Jedro

Stečajni upravitelj je pri vseh dejanjih in odločitvah, ki jih je revident navajal kot podlago za odškodninsko odgovornost tožencev, ravnal kot organ stečajnega postopka, ne pa kot njihov organ upravljanja oziroma zakoniti zastopnik – zaradi česar ni podlage za njihovo odgovornost po 148. členu OZ oziroma 172. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je najprej odločilo, da bo ločeno obravnavalo zahtevek zoper stečajnega upravitelja in Republiko Slovenijo – ki sta bila kot solidarna dolžnika zajeta s tožbo skupaj preostalimi tremi toženci. V delu, kjer je bilo kot tožeča stranka označenih 172 upnikov, je tožbo zavrglo. Tožnikov zahtevek zoper tri tožence je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

B.

Revizijske navedbe

6. Revident nasprotuje temu, da je prvostopenjsko sodišče odločilo, da bo ločeno obravnavalo zahtevke proti petim solidarno toženim tožencem in odločalo o zahtevku zoper tri stečajne dolžnike skupaj v enem, o zahtevku zoper stečajnega upravitelja in zoper državo pa v še dveh ločenih postopkih. Zatrjuje, da mu je s tem praktično onemogočilo, da uspe s tožbenim zahtevkom. To naj bi bil tožnik uveljavljal že v pritožbi, in sicer kot razlog z največjo težo, pritožbeno sodišče pa naj bi v izpodbijani odločbi tej pritožbeni navedbi ne namenilo niti besedice. Trdi, da je pritožbeno sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. Pritožbeno sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je stečajni upravitelj pri zatrjevanih nezakonitih ravnanjih deloval kot organ stečajnega postopka, ne pa kot organ upravljanja oziroma zakoniti zastopnik tožencev, zaradi česar ti ne odgovarjajo za tako povzročeno škodo.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Odločitev o tem, da bo sodišče ločeno obravnavalo posamezne zahtevke iz iste tožbe, predstavlja sklep procesnega vodstva, ki ga stranka lahko izpodbija samo v pritožbi zoper končno odločbo (drugi odstavek 363. člena v povezavi s četrtim odstavkom 298. člena ZPP). Res je, da stranki v takšnem primeru ni treba izrecno navajati, da vlaga še posebno pritožbo zoper procesni sklep (arg.: … izpodbija v pritožbi zoper končno odločbo) in bo takšno pritožbo praviloma mogoče prepoznati šele iz obrazložitve pritožbe zoper končno odločbo. Vendar mora biti to, da se stranka pritožuje tudi zoper procesni sklep, iz njene pritožbe zoper končno odločbo razvidno jasno in nedvoumno.(1) Svoje nezadovoljstvo z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da bo posamezne zahtevke iz njene tožbe obravnavalo ločeno, je revidentka v svoji (šest strani drobnega tiska obsegajoči) pritožbi zoper končno odločbo izrazila le mimogrede, ko v navedbi, da je sodišče razdružilo postopek, v oklepaju pristavi, da je sodišče to storilo „(po mnenju tožnika neupravičeno)“ – tretja stran pritožbe, odstavek na sredini. V zvezi s tem revidentka v pritožbi ni dala nobenih utemeljitev, zakaj naj bi bil takšen sklep procesnega vodstva prvostopenjskega sodišča napačen ali morda nezakonit. Pritožbeno sodišče zato ni prekršilo ZPP, ko v tej navedbi ni prepoznalo pritožbe zoper procesni sklep prvostopenjskega sodišča in nanjo ni posebej odgovarjalo.

9. Pritožbeno sodišče tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je odločilo, da toženci ne odgovarjajo za škodo, ki naj bi jo bil tožniku povzročil stečajni upravitelj. Podrobno, smiselno logično in razumljivo je obrazložilo, zakaj je treba šteti, da je stečajni upravitelj pri vseh dejanjih in odločitvah, ki jih je revident navajal kot podlago za odškodninsko odgovornost tožencev, ravnal kot organ stečajnega postopka, ne pa kot njihov organ upravljanja oziroma zakoniti zastopnik – zaradi česar ni podlage za njihovo odgovornost po 148. členu Obligacijskega zakona oziroma 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Revizijsko sodišče teh razlogov ne bo ponavljalo, ampak se na njih sklicuje ter se jim v celoti pridružuje.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Zobec, v Pravdni postopek s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 3. knjiga, str. 507.