6. 2. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Maria Medicca, Ljubljana, ki ga zastopa Timon Hren, odvetnik v Ljubljani, na seji 6. februarja 2024

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 4259/2018 z dne 8.7. 2021, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. X Kp 4259/2018 z dne 5. 6. 2020 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 4259/2018 z dne 20. 12. 2019 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožnika in njegovega soobdolženca spoznalo za kriva kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23 – v nadaljevanju KZ-1) ter nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem in drugem odstavku 307. člena KZ-1, oboje v sostorilstvu (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Pritožniku je sodišče izreklo enotno kazen 10 let in 8 mesecev zapora ter stransko denarno kazen 10.000,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Iz izpodbijanih sodb in sklepov sodišč o predlogu za izločitev dokazov je razvidno, da je 17. 9. 2018 predsednica senata izvedla predobravnavni narok, na katerem je presojala predloga zagovornikov obdolžencev za izločitev dokazov. Med drugim je pritožnikov zagovornik predlagal izločitev dokazov – najdene droge in orožja v stanovanju in avtomobilu. Zatrjeval je, da sta bili odredbi za hišno preiskavo in preiskavo avtomobila nezakoniti, ker so organi pregona na nezakonit način prišli do podatka o tem, da to stanovanje in ta avto uporablja soobdolženec pritožnika. Predsednica senata sodišča prve stopnje je na predobravnavnem naroku v zvezi s tem predlogom obrambe izvedla obsežen dokazni postopek. Med drugim je kriminalista, ki sta sodelovala v navedeni policijski akciji, zaslišala v zvezi z okoliščinami pridobitve podatkov o uporabniku stanovanja in avta, nato pa je njuni izpovedbi primerjala z vsebino uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 28. 11. 2017, ki ga je napisal eden od teh kriminalistov.

3.S sklepom št. X K 4259/2019 z dne 13. 3. 2019 je predsednica senata predlogu obrambe ugodila in izločila navedene dokaze. Pojasnila je, da je preiskovalni sodnik, ki je izdal odredbo za hišno preiskavo, o tem, da to stanovanje in avtomobil uporablja pritožnikov soobdolženec, sklepal na podlagi uradnega zaznamka z dne 28. 11. 2017. V njem je pisalo, da je kriminalist opazil vozilo, ki ga je vozil soobdolženec, kako prihaja iz podzemne garaže. S pomočjo video nadzornega sistema in zabeležene uporabe garažne kartice naj bi bilo nato ugotovljeno, kateremu stanovanju pripada kartica. Predsednica senata pa ni verjela kriminalistu, ki je napisal zaznamek, da je bil na kraju dogodka naključno in da je vozila takratnih osumljencev poznal že od prej. Kriminalistovo izpovedbo je ocenila kot neprepričljivo, nelogično in v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu. Predsednica senata je to izpovedbo primerjala še z izpovedbo drugega zaslišanega kriminalista in okoliščinami izvajanja hišne preiskave. Zaključila je, da so policisti do podatka o tem, da pritožnikov soobdolženec uporablja navedena avtomobil in stanovanje, očitno prišli na nezakonit način.

4.Višje sodišče je s sklepom št. V Kp 4259/2018 z dne 30. 5. 2019 ugodilo pritožbi tožilstva in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zahtevo za izločitev dokazov zavrnilo. Zaključilo je, da sta izpovedbi konsistentni in verodostojni ter da ju je predsednica senata neutemeljeno ocenila kot neprepričljivi. Ocena predsednice senata, da sta kriminalista očitno razpolagala z informacijami, ki jih sodišču nista želela razkriti, naj bi bila zato zmotna.

5.Obramba je tudi na glavni obravnavi 18. 12. 2019 zahtevala izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe za hišno preiskavo stanovanja in osebnega avtomobila. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevo obrambe ponovno izvedlo dokaze in zaslišalo priče, a obrambi ni dovolilo, da bi kriminalistoma postavila vprašanja, ki so bila že zastavljena na predobravnavnem naroku. Sodišče se je v tem delu oprlo na zapise njunih predhodnih izpovedb na predobravnavnem naroku, zahtevo za izločitev dokazov pa je zavrnilo.

6.Pritožnik poleg drugih kršitev zatrjuje tudi kršitev pravice do poštenega postopka. Poudarja, da je Višje sodišče pri odločanju o pritožbi tožilstva zoper prvotni sklep predsednice senata o izločitvi dokazov sprejelo oceno verodostojnosti izpovedb kriminalistov na nejavni seji, ne da bi ju samo zaslišalo. Meni, da je Višje sodišče s tem kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov. Nadaljnjo kršitev načela neposrednosti pa pritožnik vidi v tem, da je predsednica senata obrambi prepovedala, da bi na glavni obravnavi kriminalistoma postavljala ista vprašanja kot na predobravnavnem naroku. Pri tem opozarja, da je o predlogu za izločitev dokazov na glavni obravnavi odločal petčlanski senat, o istem predlogu pa je na predobravnavnem naroku odločala predsednica senata sama. S prepovedjo postavljanja vprašanj na glavni obravnavi članom senata ni bila omogočena neposredna zaznava odgovorov prič na vprašanja obrambe, s tem pa je bila po oceni pritožnika kršena tudi njegova pravica do obrambe in pravica do zaslišanja obremenilnih prič.

7.Višje sodišče je v izpodbijani sodbi zavrnilo pritožnikov očitek kršitve načela neposrednosti. Pojasnilo je, da pri odločanju o pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov ne gre za sojenje o glavni stvari, zato Višje sodišče odloča na nejavni seji, na kateri se dokazi ne izvajajo. Posebej je poudarilo, da je obramba na glavni obravnavi ponovila predlog za izločitev dokazov in da je sodišče o predlogu odločalo, odločitev pa je v sodbi obsežno in argumentirano obrazložilo. Odločitev predsednice senata, da na glavni obravnavi obrambi ne dovoli postavljanja vsebinsko enakih vprašanj kot na predobravnavnem naroku, je bila po mnenju Višjega sodišča procesno utemeljena. Kriminalista sta bila na glavni obravnavi zaslišana, njuni izpovedbi s predobravnavnega naroka je sodišče prve stopnje prebralo, poslušalo je tudi posnetke izpovedb. Višje sodišče še ugotavlja, da zgolj zato, ker je v pritožbenem postopku dejansko stanje ugotovilo drugače kot predsednica senata, pritožniku ni bila odvzeta pravica do pravnega sredstva. Ponavljanje vsebinsko enakih vprašanj naj ne bi pomenilo resnega izvajanja dokazov.

