Jedro

Pravdno sodišče je vezano na ugotovitev v kazenski sodbi, da je toženec oškodoval tožnika najmanj v višini velike premoženjske koristi oziroma škode. Ali je vezano tudi na ugotovitev, da je škoda nastala nad navedenim zneskom, pa je odvisno od trditev pravdnih strank, vrste škode in okoliščin vsakega posameznega primera.

Izrek

1. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

2. Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka (ki predstavlja sklep) spremeni tako, da se ta odslej glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki M. d.o.o. 1.337,89 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

3. Prvotožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki 126,40 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvotoženi stranki D.M., da je dolžna plačati tožeči stranki 25.037,60 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 20. 11. 1998 dalje, pri čemer zamudne obresti ne morejo preseči 25.037,60 EUR, ter ji povrniti 5.148,78 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere (1. točka izreka). Kolikor tožeča stranka zahteva v obrestnem delu več, je zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti drugotoženi stranki M. d.o.o. 322,21 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka izreka).

Prvotožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper 1. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper 3. točko izreka sodbe, ki predstavlja sklep, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbi.

K pritožbi prvotožene stranke (v nadaljevanju tožena stranka) Vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo pomeni, da je pravdno sodišče vezano na ugotovitev, da je bilo ravnanje toženca protipravno, da je nastala škodljiva posledica in da obstaja vzročna zveza med njegovim ravnanjem in to posledico, ter da je odgovoren. Vse navedeno pa velja ob predpostavki, kot to pravilno opozarja pritožnik, da tožbeni zahtevek tožnika temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku.

Prvostopno sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem identičnosti dejanskega stanja v tem postopku z dejanskim stanjem, ki je tvorilo podlago za odločitev v kazenskem postopku in pravilno ugotovilo, da tožeča stranka utemeljuje toženčevo protipravno povzročitev škode na prav istih dejstvih, ki so po kazenski sodbi konstitutivni element kaznivega dejanja, ki je predmet obsodilne sodbe. Tožeča stranka je namreč trdila, da je tožena stranka kot prodajni inženir pri tožeči stranki samostojno vodila celotni postopek sklepanja Pogodbe št. 076 (M-355/95) za izvedbo plinovodnega omrežja S. in Pogodbe št. 077 (M-356/97) za izvedbo srednjetlačnega plinovoda v R. (vse od ponudbe do sklenitve), ki sta bili sklenjeni med tožečo stranko kot glavnim izvajalcem in Š. d.o.o. (Š.) kot podizvajalcem (Pogodba). Pri tem se je s Š. dogovorila, da bo ob dogovorjeni pogodbeni ceni ta plačal 6.000.000,00 SIT toženčevemu podjetju. Plačilo tega zneska pa ni predstavljalo plačilo izvedenih storitev, temveč plačilo Š. tožencu za pridobitev posla, pri čemer je Š. navedeno plačilo štel kot strošek posla. Tožeča stranka je tožencu očitala, da bi bila v primeru, če bi ravnal tako, kot je bil dolžan kot prodajni inženir tožnika, za znesek 6.000.000,00 SIT, kolikor je bilo plačano toženčevemu podjetju, pogodbena cena s Š. nižja. S tem naj bi toženec oškodoval tožnika za 6.000.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so prav ta zatrjevana dejstva del dejanskega stanu, vsebovanega v izreku sodbe, s katero je bil (prvi) toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena Kazenskega zakonika.

