Jedro

Tožena stranka o reorganizaciji reševalne službe in o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta "vodja reševalne službe" oz. "vodja delovne enote II" ni bila dolžna izvesti formalnega postopka s sodelovanjem sindikata. Opisana odločitev tožene stranke je poslovna odločitev delodajalca, ki je v domeni njegovega direktorja. Na podlagi takšne odločitve je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da je odpovedni razlog v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 22. 2. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku, neutemeljen, zaradi česar je odpoved pogodbe nezakonita; da se pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 11. 3. 2010 za delovno mesto dipl. medicinska sestra/zdravstvenik razveljavi, medtem ko se pogodba o zaposlitvi z dne 20. 10. 2005 v zvezi z aneksom z dne 11. 8. 2008 za delovno mesto vodje službe delovne enote III vzdrži v veljavi, da delovno razmerje na podlagi te pogodbe še traja tako, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, in da je tožena stranka dolžna tožniku od 23. 2. 2010 dalje iz naslova razlike plače za čas neutemeljenega in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na delovnem mestu vodje službe delovne enote III obračunati bruto znesek 494,20 EUR mesečno, od tega zneska plačati prispevke in davke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih nadomestil plače od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do takrat, ko bo tožnik pozvan nazaj na delo, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikov podredni zahtevek, da se ugotovi, da je odpovedni razlog v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 22. 2. 2010, ki jo je podala tožena stranka tožniku, neutemeljen, in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 23. 2. 2010 do pravnomočnosti sodbe plačati iz naslova razlike plače odškodnino v znesku 494,20 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih nadomestil plače, to je od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožena stranka v postopku ni dokazala utemeljenih razlogov odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 12. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi mora delodajalec pridobiti predhodno mnenje sindikata v primeru spremembe sistemizacije delovnih mest. V konkretnem primeru sindikat o reorganizaciji reševalne službe ni bil obveščen, kot to izhaja iz dopisa z dne 16. 2. 2010 in dveh drugih izjav preostalih sindikatov. Gre za svojevoljno odločanje poslovodij, kar je delavce postavilo v neenakopraven položaj. O reorganizaciji so res potekale razprave, vendar brez udeležbe sindikata. Poleg tega so trditve direktorja tožene stranke, da je bila reorganizacija obravnavana na seji sveta zavoda pred sprejetjem odredbe z dne 1. 6. 2009, neresnične. Šele v sodnem postopku je bil seznanjen z odredbo z dne 1. 6. 2009 in odločbo z dne 1. 12. 2009, to je z aktoma tožene stranke, ki naj bi formalno urejala reorganizacijo reševalne službe in ukinitev delovnega mesta vodje te službe. Takšni akti niso bili razobešeni na oglasni deski, dvomi če so bili sploh sprejeti. Meni, da bi bil organizacijski razlog lahko podlaga odpovedi pogodbe le v primeru, če bi bil povezan s sprejemom novega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Glede tega se sklicuje na sprejeto sodno prakso. Iz predloženih listin o stanju zaposlenih v reševalni službi in službi nujne medicinske pomoči v spornem času izhaja, da so bili takrat vključno s tožnikom zaposleni v reševalni službi trije delavci manj kot pred njeno reorganizacijo. Priče so potrdile, da se dejavnost nujnih reševalnih prevozov v okviru reševalne službe ni v ničemer ukinila. Direktor je navajal oceno o znižanju stroškov, ki ni utemeljena. V tej zvezi višina sredstev, ki jih je zagotavljal zavod za plačilo zdravstvenikov in zdravstvenih tehnikov, ni vplivala na finančni uspeh tožene stranke. Vsebina sprememb v smislu optimizacije izrabe delovne sile in stroškov ni skladna s predpisi, ki veljajo na zdravstvenem področju. Organiziranost nujne medicinske pomoči ne more biti drugačna od predvidene v teh predpisih. Sodišče se do tožnikovih trditev ni v celoti opredelilo in se ni izreklo o izvedenih listinskih dokazih. P.S. je po vsebini še vedno izvajal opravila vodje reševalne službe. V potrditev temu dejstvu je predlagal zaslišanje konkretnih prič, čemur pa sodišče ni sledilo. Sam se je zavzemal za pravice podrejenih delavcev in jasno izražal svoja stališča do vodenja zdravstvenega doma. Zaradi tega je bil odstranjen, kar vse je odraz šikaniranja direktorja do njega. Prisiljen je bil sprejeti ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, saj bi tako ostal brezposeln, obveznosti pa ima za preživljanje družine in dveh mladoletnih otrok. Tožena stranka je s svojim nedopustnim in protipravnim ravnanjem povzročila pri njemu strah, da je podpisal pogodbo za slabše plačano delovno mesto. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njegovemu primarnemu, če pa ne, pa vsaj podrednemu zahtevku oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Po določbi 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca v prenehanju potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je v tem, da povzročijo prenehanje potreb po določenem delu iz pogodbe, gre torej za razloge, ki so povezani s poslovanjem delodajalca in njegovega racionalnejšega organiziranja. Glede tega je pomembno, da je v pristojnosti delodajalca odločitev, da organizira delo na način, za katerega meni, da je ekonomsko in organizacijsko najbolj smotrn. Tako lahko predstavljajo organizacijski ukrepi delodajalca takšno reorganizacijo dejavnosti, da se naloge posameznih delovnih mest združijo in na novo opredelijo, lahko se zmanjša število konkretnega delokroga delavcev, lahko se razdelijo naloge posameznega delavca na druge delavce tako, da ti opravljajo te naloge poleg svojega dela oz. se pogodbeno prenesejo na druge izvajalce, lahko se ukine konkretno delovno mesto ali delovno izmeno, lahko pa pride do sprememb na določenem delovnem mestu zaradi posodobitve in nabave novih strojev, ki doprinesejo k boljši avtomatizaciji delovnega procesa.