8.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi potrdilo v prejšnji točki obrazložitve povzeto stališče Višjega sodišča. Dodatno je še pojasnilo, da dokazna ocena nižjih sodišč glede verodostojnosti kriminalistove izpovedbe ni niti nerazumna niti samovoljna. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek o policijskih dejavnostih v tej zadevi. V zvezi z očitkom kršitve načela neposrednosti pa je pojasnilo, da je zbiranju dokaznega gradiva o ekskluzijskih zahtevkih namenjen predobravnavni narok. Po stališču Vrhovnega sodišča 285.d in 285.e člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) celovito urejata postopek odločanja o ekskluzivnih zahtevkih. Zato bi bil pritožnikov očitek utemeljen samo, če bi bilo sodno varstvo, kot je bilo zagotovljeno na predobravnavnem naroku, nezadostno zaradi kršitev pravic obrambe v fazi predobravnavnega naroka in pri odločanju o pritožbi zoper odločitev o zahtevi za izločitev dokazov. Tega naj pritožnik ne bi zatrjeval, prav tako naj ne bi bilo jasno, v čem je zakonska določitev predsednice senata kot funkcionalno pristojne za odločanje o ekskluzijskih zahtevkih v neskladju s človekovimi pravicami. Zato zgolj iz razloga, ker predsednica senata na glavni obravnavi ni dovolila ponovitve vprašanj, ni mogoče govoriti o pomanjkljivem sodnem varstvu, niti o kršitvah pravic obrambe.

9.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-808/21 z dne 18. 7. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

Ustavnopravna izhodišča

10.Izločitve dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic, Ustava izrecno ne ureja, je pa to načelo v celoti vsebovano v pravici do odprave posledic kršitve človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave. Ustavno sodišče je v svoji presoji ekskluzijo dokazov razumelo kot pravno sredstvo v primeru nezakonitega ali protiustavnega ravnanja organov, kot sredstvo za zagotavljanje enakosti orožij obeh strani v kazenskem postopku in s tem pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter kot obliko sodnega varstva človekovih pravic, katerih kršitev zatrjuje pritožnik. Da lahko ekskluzija dokazov izpolni svojo ustavnopravno vlogo, mora biti tudi postopek, v katerem se odloča o predlogu za izločitev dokazov, v skladu s pravicami iz 22., 23. in 29. člena Ustave.

11.Samostojen element pravice do obrambe, ki jo varuje 29. člen Ustave, je tudi pravica do zaslišanja obremenilnih prič, ki jo določa Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v točki d) tretjega odstavka 6. člena. V skladu s tem jamstvom je obdolžencu treba omogočiti, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje njihovega avtorja. To jamstvo se ne nanaša samo na izjave oseb, ki kot priče izpovedujejo pred sodiščem na glavni obravnavi, temveč na vse izjave, ki služijo kot dokaz v korist tožilca v kazenskem postopku. Zlasti mora obdolženec imeti možnost preizkusiti verodostojnost in zanesljivost izpovedb obremenilnih prič s tem, da doseže njihovo zaslišanje v svoji navzočnosti.

12.Najpomembnejši načeli dokaznega postopka sta načeli neposrednosti in kontradiktornosti. Cilj uresničevanja teh načel določata tretji odstavek 6. člena EKČP in 22. člen Ustave. Dokazi se na glavni obravnavi izvajajo kontradiktorno in neposredno. Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je torej povezana z zahtevo po spoštovanju načela neposrednosti, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Bistvo načela neposrednosti je v tem, da izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve in na kateri je sodišče zlasti tudi izvajalo vse dokaze. Sodniki lahko dobijo vpogled v značilnosti in posebnosti posameznega dokaza in oblikujejo subjektivno mnenje o verodostojnosti prič samo, če neposredno sodelujejo pri preučitvi dokazov, tako da s svojimi lastnimi čuti (in ne prek posrednika) zaznajo naravo in vsebino posameznih dokazov. Še posebej to velja za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, saj je neposredno zaznavanje njihovega vedenja ključno pri presoji njihove verodostojnosti in posledično resničnosti njihovih izpovedb. Ustavno sodišče je že ugotovilo kršitev načela neposrednosti in s tem pravice do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 22. člen Ustave, ker je pritožbeno sodišče brez pritožbene obravnave samo sprejelo oceno o verodostojnosti nekaterih prič in na tej podlagi spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča.

13.Iz načela neposrednosti je izpeljana tudi zahteva, da sodišče – če le lahko – izvede najboljše možne dokaze, torej tiste, ki so najbližje spoznavnemu viru. Če ni ovir, mora tako zaslišati tiste priče, ki so bile v obravnavanem dogodku neposredno udeležene, namesto da bi samó prebralo njihove izjave ali zaslišalo posredne priče. Načelo neposrednosti mora biti spoštovano tudi, kadar o zadevi odloča senat kot kolegijski organ. Pri senatnem sojenju se namreč dejansko stanje ugotavlja z izvedbo dokazov pred člani senata in na podlagi dokazne ocene, sprejete v njihovi medsebojni komunikaciji.

14.Načela neposrednosti, katerega spoštovanje zahteva 22. člen Ustave, pa Ustava ne zagotavlja v absolutnem smislu. Od njega je mogoče odstopiti, kadar za to v konkretnem primeru obstajajo utemeljeni razlogi in kadar obstajajo mehanizmi za izravnavo slabšega položaja, v katerega je zaradi tega odstopa postavljen obdolženec.

15.Tudi ESČP poudarja pomen načela neposrednosti za pošten postopek v smislu 6. člena EKČP, kadar sta opazovanje obnašanja prič in pritožnikov ter ocena njihove verodostojnosti pomembna elementa pri ugotavljanju dejstev, na katerih temelji obsodba. ESČP sicer upošteva, da lahko pride do položaja, ko sodnik zadeve ne more več obravnavati, kar lahko upraviči odstop od načela neposrednosti. Države članice lahko sprejmejo ukrepe, s katerimi se zagotovi, da sodniki, ki nadaljujejo obravnavo zadeve, ustrezno razumejo že izvedene dokaze in argumente, na primer tako, da so na voljo prepisi – če verodostojnost zadevne priče ni sporna – oziroma da sodišče v novi sestavi ponovno zasliši pomembne priče. ESČP tudi upošteva, da v določenih primerih priče na sojenju ni mogoče zaslišati, ker je na primer umrla ali na primer zaradi uveljavitve privilegija zoper samoobtožbo. Načelo neposrednosti pa je po sodni praksi ESČP kršeno, kadar pritožbeno sodišče spremeni odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožnika oprostilo kazenske obtožbe, ter se pri tem zgolj sklicuje na izjave prič pred sodiščem prve stopnje. Ocena verodostojnosti prič je namreč kompleksna naloga, ki je običajno ni mogoče doseči zgolj z branjem zapisov njihovih izpovedb.

