Jedro

Po določbi 175.a člena SZ-1B gredo pravice le prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice oziroma prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju.

Stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju se ni prenašala, kar pomeni, da tožnica, kot žena prejšnjega imetnika pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, po njegovi smrti ni pridobila te pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel zahtevo tožnice za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku hišniškega stanovanja, ki je bila vložena 21. 2. 2012. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih v skladu s 175.a členom SZ-1B, ki določa, da prejšnji imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju lahko koristi enake pravice kot najemnik denacionaliziranega stanovanja, kot to opredeljuje 173. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v primeru, če gre za nakup stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi za nakup drugega stanovanja ali gradnjo hiše. Dalje citira določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotavlja, da tožnica ni prejšnja imetnica pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju. V konkretnem primeru je bil prejšnji imetnik na predmetnem stanovanju A.A., ki je umrl. Tožnica pa ima za predmetno stanovanje sklenjeno klasično najemno pogodbo za profitno stanovanje, kot tudi pogodbo o delu za opravljanje nekaterih opravil čistilke v hiši. Stanovanje je v solastnini etažnih lastnikov stanovanjske stavbe na naslovu ... v ... Tožnica nikoli ni bila zaposlena kot hišnica v navedenih stanovanjskih stavbah, temveč je opravljala dogovorjena dela v svojem prostem času, saj je bila redno zaposlena v drugi delovni organizaciji vse do upokojitve. Glede na ugotovljeno in glede na to, da je do uveljavljanja materialnih ugodnosti 173. člena SZ-1 v povezavi s 175.a členom SZ-1B upravičen le prejšnji imetnik, ne pa tudi njegov zakonec, je upravni organ zahtevo tožnice na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Tožnica v tožbi navaja, da je zakonska naslednica stanovanjske pogodbe, sklenjene med njenim pok. možem in Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Ljubljana Bežigrad z dne 11. 10. 1979, pri čemer je po njenem mnenju pomembno, da ne gre samo za „hišniško stanovanje“, ampak tudi za zaščiteno „najemno stanovanje“ za nedoločen čas. Meni, da ni potrebno ugotavljati, ali ona opravlja dalje hišniška dela ali ne, obenem pa ni pomembno ugotavljati, kdo je imetnik stanovanjske pravice, saj ni sporno, da je tožnica kot žena umrlega prednika oz. prejšnjega imetnika zakonski naslednik pravic, ki izhajajo iz navedene stanovanjske pogodbe. Meni, da še vedno velja najemna pogodba z dne 11. 10. 1979. Poudarja, da tudi dalje (proti plačilu) opravlja hišniška dela. Navaja tudi, da je bilo v upravnem postopku kršeno načelo kontradiktornosti, saj se ni mogla izjasniti o relevantnih dejstvih, zato je podana kršitev 22. člena Ustave RS. Zatrjuje tudi kršitev 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek; podrejeno, da tožničini vlogi z dne 21. 2. 2012 v celoti ugodi tako, kot je zahtevala v navedeni vlogi; podrejeno, da toženki naloži izdajo odločbe, da je tožnica upravičena do nepovratnih in kreditnih sredstev najemniku hišniškega stanovanja.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da so določbe 173. člena SZ-1 v veljavi od 15. 10. 2003 in urejajo t.i. nadomestno privatizacijo. Citira določbo drugega in tretjega odstavka 173. člena SZ-1 ter navaja, da navedene pravice in ugodnosti iz 173. člena SZ-1 lahko koristijo tisti najemniki denacionaliziranih stanovanj, ki izpolnjujejo pogoje iz določb „lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš in stanovanjskih podjetij“, ki so v veljavi, skladno s 196. členom SZ-1. Do enakih pravic so bili v skladu z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Stanovanjskega zakona (SZ-1B), ki je veljal od 17. 11. 2011, pa do 31. 5. 2012, upravičeni tudi uporabniki hišniških stanovanj. Pojasnjuje, da SZ-1B ni nikakor izenačil „pravice do začasne uporabe stanovanja“ z neomejeno „stanovanjsko pravico“, ki je bila dodeljena najemnikom na družbenih stanovanjih in je bila prenosljiva na druge družinske člane po smrti nosilca. To pomeni, da SZ-1B ni posegel v spremembo statusa hišniškega stanovanja, ki je sodilo in še danes sodi v kategorijo službenih stanovanj in so v skladu z veljavno zakonodajo v solastnini etažnih lastnikov. SZ-1B je s 175.a členom samo omogočil, da je prejšnji imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju upravičen do ugodnosti iz 173. člena SZ-1 v primeru, če gre v nakup drugega stanovanja ali v gradnjo stanovanjske hiše. Torej je izenačil kategorijo „prejšnja pravica začasne uporabe“ na hišniškem stanovanju s kategorijo „prejšnji imetnik stanovanjske pravice“ na denacionaliziranem stanovanju samo v primeru koriščenja citiranih ugodnosti iz 173. člena SZ-1 in izrecno določil, da je do teh ugodnosti upravičen le nosilec pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja. Pravica do začasne uporabe stanovanja pa nikoli ni bila prenosljiva na ožje družinske člane, tako kot je bila to neomejena stanovanjska pravica na družbenih stanovanjih. V konkretnem primeru je bil nosilec začasne pravice uporabe na hišniškem stanovanju A.A., ki je umrl v letu 1991. Tožnica - njegova žena je ostala v stanovanju na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenila z lastniki stanovanj ... Najemna pogodba je bila sklenjena 30. 5. 1998 za določen čas, nadalje so bili sklenjeni aneksi. Navaja tudi, da imajo etažni lastniki pravico, da stanovanje oddajo v najem komurkoli, in sicer za profitno najemnino, saj so s sprejetjem Stanovanjskega zakona iz leta 1991 postali solastniki hišniškega stanovanja. V konkretnem primeru so pač sklenili najemno pogodbo z dosedanjo uporabnico hišniškega stanovanja, ki je po smrti nosilca pravice začasne uporabe stanovanja ostala v stanovanju. Trditev tožnice, da gre v skladu s stanovanjsko pogodbo, sklenjeno med pok. možem in Samoupravno skupnostjo Ljubljana - Bežigrad z dne 11. 10. 1979, za zaščiteno „najemno stanovanje“ za nedoločen čas, po mnenju toženke ne drži. Stanovanjska pogodba namreč ni dokument, s katerim se je dodeljevala stanovanjska pravica. Takratna stanovanjska pogodba je bila splošni tiskani tipski obrazec, izdelan na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 18/84 in 10/76, v nadaljevanju ZSR). V besedilu tipske pogodbe je bil uporabljen pravni izraz imetnik stanovanjske pravice, saj drugega izraza takratna stanovanjska zakonodaja ni poznala, je pa natančno opredelil stanovanjsko pravico na posameznih kategorijah stanovanj. Stanovanjska pogodba se je uporabljala izključno za določitev višine najemnine. V primeru smrti imetnika stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju so morali drugi uporabniki - vsi družinski člani, izprazniti hišniško stanovanje. V primeru, če bi hišnik iz kakršnegakoli razloga prenehal opravljati svoje delo, pa bi moral skupaj z vsemi uporabniki prav tako izprazniti stanovanje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnici pripadajo pravice iz bivših hišniških stanovanj na podlagi določbe 175.a člena SZ-1B v zvezi s 173. členom SZ-1. Po določbi prvega odstavka 175.a člena SZ-1B imajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ki so med drugim na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 s sprem. in dop., v nadaljevanju SZ) prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, po 2. točki te določbe SZ-1B, če se odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1. Iz citirane določbe po presoji sodišča izhaja, da gredo v tej določbi navedene pravice le prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice oziroma prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju.

