Jedro

Čeprav bi si lahko obdolženec tudi v kraju sojenja izbral zagovornika, z izbiro zagovornika, ki ima sedež v Celju, ki je od Šentjurja oddaljeno le 11 kilometrov, obdolženec ni povzročil nerazumno visokih stroškov in mu ni mogoče očitati, da zlorablja pravico do proste izbire zagovornika. Zagovorniku obtoženca je zato treba priznati nagrado za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko in strošek kilometrine za prihod na sodišče.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijani sklep spre meni tako, da se zagovorniku prizna nadaljnjih 35,35 EUR nagrade in povračila stroškov v zvezi z zagovorom obdolženca, peta točka izreka pa se spremeni tako, da se znesek 183,96 EUR nadomesti z zneskom 148,61 EUR.

Zagovorniku odvetniku B. S. iz C. se prizna nagrada in povračilo stroškov v zvezi s sestavo pritožbe v višini 70,23 EUR, kar bo izplačano na zagovornikov transakcijski račun ... odprt pri H. A.-A.-B. d. d. v roku 30 dni (po pravnomočnosti) tega sklepa, v presežku za nadaljnjih zahtevanih 70,22 EUR pa se zahtevek za nagrado in povračilo stroškov za sestavo pritožbe zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod prvo točko izreka obdolženčevemu zagovorniku odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v višini 253,37 EUR, pod drugo točko izreka navedlo, da je odvetnik zavezanec za DDV, pod tretjo točko izreka navedlo, da se stroški nakažejo na transakcijski račun št. ... odprt pri H. A.-A.-B. d. d., pod četrto točko izreka sklenilo, da plačilo skupnega zneska izvrši finančno računovodska služba najkasneje v 30. dneh po pravnomočnosti tega sklepa in pod peto točko izreka v presežku za znesek 183,96 EUR zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper 5. točko izreka sklepa se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je razlogovanje, po katerem naj bi zaradi nenujnosti obrambe v prekrškovnih postopkih strošek kilometrine in nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne nista potrebna stroška postopka, nesprejemljivo. Po takšnem stališču bi v pravdnih postopkih, kjer zastopanje po odvetniku nikoli ni nujno, kilometrina in nadomestilo za odsotnosti iz pisarne nikoli ne bi bila potreben strošek. Na zmotnost stališča kaže tudi primer Okrajnega sodišča v Grosupljem, na območju katerega ima sedež le Odvetniška družba Č. Po izpodbijanem stališču bi bila stranka, ki je v postopku pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem prisiljena izbrati to družbo, če ne bi želela trpeti lastne udeležbe na stroških, kar pa je nesmiselno in s stališča svobodne izbire odvetnika diskriminatorno. Različna slovenska sodišča so v novejši sodni praksi zavzela stališče, da potrebnosti stroškov ni mogoče enačiti le z vprašanjem, ali bi si lahko stranka našla odvetnika v kraju sodišča, temveč se enotno poudarja pravico stranke, da si izbere zagovornika, ki mu zaupa. Ne gre več za naravo spora, temveč za odnos stranke in pooblaščenca, ki je povsem zaupen. Če si stranka izbere pooblaščenca, je prav, da jo ta pooblaščenec tudi zastopa. Ker sodišče od stranke zgolj zaradi stroškovnega vidika ne more zahtevati, da si izbere drugega pooblaščenca, tudi ne more odločiti, da mora te stroške nositi stranka sama. Tudi v obravnavanem primeru je šlo za zaupen odnos in za občutljivo vprašanje policijskega pritiska na obdolženega, za katerega bi lahko nastopile pomembne pravne posledice, če bi bil spoznan za odgovornega storitve očitanega mu prekrška. Ker mu je grozila relativno visoka kazen in odvzem vozniškega dovoljenja, obdolženi ni želel zaupati komurkoli zgolj na podlagi kriterija, kje ima kak odvetnik sedež pisarne. V obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi šlo pri angažiranju odvetnika izven kraja sodišča za namerno siromašenje proračuna oz. zlorabo pravil postopka, poleg tega pa priglašeni stroški, ki jih je sodišče zavrnilo, niso nesorazmerno visoki, da jih ne bi moglo priznati.