Ureditev postopka odločanja o predlogu obrambe za izločitev dokazov

16.Drugi odstavek 18. člena ZKP določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. O izločitvi dokazov lahko sodišče odloča v različnih fazah kazenskega postopka – v preiskavi in ob vložitvi neposredne obtožnice odločata o njej preiskovalni sodnik oziroma sodnik posameznik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja (83. člen ZKP), v ugovornem postopku zunajobravnavni senat (četrti odstavek 276. člena ZKP), na predobravnavnem naroku predsednik senata (285.e člen ZKP), na glavni obravnavi pa razpravljajoči senat (četrti odstavek 340. člena ZKP). Določbe o izločitvi dokazov so tudi v poglavju o pritožbenem postopku (četrti odstavek 377. člena ZKP).

17.Sodišče izloči nedovoljene dokaze po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Pomembno omejitev vlaganja tovrstnih predlogov vsebuje drugi odstavek 83. člena ZKP, po katerem smejo stranke zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov do konca predobravnavnega naroka; če tega naroka ni bilo, pa do začetka glavne obravnave. V nadaljnjem poteku kazenskega postopka imajo stranke pravico zahtevati izločitev dokazov le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP). Predobravnavni narok je tako vmesna faza kazenskega postopka, v kateri se med drugim ugotavlja, s katerimi dokazi se bodo na glavni obravnavi dokazovala dejstva, da bo lahko glavna obravnava potekala hitreje in bolj ekonomično. O predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči predsednik senata po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Če to ni mogoče zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov, sme predsednik senata pred odločitvijo izvesti potrebne dokaze (prvi odstavek 285.e člena ZKP). O predlogu za izločitev dokazov odloči predsednik senata s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba na sodišče druge stopnje (drugi odstavek 285.e člena ZKP).

18.ZKP ne določa posebej, kako naj postopa sodišče, ko po prvem odstavku 285.e člena ZKP izvaja dokaze v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov. Četrti odstavek 285.č člena ZKP v zvezi z izvajanjem dokazov napotuje na smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi. Na glavni obravnavi veljajo za zaslišanje prič poleg splošnih pravil (241. člen ZKP) še posebna pravila (334. člen ZKP). Zaslišanje prič je sestavljeno iz dveh delov: iz prostega pripovedovanja priče in iz postavljanja vprašanj priči. Bistvena vsebina izpovedbe je praviloma pripoved o dogodku in drugih pomembnih dejstvih, ki se dopolnijo, razjasnijo in preverijo z vprašanji. ZKP v prvem odstavku 334. člena posebej poudarja pravico strank, da priči postavljajo vprašanja. Po drugem odstavku 334. člena ZKP pa predsednik prepove vprašanje ali odgovor na že postavljeno vprašanje, če to ni dovoljeno (kapciozna in sugestivna vprašanja, 228. člen ZKP) ali če ni v zvezi z zadevo (drugi odstavek 224. člena ZKP). Način zaslišanja se tako približuje modelu, ki je značilen za adversarni postopek, v katerem izpovedbo priče praviloma sestavljajo le odgovori priče na vprašanja strank. Vrstni red, kdo pričam postavlja vprašanja (najprej stranka, ki je pričo predlagala, nato nasprotna stranka ter osebe iz drugega odstavka 324. člena ZKP, na koncu pa še predsednik senata in člani senata), kaže na pomen tega zaslišanja oziroma upoštevanja neposrednosti, ki zagotavlja kontradiktornost kot pogoj za celovito oceno dokaza. Če je za ugotavljanje dejstev z zaslišanjem priče bistvena njena pripoved, so za presojo njene verodostojnosti in resničnosti izpovedbe ključni odgovori na vprašanja predvsem stranke, ki jo priča obremenjuje. Dokaz z zaslišanjem priče na glavni obravnavi je zato nedeljivo sestavljen iz pripovedi in odgovorov na vprašanja.

19.ZKP tudi ne vsebuje posebnih pravil, kako naj predsednik senata utemelji svojo odločitev o predlogu obrambe za izločitev dokazov. Če je v zvezi s tem predlogom obrambe sodišče izvedlo določene dokaze, velja načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). To pomeni, da sodišče lahko ocenjuje izvedene dokaze v skladu s svojo logično, psihološko in normativno analizo, pri tem pa ni vezano na formalna pravila. Vsaka odločitev sodišča v kazenskem postopku pa mora temeljiti na skrbni presoji vseh dokazov in na logičnem sklepanju. Odločitev sodišča mora torej temeljiti na objektivnih okoliščinah, ki iz razumnih razlogov dovoljujejo sklepanje, da ugotovljeno ravnanje najbolj verjetno sovpada z resničnostjo. Načelo proste presoje dokazov pa je tesno povezano z načelom neposrednosti in načelom ustnosti, saj sodnik prosto presoja le dokaze, ki so izvedeni na glavni obravnavi. Na tak način si sodišče v času sojenja ustvarja neposredno ter zato lažjo in bolj zanesljivo predstavo o preteklem dogodku. Tak način presojanja omogoča tudi psihološko oceno verodostojnosti personalnih dokazov. Izvedba dokaza z branjem zapisnika o zaslišanju priče ali izvedenca takšne psihološke ocene ne omogoča.

20.Prav tako ZKP ne določa, kako naj sodišče ravna, če obramba na glavni obravnavi poda zahtevo za izločitev dokazov, o kateri je bilo v postopkovni fazi predobravnavnega naroka že odločeno. Tudi v takšnem primeru velja splošno pravilo, da se lahko izločitev dokazov zahteva le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP).

Presoja zatrjevanih kršitev

21.Bistveni del pravice do poštenega sojenja je tudi izvedba postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti raziščejo in ugotovijo vsa relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavnim dogodkom. To velja tudi v postopku odločanja o ekskluzijskih zahtevkih, ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka (predobravnavni narok ali glavna obravnava) se o tem odloča. Predsednica senata je prvotno odločitev o izločitvi dokazov sprejela na podlagi ocene verodostojnosti kriminalistov in resničnosti njunih izpovedb, potem ko je oba sama zaslišala. Višje sodišče pa je odločitev predsednice senata, sprejeto na podlagi neposredno izvedenih dokazov, spremenilo na podlagi drugačne ocene teh dokazov, z vsebino katerih se je seznanilo iz podatkov spisa.

22.Iz odločitve, da na glavni obravnavi ponovi odločanje o zahtevi za izločitev istih dokazov, je razvidno, da sodišče ni ocenilo, da bi bila takšna zahteva nedovoljena, ker je bilo o njej že odločeno v postopku predobravnavnega naroka. Nasprotno, kot ugotavljata tudi Višje in Vrhovno sodišče, je sodišče prve stopnje izčrpno zaslišalo kriminalista in nato ob upoštevanju uradnih zaznamkov (zlasti zaznamka z dne 28. 11. 2017) sprejelo enako dokazno oceno kot prej Višje sodišče.

