Jedro

Potreba po delu sobaric čistilk (katerih delo je neposredno vezano na obratovanje hotelov), ki ga je pred odpovedjo zasedala tožnica, se je zaradi zapiranja hotelov ter sezonskega značaja poslovanja zmanjšala. Zato je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, kot ga je navedla v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 10. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj v delovno razmerje, ji za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač (790,73 EUR bruto mesečno), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače do plačila in vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za ves čas od nezakonite odjave iz vseh zavarovanj dalje do dneva poziva nazaj na delo ter jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve v točki II izreka, po kateri tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni oziroma razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, glede pravdnih stroškov pa odloči, da jih je dolžna plačati tožena stranka. Navaja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da se tožnici pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi zmanjšanega obsega dela, ki je vzrok zmanjšanega obsega obratovanja kapacitet - hotelov, za obdobje najmanj pet mesecev sezone. Zato naj bi bil podan resen in utemeljen razlog, da se število sobaric čistilk zmanjša. Odpoved je podana zaradi začasnega zaprtja in prenove določenih hotelov, pri čemer tožeča stranka meni, da začasno, nekajmesečno zaprtje ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ne gre za trajno prenehanje potrebe po delu. Tožnica meni, da je odpovedni razlog neutemeljen in je posledica njene daljše bolniške odsotnosti, saj njena delovna uspešnost ni bila ocenjena v daljšem časovnem obdobju. Navaja, da tožena stranka pri izbiri delavca, ki mu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni pravilno upoštevala kriterijev, ki jih je sama določila. Šele v sodnem postopku je prepozno in nedopustno navajala, da je izbirala le na podlagi kriterija delovne uspešnosti. Takšni oceni delovne uspešnosti tožnica tudi ni mogla nasprotovati, ker o njej ni bila obveščena. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je kršilo pravilo o dokaznem bremenu glede razloga za izbiro tožnice. Če delavec zatrjuje dejstva, ki utemeljujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1). Zaradi neenake obravnave tožnice pred sodiščem, so bile tožnici kršene ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja. Obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi je materialnopravno zmotna in nerazumljiva ter nerazumna, saj je sodišče v točki 9 navedlo, da bi tožnica v vsakem primeru, tudi če bi bila ocenjena in bi delala, imela manjše povprečje od ostalih. Sodba torej temelji na z ničemer zatrjevanem neizkazanem in nedokazanem hipotetičnem mnenju sodišča prve stopnje, kar predstavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu, takšno postopanje pa je nezakonito in krši njeno pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnika, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z neupoštevanjem dokaznega bremena glede zatrjevane kršitve prepovedi diskriminacije pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni bila diskriminirana v smislu določbe šestega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1), ta svoj zaključek pa je oprlo na dokaze, iz katerih izhaja, da odpoved ni bila posledica tožničine bolniške odsotnosti. S takšnimi navedbami tožnica dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravna stališča sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi bila izpodbijana sodba nerazumljiva, nerazumna in naj bi temeljila na nezatrjevanem in nedokazanem hipotetičnem mnenju sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je, kot bo podrobneje obrazloženo tudi v nadaljevanju, ugotovilo, da tožena stranka pri oceni delovne uspešnosti tožnice pravilno ni upoštevalo obdobja, ko je bila tožnica odsotna. V točki 9 obrazložitve je navedlo, da bi bila tožničina ocena dela najnižja tudi v primeru, ko bi tožena stranka uporabila drugo referenčno obdobje za upoštevanje ocene delovne uspešnosti (pred bolniško odsotnostjo), pri tem pa ne gre za „hipotetično mnenje“, temveč za ugotovitev na podlagi ocen delovne uspešnosti. Zato takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne krši tožničine pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP, niti niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št.33-1409/1991 in nasl. - Ustava), 22. člena Ustave (načelo enakega varstva pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

7. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu „sobarica čistilka“ na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 3. 2006 (A1). Dne 26. 10. 2015 ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da poslovanje družbe na destinaciji A. pridobiva vse bolj sezonski značaj, kar pomeni bistveno povečan obseg dela v obdobju od maja do septembra in bistveno zmanjšan obseg v obdobju od oktobra do aprila, z izjemo novoletnih in prvomajskih praznikov. Tožena stranka v obdobju od oktobra do aprila posluje z zmanjšanimi kapacitetami, saj od šestih hotelov obratujejo praviloma 3,5 hoteli, torej 58,33 % kapacitet. To vpliva na politiko zaposlovanja in zagotavljanja dela delavcem. Zato lahko v obdobju od oktobra do aprila zagotovi delo bistveno manjšemu številu delavcev kot v obdobju od maja do septembra, ko posluje z vsemi razpoložljivimi kapacitetami, to je šestimi hoteli. Nadalje je v odpovedi navedla, da hotela „B.“ in „C.“ prenehata obratovati že v mesecu novembru 2015 in bosta zaprta do konca aprila 2016, z izjemo novoletnih in velikonočnih praznikov, ter da je hotel „D.“ že prenehal obratovati, saj bo zaradi celovite prenove zaprt vse do sredine maja 2016. To pa neposredno vpliva na obseg dela v vseh segmentih hotelske operative in tudi na obseg dela v gospodinjstvu, saj kar trije hoteli prenehajo delovati za obdobje pet do šest mesecev. Tožena stranka je štela, da je zato podan resen in utemeljen razlog, da se zmanjša število zaposlenih v gospodinjstvu. Delo bodo ohranili tisti delavci, ki so več opravilni in opravljajo še druge naloge, imajo pri delodajalcu več delovnih izkušenj, so pri svojem delu bolj uspešni in niso kršili delovnih obveznosti.

8. ZDR-1 v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V šestem odstavku 6. člena ZDR-1 je določeno, da mora delodajalec, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (obrnjeno dokazno breme).

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je odpovedni razlog podan, saj je tožena stranka že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi temeljito in obširno pojasnila ekonomske razloge, ki vplivajo na potrebe po delu in posledično na reorganizacijo dela pri toženi stranki. Upoštevalo je tudi izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, predsednice uprave E.E., ki je obrazložila, da se je potreba po delu sobaric čistilk (katerih delo je neposredno vezano na obratovanje hotelov), zaradi njihovega zapiranja ter sezonskega značaja poslovanja zmanjšala. Ker tožnica ni prerekala navedb o zapiranju oziroma zmanjševanju obsega potreb po delu na njenem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ne gre za sporna dejstva oziroma, da je dokazano, da se je pri toženi stranki obseg dela zmanjšal. Posledično je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, kot ga je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je bistveno, da na odpovedni razlog ne vpliva dejstvo, da naj bi šlo za začasno zmanjšanje potreb po delu, torej do pričetka naslednje turistične sezone oziroma do zaključka celovite prenove hotela „D.“. Za takšno zavzemanje pritožbe namreč ni podlage v ZDR-1, saj to ne vpliva na obstoj odpovednega razloga.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica pri izbiri, kateri delavki bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, ni bila diskriminirana v smislu določbe šestega odstavka 6. člena ZDR-1 zaradi svojega zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi seznama sobaric s povprečnimi ocenami (B1) ter seznama mesečnih ocen uspešnosti tožnice (B3) ugotovilo, da je bila tožnica večji del ocenjevalnega obdobja odsotna. Samo po sebi ocenjevanje uspešnosti tožnice ob njeni odsotnosti del ocenjevalnega obdobja ne pomeni neenakopravnega obravnavanja, saj so bili meseci njene odsotnosti izvzeti iz povprečne ocene za leto 2015. Pojasnilo je tudi, da tudi če bi tožena stranka uporabila zadnje referenčno obdobje oziroma obdobje, ko je bila tožnica prisotna, torej devet mesecev pred odsotnostjo, bi bila tožnica še vedno najslabše ocenjena in bi ji bila pogodba v vsakem primeru odpovedana. Ni odločilno, da tožena stranka o oceni ni obveščala tožnice, saj tega ni bila dolžna storiti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bilo pri toženi stranki več primerljivih delavcev na dalj časa trajajočem bolniškem staležu, kar pa v njihovih primerih ni vplivalo na odločitev o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je pravilno upoštevalo pri ugotovitvi, da bolniški stalež ni razlog oziroma diskriminatorna okoliščina, zaradi katere bi tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka napačno upoštevala kriterije za izbiro delavk, ki jim bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kot dosledno in logično je sprejelo stališče tožene stranke, da pri delovnem mestu sobarice čistilke ni bil uporabljiv kriterij izobrazbe, saj se za navedeno delovno mesto ne zahteva višja stopnja izobrazbe, prav tako je tudi neuporabljiv kriterij večopravilnosti, saj nobena sobarica čistilka ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za dve delovni mesti. V poštev tudi ni prišel kriterij nekaznovanosti, saj v referenčnem obdobju noben od delavcev ni bil kaznovan. Zato je bil odločilen (le) kriterij delovne uspešnosti, ki ga je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka uporabila pravilno in nediskriminatorno. Na podlagi navedenega so torej tudi v celoti neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka šele v pritožbi širila dejanski razlog za odpoved, saj je ta naveden že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uporaba kriterijev pa je bila tudi v odpovedi opredeljena.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.