Med strankama ni spora o tem, da je stanovanjsko pogodbo z dne 11. 10. 1979 s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo občine Ljubljana – Bežigrad sklenil A.A., tožničin mož, ki je umrl leta 1991. Prav tako ni sporno, da je šlo za hišniško stanovanje na naslovu ... ter da je tožnica po moževi smrti ostala v predmetnem stanovanju ter z etažnimi lastniki ... sklenila profitno najemno pogodbo. Čim pa je tako, je tudi po presoji sodišča odločitev toženke v izpodbijanem sklepu pravilna. Navedena pogodba je bila namreč sklenjena v času veljavnosti ZSR, ki je v drugem odstavku 16. člena določal, da lahko stanovanjsko pravico na stanovanju, namenjenem za hišnika, kurjača ali podobno, pridobi le oseba, ki opravlja takšna dela v hiši, v kateri je stanovanje. Tretji odstavek tega člena pa je določal, da za uporabnike stanovanja iz prejšnjega odstavka ne veljajo določbe 19. do 21. člena in drugega, tretjega in četrtega odstavka 22. člena tega zakona. Navedene določbe ZSR, ki za uporabnike hišniških stanovanj ne veljajo, urejajo prenos stanovanjske pravice v primeru smrti ali trajnega prenehanja uporabe stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice, prenos v primeru razveze zakonske zveze ter pravico uporabe stanovanja. Iz citiranih določb ZSR izhaja, da se stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju ni prenašala, kar pomeni, da tožnica, kot žena prejšnjega imetnika pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, po njegovi smrti ni pridobila te pravice. Tako tožnica nima prav, ko trdi, da je zakonska naslednica stanovanjske pogodbe z dne 11. 10. 1979. Po mnenju sodišča pa se tožnica tudi ne more uspešno sklicevati na VI. člen stanovanjske pogodbe z dne 11. 10. 1979, ki določa, da je le-ta sklenjena za nedoločen čas. Ob tem, da gre za hišniško stanovanje, namreč glede na zgoraj citirane določbe ZSR najem za nedoločen čas sploh ni mogoč. V zvezi s tem sodišče tudi ugotavlja, da je predmetna stanovanjska pogodba sestavljena na tipskem obrazcu, na katerem je v VI. členu že v naprej izpisano, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas, saj se je stanovanjska pogodba kot tipski tiskani obrazec uporabljala za vse kategorije stanovanj. Iz navedenega razloga ter ob tem, da je v obravnavani zadevi nesporno šlo za hišniško stanovanje, sodišče meni, da ne glede na določbo VI. člena stanovanjske pogodbe v tem primeru ni šlo za pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas.

Po presoji sodišča pa toženka tudi ni zagrešila kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi (da je stanovanjsko pogodbo z dne 11. 10. 1979 sklenil tožničin mož, ki je umrl leta 1991), je razvidno iz stanovanjske pogodbe, ki jo je tožnica priložila k svoji vlogi, s katero je uveljavljala pravice na podlagi določbe 175.a člena SZ-1B. To pa pomeni, da je imela toženka podlago za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Tožnica v tožbi očita tudi kršitev 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča), ki pa je ne konkretizira, zato se sodišče do tega ugovora ni moglo vsebinsko opredeliti.

Ker je po vsem povedanem sodišče ugotovilo, da tožnica v vlogi z dne 21. 2. 2012 ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je toženka ravnala pravilno, ko je na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP z izpodbijanim sklepom njeno vlogo zavrgla. Zato je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).