23.Čeprav je na glavni obravnavi o vprašanju nezakonitosti dokazov prvič odločal petčlanski senat in ne več le predsednica senata, sodišče obrambi ni dovolilo, da bi kriminalistoma postavila vprašanja, ki so bila že zastavljena na predobravnavnem naroku. Sodišče se je v tem delu oprlo na zapise njunih predhodnih izpovedb. Iz izpodbijanih odločitev sodišč ni razvidno, da bi bila postavljena vprašanja nedovoljena (kapciozna, sugestivna) ali da ne bi bila v zvezi z zadevo. Sodišča tudi niso ugotovila, da bi bila vprašanja zastavljena z očitnim namenom zavlačevanja. Ker je predsednica senata na predobravnavnem naroku sprejela sklep, da se dokazi kot nedopustni izločijo, je mogoče celo sklepati, da je k temu prispevala prav obramba s postavljanjem teh vprašanj in da so bili vprašanja oziroma odgovori nanje pomembni za presojo verodostojnosti prič.

24.V obravnavani zadevi je bilo vprašanje verodostojnosti prič – kriminalistov – odločilno za presojo zakonitosti dokazov. Uradna zaznamka policije v zvezi s tem ne moreta biti samostojna podlaga za presojo resničnosti izpovedb, saj ju je sestavil kriminalist, čigar verodostojnost se je izpodbijala. Obramba za presojo verodostojnosti prič in ugotovitev resničnosti zatrjevanih dejstev tako praktično ni imela druge možnosti, kot da verodostojnost kriminalistov izpodbija s postavljanjem vprašanj. Prepoved vprašanj je imela v okoliščinah konkretnega primera zato enak učinek, kot če senat prič – kriminalistov – ne bi zaslišal neposredno. Za prepoved vprašanj ni bilo niti zakonskega niti ustavnopravno utemeljenega razloga. Priči sta bili prisotni na glavni obravnavi in tako sodišču dostopni za zaslišanje, sodišča pa niso ugotovila, da obramba s postavljanjem vprašanj zlorablja zakon ali očitno zavlačuje postopek.

25.Ker je senat sodišča prve stopnje, potem ko je Višje sodišče popolnoma spremenilo dokazno oceno verodostojnosti prič, pri svoji presoji upošteval zgolj zapisani izpovedbi kriminalistov, ki sta bili podani v predhodnem postopku pred predsednico senata, obrambi pa ni bilo dopuščeno, da vprašanja zastavi neposredno na glavni obravnavi, je bilo kršeno načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave. Navedene kršitve Višje in Vrhovno sodišče nista odpravili, temveč sta kot procesno utemeljeno potrdili stališče sodišča prve stopnje, ki je bilo neskladno z načelom neposrednosti iz 22. člena Ustave.

26.Glede na ugotovljeno kršitev Ustave je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča in Okrožnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje.

27.Ker je bilo treba izpodbijane odločitve sodišč razveljaviti že iz navedenega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkusiti.

C.

28.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Kogovšek Šalamon in Mežnar ter sodnik Knez. Sodnik Knez je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnika Čeferin in Šorli pa sta dala pritrdilni ločeni mnenji.

dr. Matej Accetto

Predsednik

[1]Tako npr. v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-6/92 z dne 4. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 75/96, in OdlUS V, 205), 8. in 10. točka obrazložitve, ter v odločbah Ustavnega sodišča št. Up-326/14 z dne 6. 12. 2017 (Uradni list RS, št. 6/18, in OdlUS XXII, 35), 7. točka obrazložitve, in št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 69/19, in OdlUS XXIV, 33), 64. točka obrazložitve.

[2]Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158), 93. točka obrazložitve, in št. U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 21/03, in OdlUS XII, 7), 6. točka obrazložitve.

[3]Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-62/99 z dne 4. 7. 2000, 9. točka obrazložitve, in št. Up-666/04 z dne 20. 11. 2006, 6. točka obrazložitve, ter odločba Ustavnega sodišča št. Up-899/16, Up-900/16, Up-901/16 z dne 5. 5. 2022 (Uradni list RS, št, 79/22), 13. točka obrazložitve.

[4]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-6/92 in odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 in št. U-I-190/00. O ekskluziji (in njenem namenu) glej P. Gorkič, Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, št. 5 (2014), str. 22 in naslednje.

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-657/13 z dne 12. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 91/15, in OdlUS XXI, 18), 12. točka obrazložitve. Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41) in št. Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 110).

[6]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 266). Iz navedene odločbe med drugim izhaja, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale.

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41), 12. točka obrazložitve.

[8]Npr. sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 12. 2011, 127. točka obrazložitve, in Seton proti Združenemu kraljestvu z dne 31. 3. 2016, 58.–59. točka obrazložitve. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-697/21 z dne 16. 2. 2023, 19. točka obrazložitve.

[9]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-309/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, OdlUS XV, 97).

[10]Prav tam.

[11]Sodba ESČP v zadevi Cerovšek in Božičnik proti Sloveniji z dne 3. 7. 2017, 43. točka obrazložitve.

[12]Sodba ESČP v zadevi Cutean proti Romuniji z dne 2. 12. 2014, 61. točka obrazložitve, ter odločitev ESČP v zadevi Mellors proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 1. 2003.

[13]Odločitev ESČP v zadevi Famulyak proti Ukrajini z dne 26. 3. 2019, 35. točka obrazložitve.

[14]Sodbi ESČP v zadevi Craxi proti Italiji z dne 5. 12. 2002, 86. točka obrazložitve, ter v zadevi Dan proti Moldaviji z dne 5. 7. 2011, 33. točka obrazložitve.

[15]V sodbi v zadevi Hanu proti Romuniji z dne 4. 6. 2013 je ESČP pojasnilo, da so bile pritožnikove pravice do obrambe bistveno okrnjene, ker je pritožbeno sodišče oprlo obsodilno sodbo na izpovedbe prič pred sodiščem prve stopnje, ne da bi te priče samo zaslišalo, čeprav je sodišče prve stopnje na podlagi ocene istih izpovedb pritožnika oprostilo. Tudi v sodbi v zadevi Lazu proti Moldaviji z dne 5. 7. 2016 je ESČP poudarilo, da bi morali tisti, ki so odgovorni za odločanje o krivdi ali nedolžnosti obtoženca, načeloma imeti možnost osebno zaslišati priče in oceniti njihovo verodostojnost.

[16]M. Arzenšek v: M. Šepec (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2023, str. 708.

[17]Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, EVA 2010-2011-0009, str. 70 in 71.

[18]M. Čeh v: M. Šepec (ur.), nav. delo, 2. knjiga, str. 494, in Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 557.

[19]M. Čeh v: M. Šepec (ur.), nav. delo, 2. knjiga, str. 677.

[20]M. Šepec v: M. Šepec (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2023, str. 188.

[21]Š. Horvat, nav. delo, str. 557.

[22]M. Šepec, v: M. Šepec (ur.), nav. delo, 1. knjiga, str. 188. Primerjaj prvi odstavek 355. člena ZKP, ki določa, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi.

[23]Z. Dežman v: M. Šepec (ur.), nav. delo, 2. knjiga, str. 756.