Bistvena je trditev tožeče stranke in ugotovitev kazenskega sodišča, da je toženec z zlorabo svojega položaja oškodoval tožečo stranko za 6.000.000,00 SIT, ker se je namesto, da bi bila v Pogodbi s Š. za navedeni znesek pogodbena cena nižja, s Š. dogovoril, da ta znesek nakaže na njegovo podjetje, ne da bi za to opravil kakršnokoli delo. Prav to je ugotovilo tudi prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Razlogi prvostopnega sodišča so kratki, vendar jasni, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Trditve tožeče stranke v tožbi (2. odstavek točke I), na katere opozarja pritožnik, predstavljajo le del njenih trditev. Vse tisto, kar je vsebovano v izreku kazenske sodbe in kar navaja pritožnik („da je prvi toženec del posla in delno plačilo za ta posel, ki ga je po službeni dolžnosti dogovarjal za firmo, v kateri je delal, usmeril na svojo lastno firmo M. d.o.o., ter firmo I. (tožečo stranko) za ta znesek oškodoval, saj v naročilnici navedenega dela ali katerihkoli drugih del ni opravil“) pa je tožeča stranka zatrjevala v svojih vlogah z dne 26. 04. 2002, 09. 12. 2003, 25. 05. 2004, 13. 08. 2004 in 04. 06. 2008. Kako je tožeča stranka okvalificirala ravnanja, ki jih očita tožencu, ni odločilnega pomena. Odločilno je, da prav ta ravnanja tvorijo dejanski stan kaznivega dejanja. Zato dejstvo, da je tožeča stranka govorila o podkupnini, za odločitev ni odločilnega pomena. Pridobitev premoženjske koristi in povzročitev škode sta konstitutivna elementa tako kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ kot kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 244. členu KZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ. Po 2. odstavku 244. člena KZ je pridobitev velike premoženjske koristi ali povzročitev velike premoženjske škode kvalifikatorni element kaznivega dejanja. Pravdno sodišče je zato vezano na ugotovitev v kazenski sodbi, da je toženec oškodoval tožnika najmanj v višini velike premoženjske koristi oziroma škode (tako tudi Andrej Berden, Vezanost civilnega sodišča na sodbe kazenskega sodišča, Pravnik, Ljubljana, let. 30, 1975). Ali je vezano tudi na ugotovitev, da je škoda nastala nad navedenim zneskom, pa je odvisno od trditev pravdnih strank, vrste škode in okoliščin vsakega posameznega primera.

Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženec s svojimi protipravnimi ravnanji firmo I. d.o.o. oškodoval za znesek 6.000.000,00 SIT (ki za 76x presega takrat določeno mejo velike premoženjske koristi). Tožeča stranka je trdila, da ta znesek predstavlja njeno škodo, saj ga je plačala kot del pogodbene cene, prejela pa ga je tožena stranka oziroma njena firma, ne da bi za to opravila kakršnokoli delo. Trdila je, da bi bila, v kolikor toženec ne bi ravnal protipravno, pogodbena cena za navedeni znesek nižja. Tožena stranka je sicer trdila, da tožeča stranka ni bila v ničemer prikrajšana, saj ni prišlo do prikrajšanja pri določitvi višine vrednosti del. Trdila je, da je bila pogodbena cena ugodna ter da je bil dosežen celo zaslužek tožeče stranke. Ni pa podala trditev o dejstvih in okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bila cena pogodbenih del dogovorjena v enaki višini, kot je bila, četudi ne bi bilo protipravnega ravnanja toženca.

Ker je tožeča stranka trdila, da ji je škoda v višini 6.000.000,00 SIT nastala zaradi toženčevega protipravnega ravnanja, tožena stranka pa ni postavila relevantnih trditev, iz katerih bi izhajalo, da škoda v takšni višini tožeči stranki ni nastala, se odločitev prvostopnega sodišča, da je tožeči stranki nastala škoda v višini 6.000.000,00 SIT (sedaj 25.037,60 EUR), izkaže kot pravilna. Gre za neposredno škodo, ki se kaže v zmanjšanju premoženja tožnika.

Očitki prvostopnemu sodišču, da se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede škode ter da ni ocenilo v zvezi s tem izvedenih dokazov, so neutemeljeni. Prvostopno sodišče se je s trditvami tožene stranke glede škode ukvarjalo v zadostni meri, kolikor je bilo to potrebno glede na trditve pravdnih strank in glede na to, kako je bila škoda ugotavljana in ugotovljena v kazenskem postopku.

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno materialno pravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razvidnem iz 1. točke izreka sodbe ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper del 1. točke izreka sodbe, v katerem ji je bilo naloženo plačilo zneska 25.037,60 EUR in zakonskih zamudnih obresti v navedeni višini, potrdilo.

Pritožnik nadalje trdi, da stroškovnega dela 1. točke izreka sodbe ni mogoče preizkusiti, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je stroške tožeče stranke odmerilo po specificiranem stroškovniku na list. št. 200 sodnega spisa, ob upoštevanju Taksne in Odvetniške tarife ter načela potrebnosti po členu 155 ZPP. Iz navedenega stroškovnika pa je jasno razvidno, katere stroške je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo in katerih ne. Tožeči je tako priznalo stroške takse za tožbo v znesku 500,75 EUR, takse za pritožbe z dne 03. 09. 2008 v znesku 500,74 EUR, takse za sodbo v znesku 250,37 EUR, stroške sestave tožbe v višini 800 odvetniških točk, za sestavo pripravljalne vloge z dne 10. 12. 1998 v višini 700 odvetniških točk, nadalje za sestavo pripravljalnih vlog z dne 29. 05. 2000, 24. 06. 2000, 24. 08. 2007, 23. 04. 2008 in 04. 06. 2008, za vsako 350 odvetniških točk, za zastopanje na obravnavah dne 14. 04. 2004, 23. 06. 2004, 19. 01. 2005, 19. 03. 2008, 14. 05. 2008, po 175 odvetniških točk za vsako obravnavo ter za zastopanje na glavni obravnavi dne 29. 09. 2004 700 odvetniških točk, za obravnave dne 23. 02. 2005, 04. 06. 2008 in 11. 03. 2010 pa po 350 odvetniških točk za vsako obravnavo. Nadalje je tožeči stranki priznalo stroške odvetnika za sestavo pritožb z dne 05. 07. 2005 in 03. 09. 2008, po 1.000 odvetniških točk. Stroški tožeče stranke so tako znašali skupno 5.589,40 EUR (takse 1.251,85 EUR; odvetniški stroški, vključno z 20 % DDV, 4.337,55 EUR).