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrnitev priglašenih potnih stroškov za potovanje na relaciji C. – Š. – C. in za odsotnost iz pisarne navedlo, da stroški (prihoda) zagovornika v kraj sojenja niso potrebni izdatki in se ti izdatki povrnejo le, če je pritegnitev zagovornika bila nujna za obrambo oziroma če ni možno najti substituta, ZP-1 pa tovrstne določbe (o nujnosti obrambe) nima in gre za izključno obdolženčevo pravico, da si najame zagovornika. Strinjati se je s pritožbenimi navedbami, da je takšno stališče nerazumljivo. Po tem stališču namreč zagovornik ne bi bil upravičen niti do nagrade za zagovor, ki pa zagovorniku nedvomno pripada. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006 zavzelo stališče, da je pri presoji, ali so stroški prihoda zagovornika na sodišče (kilometrina in nagrada za odsotnost iz pisarne v času potovanja) potrebni stroški postopka, odločilno, ali je pritegnitev zagovornika iz oddaljenega kraja za obrambo nujna, kar je potrebno v glavnem tedaj, ko gre za zadeve, ki po zapletenosti dejanskega stanja in zahtevnosti pravne problematike odstopajo od običajnih kazenskih zadev ali zahtevajo celo posebna znanja, le-teh pa nimajo odvetniki (zagovorniki) na sedežu sodišča, ki vodi tak kazenski proces. Prav tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. I Ips 16/2000 z dne 31. 5. 2002 pojasnilo, da se posebni izdatki obdolženca v zvezi z zagovornikom, kolikor presegajo povprečne izdatke za stroške in nagrado zagovornika v kraju sojenja priznajo v breme tretjega, to je tudi proračuna, le v višini običajnih stroškov v zvezi z obrambo (obdolžencu), kolikor je moč zagotoviti ustrezno strokovno pravno pomoč-obrambo v kraju sojenja. Iz navedenih sodb Vrhovnega sodišča RS torej izhaja stališče, da stroški prihoda zagovornika na sodišče načeloma niso potrebni, če bi si obdolženec lahko zagotovil ustrezno pravno pomoč v kraju sojenja ali v kraju svojega prebivališča. Vendar je šlo v obeh obravnavanih zadevah za primere, ko sta obdolženca najela zagovornika, ki je imel sedež pisarne v kraju, ki je bil zelo oddaljen od kraja sojenja. V predmetni zadevi pa ni mogoče šteti, da si je obdolženec izbral zagovornika iz oddaljenega kraja. Sicer ni nobenega dvoma, da bi si lahko tudi v kraju sojenja izbral zagovornika, saj na območju Okrajnega sodišča v Šentjurju deluje šest odvetnikov, vendar z izbiro zagovornika, ki ima sedež v C., ki je od Š. oddaljeno le 11 kilometrov, obdolženec ni povzročil nerazumno visoke stroške in mu ni mogoče očitati, da bi zlorabljal pravico do proste izbire zagovornika, kot pravilno opozarja zagovornik v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da je obdolženčev zagovornik upravičen tudi do nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko na sodišče in nazaj ter stroškov kilometrine, vendar ne v celotni priglašeni višini. Zagovornik je priglasil kilometrino za potovanje na relaciji C.-Š.-C. za udeležbo na narokih dne 31.8.2009, 9. 11. 2009 in 1. 3. 2010, vsakič po 11,10 EUR oz. skupno 33,30 EUR (30 km x 0,37 EUR/km) ter nagrado za odsotnost iz pisarne za vsak narok po 40 EUR, skupno torej 120 EUR, vse skupaj povečano za 20% DDV, kar skupaj z DDV znese 183,96 EUR. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da se je naroka dne 31. 8. 2009, na katerem je obdolženec podal svoj zagovor, udeležila odvetniška pripravnica M. G. iz zagovornikove odvetniške pisarne. Prvostopenjsko sodišče je tudi za prisotnost odvetniške pripravnice ob podaji zagovora dne 31. 8. 