[24]A. Erbežnik in Z. Dežman, Uvod v kazensko procesno pravo Republike Slovenije in Evropske unije, GV založba, Ljubljana 2022, str. 275.

[25]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-309/04, 8. točka obrazložitve.

26. 2. 2024

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA MARKA ŠORLIJA K ODLOČBI ŠT. Up-808/21 Z DNE 6. 2. 2024

1.Glasoval sem za sprejem razveljavitvene odločbe, strinjam se tako z njenim izrekom kot obrazložitvijo, kolikor daleč pač sežeta. Ločeno mnenje pišem, ker menim, da bi morala iti dlje. Nikakršnega pomisleka ne more biti, da je sodišče prve stopnje pritožniku kršilo pravico do neposrednega zaslišanja obremenilne priče, ker obrambi na glavni obravnavi ni dovolilo priči postavljati vprašanja, pritožbeno in Vrhovno sodišče pa te kršitve nista ugotovili.

2.V tej zadevi je bil ključen dokaz pri hišni preiskavi najdena droga in orožje v avtomobilu ter stanovanju, ki sta ju uporabljala pritožnik in njegov sostorilec. To dejstvo je ugotovil kriminalist, kot je sam dejal, po srečnem naključju. Na tej točki predkazenskega postopka stoji ali pade celotna zadeva. Če je bilo odkritje uporabe avtomobila in stanovanja rezultat zakonitega delovanja policije, sta najdena droga in orožje neizpodbiten dokaz o storitvi kaznivega dejanja, če pa je do odkritja prišlo z nezakonitim opazovanjem in sledenjem, navedenih dokazov ni mogoče upoštevati.

3.Sodba v bistvu torej sloni na izpovedbi kriminalista. Tudi uradna zaznamka o delovanju policije v zvezi z navedeno ugotovitvijo, kdo je uporabljal avtomobil in stanovanje, v katerih sta bila najdena droga in orožje, je sestavil ta isti kriminalist. Izpoved priče je bila tako edini dokaz o tem, kako je policija prišla do podatka, kje iskati dokaze za potrditev suma o trgovanju z drogo in orožjem. Prav zato je bilo tako pomembno spoštovati pravico obrambe, da preizkuša verodostojnost priče.

4.Sodišče prve stopnje prepovedi postavljanja vprašanj priči na glavni obravnavi ni posebej utemeljilo. Pričo je sicer zaslišalo, a obrambi ni pustilo, da bi priči postavljalo vprašanja, ker naj bi ista vprašanja obramba priči postavila že v postopku predobravnavnega naroka. Pritožbeno sodišče je prepoved postavljanja vprašanj ocenilo kot pravilno procesno vodstvo, ugovor pritožnika pa je poimenovalo "jadikovanje", ki kaže na pomanjkljivo poznavanje spisa ali pomanjkanje argumentov, s katerimi bi obramba uspešno preverjala verodostojnost priče!?

5.Navedena stališča sodišč o pravici postavljanja vprašanj obremenilni priči ob razlogih razveljavitvene odločbe ne potrebujejo posebnega komentarja. Ločeno mnenje podajam zaradi vprašanja, na katerega odločba Ustavnega sodišča ni odgovorila. V postopku predobravnavnega naroka je predsednica senata izločila dokaze, pridobljene s preiskavo avtomobila in stanovanja, ki sta ju uporabljala pritožnik in njegov sostorilec, ker je ocenila, da je kriminalistova izpoved o tem, kako je policija to ugotovila, neverodostojna. Še več, po presoji predsednice senata je policija do teh podatkov prišla na nezakonit način. Senat Višjega sodišča je na pritožbo tožilstva sklep o izločitvi dokazov spremenil in odločil, da se dokazi iz spisa ne izločijo. Takšno odločitev je senat Višjega sodišča sprejel na podlagi ocene, da je kriminalistova izpoved verodostojna, čeprav ga samo ni zaslišalo.

6.Zahteva, da sme praviloma verodostojnost priče presojati le senat (sodnik), pred katerim je bila priča zaslišana (glej 12. do 15. točko obrazložitve odločbe), velja ne le za glavno obravnavo, temveč za vse izjave, ki služijo kot dokaz v korist tožilstva v kazenskem postopku (glej 11. točko obrazložitve odločbe).

7.Postopek izločanja dokazov na predobravnavnem naroku, kadar predsednik senata odloča o izločitvi dokazov, je urejen po modelu kontradiktornega postopka. Kadar je pred odločitvijo potrebno izvesti posamezne dokaze, imata stranki pravico biti navzoči in v postopku sodelovati, tj. postavljati vprašanja, podajati svoje mnenje in ugovarjati, ter imata pravico do pritožbe. Takšna ureditev je razumljiva. Sodišče namreč že v tem delu postopka odloča o vprašanjih, od katerih je lahko odvisna usoda nadaljnjega postopka oziroma odločitev o glavni stvari. Prav tak je obravnavani primer. Če ni mogoče upoštevati najdbe droge in orožja, obsodilna sodba ni mogoča.

8.Predsednik senata v postopku predobravnavnega naroka ne odloča le o pravnih, ampak tudi o dejanskih vprašanjih. Takšni ureditvi, ki je bila vnesena v zakon z ZKP-K, pa zakonodajalec ni sledil z prilagojeno ureditvijo pritožbenega postopka. Za pritožbeni postopek namreč še vedno veljajo členi 399––405 ZKP, ki urejajo pritožbo zoper sklep. V postopku pritožbe zoper sklep pritožbeno sodišče odloča na nejavni seji, na kateri izvedba dokazov ni predvidena tako kot na primer v pritožbenem postopku zoper prvostopno sodbo (obravnava pred sodiščem druge stopnje).

9.Senat Višjega sodišča se je v obravnavani zadevi, ko se je znašel v procesnem položaju, v katerem je moral na pritožbo tožilstva odločati o presoji verodostojnosti priče, odločil, da sklep predsednice senata spremeni, čeprav priče ni zaslišal. Takšna odločitev, še posebej v okoliščinah obravnavane zadeve, je kršitev načela neposrednosti, ki je ali bi lahko vplivala na končni rezultat sojenja. Senat Višjega sodišča opustitev zaslišanja priče upravičuje s tem, da zakon tega ne omogoča. To ne pomeni nič drugega, kot da sodišče kršitev konvencijske in ustavne pravice do zaslišanja obremenilne priče upravičuje s pomanjkljivo ureditvijo kazenskega postopka. Takšne razlage ni mogoče sprejeti. Pritožbeno sodišče bi izpodbijani sklep lahko ali razveljavilo ali z uporabo analogije določb o obravnavi, ki se ji postopek predobravnavnega naroka po vsebini približuje, pričo zaslišalo.