V konkretnem primeru je tožena stranka redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi z dnem 22. 2. 2010 na delovnem mestu vodje reševalne službe zaradi spremenjene organizacije dela. Nujne reševalne prevoze v reševalni službi je vključila v službo nujne medicinske pomoči, pri čemer je v tej zvezi devet zdravstvenih tehnikov prešlo v to službo. V okviru takšne spremembe organizacije dela je sprejela odločitev, da postane tožnikovo delo na delovnem mestu vodje reševalne službe oz. po prevedbi v letu 2008 vodje delovne enote III, nepotrebno s 1. 1. 2010. Tožena stranka je s takšnim ukrepom zasledovala cilje in učinke, da bo služba nujne medicinske pomoči v novi organizaciji in z drugačno razporeditvijo delovnih nalog bolj racionalna ter v skladu s pričakovanji delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, ko je izvedlo tako predložene listinske dokaze kot izvedlo zaslišanje potrebnih prič, preizkusilo s strani tožnika izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je bila odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s tako sprejeto odločitvijo.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožena stranka o reorganizaciji reševalne službe oz. konkretno o organizacijskem in kadrovskem preoblikovanju te službe ter ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta formalno izvesti postopek s sodelovanjem sindikata. V konkretnem primeru je šlo zgolj za organizacijski ukrep tožene stranke, ki je dejavnost nujnih reševalnih prevozov prenesla v službo nujne medicinske pomoči z namenom zmanjšanja stroškov ter večjo izrabo storilnosti zdravstvenih tehnikov. Pri sprejeti odredbi z dne 1. 6. 2009 ter odločitvi o ukinitvi delovnega mesta vodje reševalne službe z dne 1. 12. 2009 je šlo za poslovno odločitev, ki je bila zgolj v domeni direktorja tožene stranke zaradi dosega že navedenih poslovnih ciljev.

Takšna odločitev ni imela narave, spremembe ali dopolnitve obstoječe sistemizacije delovnih mest (ne glede na to je bila ta na novo oblikovana v letu 2008 zaradi spremembe plačnega sistema in prevedbe delovnih mest), temveč dejansko odločitev o racionalizaciji konkretne vrste dejavnosti, zaradi česar ni bilo podanih razlogov, da bi morala biti takšna akta ustrezno sprejeta po formalnem postopku ter objavljena zaradi seznanitve vseh delavcev tožene stranke. Drugače povedano sta navedena akta dejansko predstavljala podlago za ugotovitev nepotrebnosti tožnikovega dela vodje reševalne službe, katera opravila so se racionalizirala, prenesla na druge izvajalce oz. ustrezno porazdelila. Tako je P.S., ki je opravljal delo zdravstvenega tehnika v službi nujne medicinske pomoči med ostalim dobil nekaj dodatnih zadolžitev glede obveščanja sodelavcev, usklajevanja dežurstev in določevanja prevozov iz tujine. Glede tega je potrebno poudariti, da za presojo tega dejstva ni odločilno, da bi se obseg del in opravil, ki jih je pred odpovedjo opravljal tožnik, kakorkoli zmanjšala, temveč je bistveno, da je v konkretnem primeru, ko so se določena opravila iz njegovega delokroga ustrezno prerazporedila in drugače organizirala, postalo njegovo delo nepotrebno. Takšno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 357/2009, ko je odločilo v podobnem primeru.

Neutemeljena je pritožba, da se stanje po reorganizaciji reševalne službe ni spremenilo tako v kadrovskem kot storitvenem smislu oz. se dejavnost reševalnih prevozov ni v ničemer ukinila. Glede tega je sodišče prve stopnje z izpovedbo direktorja in priče P.S. pravilno štelo za dokazano, da je med obema službama tudi nadalje obstajala koordinacija ter medsebojno sodelovanje, posebno v nujnih primerih. Takšne službe so po Sloveniji različno organizirane, lahko pa se opravljajo tudi z zunanjimi izvajalci. Po novem pri toženi stranki na tem področju ni bilo predvidenega profila delavca z visoko izobrazbo, saj so ugotovili, da je možno izvajati dejavnost nujnih medicinskih prevozov tudi z nižjo stopnjo izobrazbe. Poleg tega je bila tožena stranka v teh zvezi vezana tudi na sredstva v skladu s pogodbo z Zavodom za zdravstveno zavarovanje. Pritožbeno sodišče glede tega soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o pristojnosti direktorja za organiziranje delovnega procesa, ki je ekonomsko opravičljivo tudi zaradi izkoriščanja ustrezne izobrazbene strukture delavcev. V skladu z ugotovljenimi razlogi ne more biti sprejemljivo zavzemanje tožnika o šikanoznem ravnanju direktorja do njega ter neupoštevanju njegovih pogledov na izvajanje delovnega procesa ter zasedanjem delovnih mest o konkretnih izvajalcih, saj odločitve o teh pomembnih vprašanjih ne morejo biti v pristojnosti posameznega delavca.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).