25.1.2011 in 17.5.2010). V strokovno utemeljenem in prepričljivem mnenju, ki ga pritožba s sklicevanjem na drugačne ugotovitve cenzorjev tožene stranke, ne omaje, je ugotovil, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane, saj je omejena pri ravnanju in igranju s hčerko, ne sme dvigovati težjih bremen, opustila je igranje odbojke, badmintona in podobnih športnih aktivnosti, zmanjšano je sposobna z dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe v desni rami, predvsem dvig zgornje okončine v ramenu čez višino rame in nad stojno višino (npr. polaganje predmetov na police, jemanje predmetov iz polic, obešanje zaves, pranje oken, zlaganje v omare ipd.). Tožnica je bila ob škodnem dogodku mlada, stara 28 let, in bo po normalnem teku stvari omejena pri življenjskih aktivnostih še dolgo. Verjeti ji gre, da zaradi opisanih omejitev ob dejstvu, da je desničarka, duševno trpi. Na 3.800,00 EUR odmerjena odškodnina iz tega naslova je zato primerna.

9. Skupaj je prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo 11.450,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo. Pravilno je uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki predstavlja relevantno materialno pravo za odločanje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani pa je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Vsemu temu je v obravnavanem primeru zadoščeno. V okviru individualizacije odškodnine je potrebno upoštevati, da je bila tožnica ob škodnem dogodku v 39. tednu nosečnosti. Splošno znano je, da so nosečnice občutljivejše. Ob agresivnem dogodku, kot je močan nalet vozila od zadaj, je tožnica dokazano utrpela še dodatne fizične bolečine, predvsem pa hujši strah od običajnega v takih škodnih dogodkih. Dosojeno ji je bilo nekaj čez 11 neto povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v RS. Enaka odškodnina je bila dosojena v primerljivem primeru II Ips 176/2009. Gre za oškodovanko, ki je imela sicer tudi hude telesne bolečine in daljše obdobje srednje hudih ter lahkih telesnih bolečin, več dni hospitalizacije in več različnih preiskav ter terapij kot tožnica. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je pri obeh približno enako. Je pa bila 12 let starejša od tožnice in ni bila noseča. 10. Utemeljeno pa pritožba graja odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti, čeprav z materialnopravno napačnim sklicevanjem na 943. člen OZ. Navedeno določilo velja le za pogodbeno razmerje z zavarovalnico, ne pa za tek zamudnih obresti pri direktni tožbi po 965. členu OZ. Tožnica zahteva odškodnino od tožene stranke kot zavarovateljice odgovornosti povzročiteljice prometne nesreče, ki je imela pri toženi stranki sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Uporabljajo se določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Skladno z 20. a členom ZOZP mora zavarovalnica najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, v primeru, ko je sporna odgovornost ali ni v celoti ocenjena škoda, dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. Ker tožena stranka tega ni storila v treh mesecih, je prišla v zamudo (drugi odstavek 20.a člena ZOZP), zato je višje sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je tožničin odškodninski zahtevek prejela 7.7.2010 (datum prejema odškodninskega zahtevka izhaja iz priloge B2, tožeča stranka navedb tožene stranke o datumu prejema odškodninskega zahtevka ni prerekala), torej tečejo zakonske zamudne obresti (378. člen OZ) od 8.10.2010 dalje do plačila.

11. V ostalem pritožba kot obrazloženo ni utemeljena, višje sodišče pa tudi uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni našlo, zato je v ostalem pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede teka zamudnih obresti, tako da sprememba odločitve zaradi neznatnosti na stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča ne vpliva in tudi pritožbeni stroški ji zaradi neznatnega uspeha s pritožbo ne gredo (tretji odstavek 154. člena ZPP). Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa je dolžna povrniti potrebne (155. člen ZPP) pritožbene stroške tožeče stranke. Te je višje sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu pritožbe in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Glede na vrednost zahtevka, ki ga izpodbija pritožba (9.576,20 EUR), znaša nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT 504,00 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, DDV pa 115,28 EUR. Skladno s 313. členom je drugostopenjsko sodišče dosodilo 15 dnevni rok za plačilo pritožbenih stroškov. Če tožena stranka svoje obveznosti v tem roku ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od tedaj dalje dolgovala poleg dosojenih stroškov postopka še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

(1) Tomaž Pavčnik, Podjetje in delo – 2012, št. 6-7, stran 1407 in v članku navedena sodna praksa ter sodba VS RS II Ips 153/2009; prim. tudi komentar dr. Nine Plavšak k 131. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, izdala GV Založba leta 2003, str. 729-734.