10.Določene kršitve postopka je mogoče z naknadnimi procesnimi dejanji ozdraviti. Navedena kršitev je ena takšnih. Na glavni obravnavi bi sodišče, če bi obrambi dovolilo postavljati obremenilni priči vprašanja, saniralo kršitev iz postopka predobravnavnega naroka. Namesto da bi obrambi dovolilo postaviti vprašanja obremenilni priči, s čimer bi ozdravilo kršitev postopka iz predobravnavnega naroka, je prepovedalo postavljati vprašanja priči, ki pred petčlanskim sodnim senatom (z izjemo predsednice senata) še ni bila neposredno zaslišana.

11.Kaj pomeni odločitev sodišča, če brez upravičenega razloga ne dovoli vprašanj obrambe priči na glavni obravnavi, kadar je njena izpoved praktično edini dokaz o zakonitosti pridobljenih obremenilnih dokazov? Lahko bi sklepali, da se je sodišče o tem vprašanju že v naprej odločilo, ne da bi slišalo in videlo pričo. Zaslišanje kriminalista na način, da mu je bilo dopuščeno, da pove le, kar o stvari hoče povedati, obramba pa tega ni smela preizkušati oziroma izpodbijati, pomeni zanikanje načela neposrednosti. Konec koncev bi ob stališču, ki so ga zavzela sodišča, na glavni obravnavi priče sploh ne bi bilo treba zaslišati, njeno prejšnjo izpovedbo bi lahko v celoti le prebrali in poslušali.

12.V zadevi torej ni šlo le za prepoved, da obramba postavi vprašanja obremenilni priči na glavni obravnavi, ta kršitev je sledila kršitvi načela neposrednosti v postopku predobravnavnega naroka. Kršitvi sta neločljivo povezani in prav ta povezava daje kršitvi pravice obrambe pritožnika večji pomen in težo. Zato mislim, da bi moralo Ustavno sodišče poleg ugotovljene kršitve načela neposrednosti iz 22. člena Ustave na glavni obravnavi ugotoviti, da je bila enaka kršitev storjena tudi v postopku predobravnavnega naroka.

Marko Šorli

26. 2. 2024

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. ROKA ČEFERINA K ODLOČBI ŠT. Up-808/21 Z DNE 6. 2. 2024

1.Z odločbo, h kateri dajem to ločeno mnenje, soglašam. Nimam pomislekov o tem, da je sodišče na glavni obravnavi, ker zagovorniku ni dopustilo, da priči (kriminalistu) postavi enaka vprašanja, kot jih je postavil na predobravnavnem naroku, prekršilo 22. člen Ustave.

2.Kot ugotavlja odločba, h kateri dajem to ločeno mnenje, vprašanja zagovornika, ki jih sodišče ni dopustilo postaviti kriminalistu, niso bila niti kapciozna niti sugestivna in so bila v povezavi z zadevo. Iz spisa tudi ne izhaja, da bi zagovornik s postavljanjem vprašanj priči poskusil zavlačevati postopek. Ker zagovornik pred Višjim sodiščem, ko je to odločalo o pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov na predobravnavnem naroku, ni mogel aktivno sodelovati z navzkrižnim zaslišanjem prič (ker jih Višje sodišče ni zaslišalo), bi mu sodišče vsaj na glavni obravnavi to možnost moralo zagotoviti. Le tako bi lahko saniralo omejitev načela neposrednosti v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov na predobravnavnem naroku. Še posebej to velja ob upoštevanju dejstva, da je Višje sodišče odločitev o izločitvi dokazov predsednice senata spremenilo v obdolženčevo škodo brez zaslišanja prič.

3.Tudi načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka ne more upravičiti take omejitve pravic obrambe. Morda bi zagovornik s svojimi vprašanji, ki jih sodišče ni dopustilo, nekoliko podaljšal obravnavo, vendar pa to gotovo ne more pomeniti prepričljivega razloga za tako intenzivno omejevanje obrambe njegovega klienta, kot je onemogočenje zaslišanja obremenilne priče. Podaljšanje glavne obravnave za kakšno uro, za kolikor bi se verjetno zavlekla, če bi zagovornik smel kriminalistu postaviti vprašanja, ne more biti previsoka cena za zagotovitev pravic obrambe v kazenskem postopku, v katerem je bil obdolženec na koncu obsojen na zaporno kazen desetih let in osmih mesecev.

4.Končno naj poudarim, da težko razumem posmehljivo izražanje Višjega sodišča v Ljubljani o zagovornikovem prizadevanju za pravice njegove stranke v sodbi št. X Kp 4259/2018. V 13. točki obrazložitve navedene sodbe je tako Višje sodišče navedlo, da obdolženec oziroma njegov zagovornik v pritožbi "jadikuje", da priči ni mogel postaviti enakih vprašanj, kot so ji bila postavljena na predobravnavnem naroku, da to kaže na njegovo nepoznavanje spisa oziroma na njegovo nemoč pri izvajanju obrambe.

5.Pri tem mestoma žaljivem izražanju Višjega sodišča o zagovorniku je to sodišče spregledalo, da mora zagovornik v skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča[1] v mejah zakona in pooblastila za svojega klienta storiti vse, kar je v njegovi moči, da doseže oprostilno sodbo. Pravica obdolženca do obrambe namreč na drugi strani vzpostavlja dolžnost odvetnika, da zavzeto, angažirano in – če je treba – tudi agresivno zagovarja svojega klienta. V nasprotnem primeru je pravica do obrambe zagotovljena le formalno in navidezno, ne pa tudi dejansko in učinkovito.[2] Zahteve zagovornika po zaslišanju obremenilne priče torej ni mogoče šteti za "jadikovanje", ampak za izpolnjevanje odvetnikovih dolžnosti, ki mu jih nalagajo Ustava, Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu. Drugačno gledanje Višjega sodišča na vlogo in ravnanje zagovornika v obravnavani zadevi in posmehovanje odvetnikovim poskusom, da svojo stranko angažirano brani, kaže na nerazumevanje vloge odvetnika v kazenskem postopku s strani sodišča, kar je obžalovanja vredno.

dr. Rok Čeferin

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09, OdlUS XVIII, 20).

[2]Glej sodbi ESČP v zadevah Daud proti Portugalski in Sannino proti Italiji.