2009 zagovorniku priznalo nagrado, čeprav mu jo ne bi smelo, saj je v postopku o prekršku zagovornik lahko le odvetnik, njega pa lahko v postopku o prekršku nadomešča le odvetniški kandidat ali drug odvetnik, zaradi česar je šteti, da to storitev zagovornik ni opravil. Ker je prisodilni del pritožbeno neizpodbijan in se je zoper sklep pritožil le zagovornik, pritožbeno sodišče v že priznano nagrado ni moglo poseči, vendar pa kljub temu v nasprotju s sodiščem prve stopnje v zvezi s kilometrino in odsotnostjo iz pisarne pritožbeno sodišče šteje, da storitev zagovora dne 31. 8. 2009 ni bila opravljena in zato zagovorniku ni mogoče priznati stroškov kilometrine za prihod na sodišče in nagrado za odsotnost iz pisarne za dne 31. 8. 2009 v priglašeni višini 61,32 EUR. Naroka za zaslišanje priče, ki je bil dne 9. 11. 2009, se iz zagovornikove pisarne ni udeležil nihče, zato tudi za ta narok zagovorniku ne pripadata kilometrina in nagrada za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko v priglašeni višini 61,32 EUR. Pritožbeno sodišče je tako priznalo kilometrino in nagrado za odsotnost iz pisarne le za narok dne 1. 3. 2010, katerega se je udeležila odvetnica M. B. iz zagovornikove odvetniške pisarne. Za ta narok je zato pritožbeno sodišče zagovorniku v skladu z zgoraj navedenim priznalo še kilometrino za vožnjo na relaciji C. – Š. – C. v priglašeni višini 11,10 EUR, ki skupaj z 20% DDV znaša 13,32 EUR ter nagrado za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko, ki znaša 20 točk za vsake začete pol ure (IV. odst. 7. čl. Odvetniške tarife). Ker potovanje na relaciji C. – Š. – C. traja okoli 40 minut, je pritožbeno sodišče zagovorniku priznalo 40 odvetniških točk (in ne po 40 EUR, kot je očitno zmotno priglasil zagovornik) nagrade po čl. 7/IV Odvetniške tarife, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 18,36 EUR, povečano za 20% DDV pa 22,03 EUR. Pritožbeno sodišče je tako zagovorniku za kilometrino in odsotnosti iz pisarne za narok 1. 3. 2010 priznalo skupaj z 20% DDV 35,35 EUR, v presežku za 25,97 EUR (21,64 EUR+20% DDV) pa je priglašeno nagrado bilo potrebno zavrniti. Pritožbeno sodišče je tako ocenilo, da je od priglašenih 183,96 EUR nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko in povračila stroškov kilometrine, tak zahtevek utemeljen le v višini 35,35 EUR, v presežku za 148,61 EUR pa neutemeljen.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi IX. odst. 163. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je obdolženčevemu zagovorniku priznalo nadaljnjih 35.35 EUR nagrade in nadomestila stroškov za zagovor obdolženca, v presežku za nadaljnjih priglašenih 148,61 EUR pa zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Ker je bil postopek zoper obdolženca ustavljen in je zagovornik s pritožbo zoper izpodbijani uspel, čeprav le delno, je v skladu s IV. odst. 144. čl. ZP-1 upravičen do nagrade in stroškov v zvezi s sestavo pritožbe. Od priglašene nagrade za sestavo pritožbe v višini 250 odvetniških točk je pritožbeno sodišče priznalo le 125 odvetniških točk, saj je za prekršek, kot ga je predlagatelj očital obdolžencu, predpisana le globa in ne zapor, zato v skladu s tar. št. 37/2 Odvetniške tarife v zvezi s tar. št. 37/1-1 zagovorniku pripada nagrada v višini 100 točk, povečana za 25%, kar skupaj znaša 125 točk. Ob prištetju 2,5 točk (2% od priznanega števila točk za materialne stroške), upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in povečanju skupne nagrade in stroškov za 20% DDV, znaša priznana nagrada in povračilo stroškov za sestavo pritožbe 70,23 EUR, v presežku za nadaljnjih 125 točk, povečanih za 2% materialnih stroškov in skupno povečanih za 20% DDV oz. 70,22 EUR pa je nagrada priglašena neutemeljeno in je v tem delu pritožbeno sodišče zahtevek za nagrado in povračilo stroškov v zvezi s sestavo pritožbe zavrnilo. O priznanju zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska stroškov za pritožbo sodišče ni odločalo, saj zagovornik zamudnih obresti ni zahteval.