Pritožnik utemeljeno opozarja, da tožeči stranki ne gredo stroški pristopa na narok dne 14. 05. 2008, v znesku 96,39EUR, saj je bil ta preložen po njeni krivdi, glede na to, da je na pripravljalno vlogo toženca odgovorila šele po več kot enem mesecu od prejema le-te, vsled česar je bil narok dne 14. 05. 2008 preložen. Ob povedanem je tožena stranka upravičena do povračila stroškov pristopa na ta narok v znesku 96,39 EUR, saj ji je te stroške tožeča stranka povzročila po nepotrebnem. Na to je tožena stranka opozorila v pripravljalni vlogi z dne 21. 05. 2008. Upoštevaje navedeno bi bila tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 5.396,62 EU pravdnih stroškov, kar pa je več, kot ji je naložilo prvostopno sodišče, kar kaže, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo tudi v stroškovnem delu 1. točke izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške.

K pritožbi drugotožene stranke Prvostopno sodišče je pravilno odločilo, da drugotožena stranka od 19. 04. 2007 v pravdi ni bila več udeležena, saj je bila tega dne potrjena sodba sodišča prve stopnje opr.št. V Pg 56/1998-45 z dne 10. 06. 2005 v drugi alineji 1. točke izreka, v kateri je bil tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnjen. Čeprav je bilo odločeno o stroških zoper drugotoženo stranko šele z izpodbijano sodbo (opr. št. V Pg 360/2009 z dne 11. 03. 2010), to še ne pomeni, da je bila drugotožena stranka udeležena v postopku od dne 19. 04. 2007 dalje, saj se je ta od tega datuma dalje vodil le zoper prvo toženo stranko.

Zmotno pa je prvostopno sodišče odločilo, ko je drugotoženi stranki prisodilo le 10 % priglašenih stroškov toženih strank. Odvetnik toženih strank je sicer res priglasil 10 % povečanje stroškov zaradi zastopanja dveh strank (9. člen Odvetniške tarife), kar pa še ne pomeni, da je drugotožena stranka, ki je v pravdi uspela, upravičena le do povračila 10 % priglašenih stroškov. Angažiranje odvetnika toženih strank je bilo po oceni pritožbenega sodišča, glede na vsebino postavljenih zahtevkov in tek postopka, približno enako za vsako od strank. Zato je drugotožena stranka upravičena do povračila 50 % priglašenih stroškov. Ti predstavljajo nagrado odvetniku toženih strank za sestavo odgovora na tožbo, v višini 700 odvetniških točk (OT), za sestavo odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe 300 OT, za sestavo pripravljalnih spisov z dne 13. 04. 2004 ter 22. 06. 20004 v višini po 525 OT, za sestavo pripravljalnega spisa z dne 14. 05. 2002 700 OT, za pristope na glavne obravnave dne 14. 04. 2004, 26. 05. 2004, 23. 06. 2004, 19. 01. 2005 po 175 OT, za zastopanje na glavnih obravnavah 23. 02. 2005, 06. 04. 2005 in 29. 09. 2004 po 350 OT, urnino v višini 200 in 100 OT, skupaj 4800 OT ter manipulativne stroške v višini 58 OT. Stroški toženih strank do dne 19. 04. 2007 so torej znašali skupno 2.229,82 EUR, upoštevaje 20 % DDV pa 2.675,79 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna povrniti toženi stranki 1.337,89 EUR njenih pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi drugotožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti drugotoženi stranki 1.337,89 EUR pravdnih stroškov.

Ker je drugotožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške, ki so bili potrebni za pritožbo glede dela, s katerim je uspela. Ti znašajo 126,40 EUR in predstavljajo nagrado odvetnici tožene stranke za sestavo pritožbe v višini 103,27 EUR, 2 % materialne stroške v višini 2,06 EUR ter 20 % DDV.