7. 2. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. RAJKA KNEZA K ODLOČBI ŠT. Up-808/21 Z DNE 6. 2. 2024

1.V konkretnem primeru je bil pritožnik obsojen zaradi kaznivih dejanj po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 (promet s prepovedanimi drogami, storjen v hudodelski združbi), prvem odstavku 307. člena KZ-1 (nedovoljen promet z orožjem) in po prvem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1 (preprečitev dejanja uradni osebi). Vse huda kazniva dejanja. Deloval je v hudodelski združbi, organi pregona pa so dokaze (tudi s tajnim opazovanjem) pridobivali v različnih državah (na Hrvaškem, v Italiji, Španiji in seveda v Sloveniji). Preiskovalna dejanja so potekala na kopnem in na plovilih. Lahko si predstavljamo razsežnosti takšne preiskave. Številni dokazi so bili izločeni. Prva stopnja je izdala obsodilno sodbo, druga in tretja sta jo potrdili. Pritožnik je bil obsojen na 10 let in osem mesecev zaporne kazni, prestal pa jo je približno šest let. Z razveljavitvijo vseh treh sodb bo lahko odšel na prostost brez vsakršnih omejitev gibanja

2.V ločenem mnenju se osredotočam na vprašanje posledic razveljavitve. Menim, da umanjka ureditev, ki bi odgovorila na vprašanja, kaj razveljavitev vseh treh sodb pomeni za postopek, ki se bo moral ponoviti. To vprašanje je sicer upoštevno ne glede na to, kakšna je bila kršitev kazenskega zakona, kot še posebej pereče pa se izkaže predvsem pri storilcih kaznivih dejanj, ki so nevarni za družbo, za varnost ljudi, ki storijo zavržna in huda kazniva dejanja, tudi v hudodelski združbi, kjer imamo opravka s težkim dokazovanjem (s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov), in gre posledično za zelo kompleksne in zapletene kazenske postopke. Povsem enako bi razveljavitev brez vsakih možnosti za nadaljnje pridržanje učinkovala tudi na primer za serijskega morilca ali pedofila. Namreč, ko se razveljavijo sodbe vseh treh stopenj, to pomeni, da bodo pritožniki (zaporniki) odšli iz zapora neposredno po prejemu takšne sodne odločbe. Menim, da imajo v takšnih primerih velik interes oditi kam, kjer bodo težko dosegljivi za sojenje v novem postopku, s tem pa lahko dosežejo zastaranje pregona in posledično neučinkovito sodno varstvo (kasneje, ko jim ne bo mogoče več soditi, pa morda tudi odškodnino za čas, preživet v zaporu). Ustavno sodišče k temu pripomore, a menim, da bi lahko, upoštevajoč tudi ustavno in konvencijsko (EKČP) vrednoto varnosti, ravnalo drugače in omogočilo učinkovito sodno varstvo. S tem bi vplivalo tudi na ugled in avtoriteto sodišč; takšna praksa namreč izrazito slabo vpliva na percepcijo zaupanja v sodišča. Strinjam se s kritikami, ki jih posamezniki in mediji naslavljajo (tudi) na Ustavno sodišče, da z razveljavitvijo "omogoča", da (prej) obsojeni zapusti državo in da se ponovno sojenje zatika, ker ni mogoče zagotoviti navzočnosti (prej) obsojenega.

3.Takšen posameznik (27. člen Ustave mu zagotavlja – ponovno – domnevo nedolžnosti) lahko pomeni določeno nevarnost za varnost ljudi in njihovega premoženja, ki pa jo pravni red mora zagotavljati. Še posebno, če je bil v priporu že pred obsodbo, kar pomeni, da je že takrat lahko bil nevaren (npr. iz razloga ponovitvene nevarnosti, uničenja dokazov). Če Ustavno sodišče razveljavi sodbe in takšnemu posamezniku omogoči prostost in (tudi) zapustitev države, potem popolnoma razvrednoti dosedanje postopke, obremenjene sicer s protiustavnostjo v določenem segmentu postopka.[1] Menim, da se v takšnih primerih postavi vprašanje reševanja pomembnega trka; na eni strani spoštovanja ustavnih procesnih jamstev obdolženih v kazenskih postopkih in na drugi strani zagotavljanje varnega življenja v družbi, ki bi lahko bilo ogroženo zaradi omogočanja svobode (in zapustitve države) nevarnemu posamezniku (zaporniku), ki je bil sicer ves čas sojenja v priporu.

4.Težji in kompleksnejši kot je postopek, večja je nevarnost (manjših ali večjih) napak, ki bi lahko imele za posledico razveljavitev sodb. In obratno. Ta nevarnost je manjša pri manj kompleksnih kazenskih postopkih. To lahko posledično vodi do številnih obsodb t. i. malih tatov, ne pa tudi velikih, s kompleksnimi kazenskimi postopki. Praviloma prav slednji pomenijo nevarnost za družbeni sistem in družbo, ki bi jo bilo treba učinkovito preganjati in posameznika obsoditi. Ne smemo se slepiti in si zatiskati oči, da se to ne dogaja. Ravno v času odločanja o tej zadevi je postalo jasno, da tudi v znameniti zadevi Balkanski bojevnik sodišču ni uspelo ponoviti in dokončati vseh postopkov pred zastaranjem. Ne bi bilo namreč prvič, kot pišem, da je potem v ponovljenem postopku posameznik nedosegljiv za sojenje ali se po tem, ko zapusti Slovenijo in odide v drugo državo, po možnosti takšno, s katero Slovenija nima sporazuma o izročanju osumljencev, uspešno izmika postopku vse do zastaranja (praviloma, ko gre za težka in družbi nevarna kazniva dejanja).[2] Če je že prvi postopek zahteval veliko časa, potem je veliko možnosti, da drugi postopek ne bo dokončan pred zastaranjem. Velikokrat bi sodišče v ponovljenem postopku odpravilo kršitev, a bo večja težava pravočasno izvesti postopek in zagotoviti navzočnost obtoženega.

5.Živeti v varni državi je velika vrednota (in zahteva družbenega in pravnega sistema[3]). Ustavno sodišče ne more preprosto spregledati te vrednote, ko razveljavi vse sodbe. Ob pravni praznini glede tega vprašanja sem se zavzemal za premislek in oblikovanje načina izvršitve, ki bi dal možnost hitre, vendar pa še vedno poštene presoje tožilstvu in sodišču, ali so izpolnjeni pogoji za pripor in za ponovitev sojenja v navzočnosti posameznika. Pri tehtanju teh kolidirajočih se vrednot bi bilo treba najti rešitev, ki bi odražala tudi načelo sorazmernosti; vemo, kakšen je trk (o katerem pišem zgoraj), in rešiti ga je treba (doseči cilj) na način najmilejših sredstev. Predvsem bi morala biti odločitev hitra. Po mojem mnenju bi bilo treba v takih primerih za spoštovanje vrednote varnosti in omogočanje izvedbe novega postopka zoper pritožnika odrediti pripor. Jasno je, da tega (Ustavno) sodišče ne more odrediti po uradni dolžnosti. Zakonodajalec je o tem razmišljal pri vprašanju razveljavitvene sodne odločbe s strani višjih sodišč,[4] ne pa tudi za primere, ko gre za razveljavitev s strani Vrhovnega sodišča ali Ustavnega sodišča. Pravno praznino (lacunae legis) lahko, za razliko od Vrhovnega sodišča, Ustavno sodišče zapolni z načinom izvršitve. Za to sem se v tej zadevi zavzemal. Tvegam kritiko s tem mnenjem, vendar, ali res ne vidimo, kaj povzročamo, če zaradi kršitev človekovih pravic obsodilne sodbe zgolj razveljavimo, domnevnega storilca, ki je bil sicer ves čas sojenja v priporu, pa preprosto izpustimo na prostost? Zato menim, da bi državno tožilstvo moralo dobiti možnost hitre reakcije (npr. vročitev odločitve Ustavnega sodišča dan pred pritožnikom) in se obrniti na sodišče; če se oceni, da so podani razlogi za pripor, bi lahko stekel hiter postopek, ki bi takšno osebo lahko zadržal v priporu. Možnost je tudi v zamiku učinkovanja odločitve Ustavnega sodišča. Na primer, podobno kot v zadevi št. Up-1332/22, kjer je Ustavno sodišče pri razveljavitvi pripornih odločb odločilo tudi o načinu izvršitve tako, da je pritožnik ostal v priporu do ponovne odločitve sodišča, ki mora biti sprejeta v roku 24 ur. Tako je oblikovalo obrazložitev v 14. točki odločbe:

