Jedro

Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožnica izpolnjevala pogoje za izjemno napredovanje na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94, 49/95, 66/96), vendar zaradi omejitve možnosti izjemnih napredovanj, katere je pravilnik omejil na 15 % zaposlenih strokovnih delavcev v javnem zavodu, tožnica ni izjemno napredovala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je razveljavilo izpodbijani odločbi tožene stranke in ob ugotovitvi, da tožnica izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje, naložilo toženi stranki priznanje in izplačilo razlike v plači med II. in V. plačilnim razredom za vtoževano obdobje. Navedena določba citiranega pravilnika predstavlja kršitev ustavnega načela jamstva enakosti pred zakonom. Načelo enakega obravnavanja državljanov kot del ustavnega načela enakosti pred zakonom ima namreč močnejšo pravno veljavo kot administrativna pravilniška določba o deležu zaposlenih, ki lahko izjemoma napredujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi tožene stranke stranke z dne 23.10.1997 in 17.11.1997, na podlagi katerih je bila tožnica razvrščena v II. plačilni razred s količnikom 3,78, ugotovilo, da tožnica izpolnjuje vse pogoje in kriterije za razvrstitev v V. plačilni razred in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici priznati in izplačati razliko v plači med II. in V. plačilnim razredom za čas od 1.3.1997 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 20.700,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka namreč v pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 15. čl. prehodnih in končnih določb Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede, ki omejuje število izjemnih napredovanj na 15 % zaposlenih strokovnih delavcev, niti določbe 16. čl. prehodnih in končnih določb omenjenega pravilnika, ki omejuje napredovanje, določeno v 14. čl. tega akta, po katerem lahko napredujejo za 3., 4. ali 5. plačilnih razredov višje od plačilnega razreda, v katerega je uvrščen količnik delovnega mesta, 5 % zaposlenih strokovnih delavcev. Pri ocenjevanju pogojev za napredovanje je ravnatelj ugotovil, da izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje večji odstotek strokovnih delavcev, kot jih določata 15. oz. 16. čl. prehodnih in končnih določb pravilnika, zato se je v tem primeru sam odločil, kateri delavci bodo izjemno napredovali in kateri ne. Ta subjektivna izbira pa ni kršila postopka, določenega s pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnica izpolnjevala pogoje za izjemno napredovanje na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94, 49/95, 66/96), vendar zaradi omejitve možnosti izjemnih napredovanj, katere je pravilnik omejil na 15 % zaposlenih strokovnih delavcev v javnem zavodu, tožnica ni izjemno napredovala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ravnateljeva ocena, v okviru katere je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje, v izpodbijanih odločbah tožene stranke ni bila upoštevana izključno iz razloga omejitve iz 15. čl. citiranega pravilnika. Po stališču sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, predstavlja navedena določba citiranega pravilnika kršitev ustavnega načela jamstva enakosti pred zakonom. Izvrševanje tega načela pa ima, kar je že v večih podobnih primerih ugotovilo pritožbeno sodišče in kar je bilo kasneje potrjeno tudi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-91/97-37 z dne 1.2.2001, prednost pred pavšalno administrativno omejitvijo, ki jo vsebuje omenjeni pravilnik. Načelo enakega obravnavanja državljanov kot del ustavnega načela enakosti pred zakonom ima namreč močnejšo pravno veljavo kot administrativna pravilniška določba o deležu zaposlenih, ki lahko izjemoma napredujejo. To je jasno razvidno tudi iz zgoraj omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS, na podlagi katere je bila z veljavnostjo za nazaj odpravljena določba 2. in 3. stavka 30. čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur.l. RS, št. 41/94) in določba 2. stavka 15. čl. Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 66/96). Te določbe so namreč omogočale nastanek položaja, neusklajenega z Ustavo RS. Z upoštevanjem maksimalne kvote strokovnih delavcev, ki lahko izjemno napredujejo po omenjenem pravilniku (15 %) in ob ugotovitvi, da v javnem zavodu izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje več kot 15 % zaposlenih, je bilo z upoštevanjem spornih določb citiranega pravilnika kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Po presoji Ustavnega sodišča vsebuje to načelo tudi prepoved, da bi podzakonski akt upravičenja, ki jih je sam predpisal, nekaterim dajal, drugim, enako upravičenim pa odrekal. Ob upoštevanju navedenega sklicevanje tožene stranke na določbe pravilnika, ki so po vsebini predstavljale kršitev omenjenega ustavnega načela enakosti pred zakonom, ni utemeljeno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je razveljavilo izpodbijani odločbi tožene stranke in ob ugotovitvi, da tožnica izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje, naložilo toženi stranki priznanje in izplačilo razlike v plači med II. in V. plačilnim razredom za vtoževano obdobje.

Glede na zgoraj navedeno je po stališču pritožbenega sodišča iz istih razlogov neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 16. čl. Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 66/96), ki prav tako omejuje napredovanje le določenemu odstotku strokovnih delavcev in sicer ne glede na to, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da lahko v skladu z navedenim členom napreduje večje število strokovnih delavcev v javnem zavodu.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni bil podan, prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.