Jedro

Sodišče prve stopnje je tožničin predlog pravilno samostojno obravnavalo v dveh pravdnih postopkih, saj je iz določil ZIZ, ki opredeljujejo zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ), razvidno, da je takšno zavarovanje mogoče doseči le z zavarovanjem terjatve, ki je uveljavljana v konkretnem postopku. Terjatve, ki jih tožnica uveljavlja v drugem postopku, bi bilo mogoče v tu obravnavanem postopku zavarovanja upoštevati (le) v okviru toženčevega slabega premoženjskega stanja, kar pa ne zadošča za verjeten obstoj nevarnosti v smeri konkretnega oteževanja uveljavitve njene terjatve.

Slabo premoženjsko stanje ne zadošča za verjeten obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju. Zatrjevala je, da njen zahtevek izhaja iz pogodbe o preužitku, na podlagi katere sta s tožencem kot bivšim možem, ki sta živela v zakonski skupnosti, prejela denarna sredstva v takratni vrednosti 5.357.000 SIT (sedaj 22.354,36 EUR). Denar je bil nakazan na račun toženca, a predstavlja skupno premoženje, saj sta za preužitkarja skrbela skupaj. Tožnica zatrjuje 75 % delež pri skupnem premoženju, kar znaša 16.765,77 EUR. S predlogom za izdajo začasne odredbe tožnica želi zavarovati svojo denarno terjatev zoper toženca. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, odločilo, da tožnica krije svoje stroške v zvezi s tem predlogom, in obrazložilo, da verjetnost obstoja tožničine denarne terjatve zoper toženca obstoji polovični višini 11.177,18 EUR, ni pa tožnica dokazala konkretnega subjektivnega ravnanja toženca kot dolžnika, s katerim bi onemogočal oziroma oteževal uveljavitev njene terjatve.

2. Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in najprej navaja, da je podala en predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje dveh denarnih terjatev v dveh postopkih, v tem konkretnem in pod opr. št. 25/2019. Navaja, da je sodišče predlog zmotno obravnavalo kot dva predloga za izdajo začasne odredbe in izdalo dva sklepa. Zato je tudi zmotno štelo, da je tožnica dokazala višino vtoževane terjatve do 11.177,18 EUR, saj bi moralo upoštevati še znesek verzijskega zahtevka iz drugega postopka, to je v višini 14.350 EUR in 2.411,98 EUR. Ker o tem sklep nima razlogov, je podana tudi postopkovna kršitev. V zvezi s subjektivnim pogojem navaja, da bo toženec prejel kupnino za svojo polovico hiše, ki je v postopku delitve, in bo že vsako najmanjše toženčevo razpolaganje s tem denarjem povzročilo situacijo, ko bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena. Poleg tega so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je toženec imel več partnerk, za katere je prekomerno porabljal svoja sredstva. Če je sodišče menilo, da bi moralo pravdni stranki in priče zaslišati, bi moralo to opraviti v okviru materialnoprocesnega vodstva ter razpisati narok. Sodišče je ravnalo nepravilno, ko ni opravilo poizvedb o toženčevem bančnem računu in o višini njegove pokojnine. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje, da ima toženec razpoložljivi del pokojnine, ker naj bi tako trdila tožnica sama. Odločanje sodišča prve stopnje je nepredvidljivo tudi iz razloga, ker je iz sklepa opr. št. Z 27/2016 z dne 20. 7. 2016 razvidno, da je isto sodišče zavzelo stališče, da je tožnica kot upnica uspela izkazati za verjetno, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena in to na podlagi identičnih listinskih dokazov, kot v tem postopku. Ob navedenem je posledično zmotno odločeno tudi o stroških postopka. Na koncu pritožbe se tožnica opredeljuje do postopka, ki teče v zadevi P 25/2019. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Sodišče prve stopnje je tožničin predlog pravilno samostojno obravnavalo v dveh pravdnih postopkih, saj je iz določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki opredeljujejo zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ), razvidno, da je takšno zavarovanje mogoče doseči le z zavarovanjem terjatve, ki je uveljavljana v konkretnem postopku. Terjatve, ki jih tožnica uveljavlja v drugem postopku, bi bilo mogoče v tu obravnavanem postopku zavarovanja upoštevati (le) v okviru toženčevega slabega premoženjskega stanja, kar pa, kot bo obrazloženo, ne zadošča za verjeten obstoj nevarnosti v smeri konkretnega oteževanja uveljavitve njene terjatve. Sodišče prve stopnje zato ni storilo postopkovne kršitve, kar se s terjatvijo iz drugega postopka ni posebej ukvarjalo in so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Pritožbeno pavšalno in splošno zatrjevanje, da bo vsako razpolaganje toženca s sprejeto kupnino za svojo polovico hiše onemogočilo tožnico v poplačilu njene terjatve, ter da že samo dejstvo premoženja v obliki denarja predstavlja veliko nevarnost razpolaganja, so neutemeljene, kar je tožnici pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ko je v 11. točki navedlo, da je bila dolžna zatrjevati in izkazati konkretno subjektivno ravnanje toženca v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve, ki lahko pripelje do objektivne posledice, to je do stanja, ko je oziroma bo terjatev ogrožena. Pravilno je obrazložilo tudi, da slabo premoženjsko stanje ne zadošča za verjeten obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Zato za izdajo začasne odredbe ne zadostuje tožničino zatrjevanje, da je toženec prezadolžen oziroma, da bo prezadolžen, ko bo kupnino od polovice hiše prejel in jo zapravil. V zvezi s tem so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, da toženec razpoložljivega dela pokojnine praktično nima.

5. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tožnici ni uspelo za verjetno izkazati, da je toženec ves razpoložljivi denar zapravljal za lastne užitke in financiranje partnerk ter njihovih otrok. Pravilno je zaključilo, da zgolj dve fotografiji (A38) tega ne dokazujeta. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče očitati postopkovnih kršitev, ker ni opravilo naroka, saj ta v postopkih zavarovanja ni obligatoren. Glede na to, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni predlagala zaslišanja strank in prič ter je izrecno predlagala, da naj sodišče začasno odredbo izda takoj in brez naroka, sodišču ni mogoče očitati niti kršitev, ki bi se nanašale na obveznost materialnoprocesnega vodstva. Pritožbene navedbe so tudi v tej smeri neutemeljene.

6. Tožnica ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da je sodišče na podlagi identičnih dokazov izdalo predhodno odredbo (A19). Kot izhaja iz 5. točke obrazložitve te odredbe, za izdajo zadostuje že izkaz objektivne nevarnosti, katere vir je vsako objektivno stanje ali obnašanje dolžnika do tretjih oseb, ki bi lahko resneje ogrozilo bodočo izvršbo, kar je jasno glede na to, da se za izdajo predhodne odredbe zahteva odločba sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva. Poleg tega tožnica ni izkazala, kateri dokazi so bili podlaga za izdajo sklepa o predhodni odredbi.

7. Ker je pritožba neutemeljena, je sodišče pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Pritožbene navedbe v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v ... opr. št. P 25/2019 z dne 7. 11. 2019, kjer ji je bila pravnomočno priznana denarna terjatev v določeni višini, pa so za ta postopek zavarovanja nebistvene in na odločitev sodišča prve stopnje, niti na odločitev pritožbenega sodišča, ne morejo vplivati.

8. V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z verjetnim obstojem vtoževane terjatve pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela stališče, da je predmet delitve skupnega premoženja lahko tisto premoženje, ki je bilo posledica nedovoljenega razpolaganja enega od zakoncev s skupnim premoženjem, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zakonski zvezi potrošeno skupaj oziroma ga je potrošil eden od zakoncev s soglasjem drugega.1 Z nedovoljenim razpolaganjem (z odtujitvijo skupne stvari) skupno premoženje ne preneha, le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanega skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.2 Do navedenega materialnopravnega stališča se bo moralo sodišče prve stopnje v okviru rednega postopka izreči in preveriti trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer zaenkrat tožničinih trditev v tej smeri ni podanih, medtem ko je toženec v odgovoru na tožbo navedel, da bi bilo nenavadno, da bi se več kot po devetih letih lahko štelo, da navedena denarna sredstva sploh obstajajo, kajti denar je bil porabljen in ga preprosto ni več.

9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

1 Sodba in sklep II Ips 100/2015. 2 Sodba in sklep II Ips 19/2016.