"14. Z razveljavitvijo izpodbijanih sklepov je odpadla pravna podlaga za pripor pritožnika. O obstoju ustavno dopustnih razlogov za poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode bo moralo v kratkem času odločiti pristojno prvostopenjsko sodišče. Ustavno sodišče je tako odločilo na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ob smiselni uporabi drugega odstavka 20. člena Ustave, po katerem mora biti priprtemu najkasneje v 24 urah vročena pisna, obrazložena odločba (2. točka izreka). Dokler pritožniku ni vročena ustrezna sodna odločba, izdana na tej podlagi, pritožnik ostaja v priporu na podlagi odločitve Ustavnega sodišča (3. točka izreka)."

6.Ni tako pomembno, za kakšno kršitev gre, ampak za kakšnega storilca gre. Lahko je nevaren, lahko je visoko begosumen, lahko so v nevarnosti drugi posamezniki (povezani s kaznivimi dejanjem in postopkom, priče, oškodovanci itd.). Ta trk, o katerem pišem zgoraj, bi v posameznih primerih moral upravičiti zadržanje izpustitve na prostost kljub razveljavljeni obsodbi. Pripor je pod določenimi pogoji mogoč (201. člen ZKP) in, podobno kot je mogoč pred obsodbo, bi moral biti mogoč tudi po razveljavljeni obsodbi in pred ponovnim postopkom. V postopku pa bi morala biti zagotovljena ustrezna kontradiktornost. Vse to se da hitro izvesti (v pripornih zadevah so kratki roki običajni). ZKP v 1. točki prvega odstavka 542. člena sicer določa, da ima tisti, ki ima v rokah oprostilno sodbo in je v priporu, pravico do odškodnine. Vendar v primerih, kot jih opisujem, ne gre za oprostilne sodbe, temveč za razveljavljene obsodilne sodbe, ki terjajo ponovni postopek. To pomeni, da je sicer znova vzpostavljena domneva nedolžnosti, ki pa uvedbe pripora ne preprečuje.[5] Člen 542 ZKP tako ne predvideva vseh vidikov učinkov pravnih sredstev.

7.Evropsko sodišče za človekove pravice je v takih primerih v drugačnem (enostavnejšem) položaju. Njegove odločitve so deklaratorne narave in kršitve nacionalnih sodišč v takšnem primeru le ugotovi. Pritožniku, ki bo običajno ob odločanju ESČP že na svobodi (predhodno bo potreben čas za postopke z izčrpanjem vseh pravnih sredstev), bo ESČP poleg potencialne ugotovitve kršitve EKČP določilo (le) odškodnino. Ta bo "manj boleča", kot če bi spustili na prostost nekoga, ki se mu je sicer sodilo z napako in s tem kršitvijo kakšne od konvencijskih pravic. ESČP ima torej na voljo tako presojo poštenosti postopka kot celote[6] in deklaratorno naravo odločitev. Teh dveh možnosti Ustavno sodišče nima (in tudi Vrhovno sodišče ne). Ne pozabimo tudi, da to lahko vodi tudi v preračunljivo odločanje, da "je bolje", če kršitev ugotovi ESČP, kajti kot pišem, z deklaratorno sodbo in odškodnino se lahko določena zadeva izteče tako, da bo (zaporna) kazen vendarle v celoti izvršena. To je nevarna misel, ki sodnikov nacionalnih sodišč seveda ne sme voditi. Naj se zapisano zato razume tako, da bi morali vzpostaviti sistem, ki bi že v osnovi omogočal in vzpostavil pravilno (sorazmerno) ravnovesje med posledicami ugotovljenih kršitev človekovih pravic v kazenskih postopkih in vrednoto varnosti življenja, ki jo morajo zagotavljati pravni sistem in vsa sodišča.

dr. Rajko Knez Sodnik

[1]Prav mogoče je tudi, da protiustavnost ni takšna, da bi zamajala dvom o postopku in obsodbi. Naš sistem zahteva razveljavitev za prav vsako kršitev Ustave, torej človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Čeprav je res, da je praviloma vsaka kršitev Ustave kršitev, ki se ne bi smela zgoditi, pa menim tudi, da kršitve v različnih konkretnih postopkih nanje ne vplivajo enako. Tako tudi, če je ta na lestvici teže kršitve v okoliščinah določnega postopka npr. 1 od 10 le 1, in tudi, če se nanaša le na manjši segment v celotnem (kompleksnem) kazenskem postopku. ZUstS določa, da Ustavno sodišče razveljavi individualne akte (sodbe, prvi odstavek 59. člena ZUstS). Tehtanja ne omogoča. Omogoča ga pri presoji hudih posledic, kar pa ni enako. Ustavno sodišče tako ne uporablja možnosti prakse ESČP, to je kriterija poštenosti postopka kot celote.

[2]Zakonodajalec je sicer ravno v izogib temu, da bi postopki zastarali, uvedel institut zadržanja zastaranja tudi v primeru, če je obdolženi na begu (tretji odstavek 91. člena KZ-1), vendar to vseh težav, o katerih pišem, ne rešuje.

[3]Slovenija je pravna država (2. člen Ustave), 34. člen Ustave pa zahteva spoštovanje pravice do varnosti. Prim. zadevo št. Up-320/14-32, U-I-5/17-11: "Človekova pravica do varnosti […] v svojem bistvu pomeni […] je državi naložena dolžnost, da si aktivno prizadeva zagotavljati najvišjo mogočo razumno dosegljivo stopnjo varnosti njenih prebivalcev […]." Gl. 22. točko in reference tam.

[4]Glej sedmi odstavek 392. člena ZKP. Vendar gre za pomembno razliko, saj do odločitve Višjega sodišča sodba ni pravnomočna in je storilec še v priporu, ki ga torej Višje sodišče lahko podaljša samo, če presodi, da so še podani priporni razlogi.

[5]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41), 14. točka obrazložitve.

[6]O tem pišem v op. 1 zgoraj.