Jedro

Tržni inšpektor je pri inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da namerava tožnica le nekaj dni po opravljenem nadzoru razposlati katalog, v katerem potrošnikom v nasprotju z ZVPNPP obljublja nagrade. Glede na ugotovljeno je tržni inšpektor izpodbijano odločbo pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, saj je bila tožnica tik pred tem, da uporabi nepošteno poslovno prakso, ki bi lahko imela za posledico oškodovanje prejemnikov kataloga.

Ker se je predlog za izločitev uradne osebe nanašal na izločitvene razloge po prvem odstavku 37. člena ZUP (obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe), tržni inšpektor kljub vloženemu predlogu za izločitev ni smel prenehati z delom v zadevi, kar pomeni, da je bil upravičen izdati izpodbijano odločitev, četudi o predlagani izločitvi še ni bilo odločeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor tožnici takoj po prejemu odločbe prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, družba pa jo izvaja s tem, da v prilogah kataloga Pomlad 2012, ki je predviden za pošiljanje dne 5. 4. 2012: - v rdečem polju rumene ovojnice navaja besedilo: „MEGA PONUDBA; vse do 10.000,00 EUR 100 % BREZPLAČNO?!“, - pod zaščitnim premazom na nalepki nakupovalne košarice zgoraj navaja višino popusta 100 %, - pod zaščitnim premazom na nalepki nakupovalne košarice spodaj navaja kodo 100 K-301, - v tretjem stolpcu zadnje vrste razpredelnice navaja besedilo: „BREZPLAČNO“, - v naslovljenem nagovoru navaja besedilo: „Vam bodo vaše BREZPLAČNE hitre srečke za podrgniti prinesle denarno nagrado v vrednosti do 10.000,00 EUR?!“ ter: „S tem lahko skupaj s srečno številko zadenete denarno nagrado v vrednosti do 10.000,00 EUR! Vse, kar morate storiti, je, da srečke podrgnete in pogledate, če ima ena od hitrih srečk navedeno 3 x isto denarno vrednost, ki jo imate priložnost zadeti“, - na priloženi ovojnici, s katero naj potrošnik pošlje družbi svojo naročilnico, navaja besedilo: „3 x 24 ur“.

Z opisanim nedopustnim vplivanjem je tožnica po mnenju inšpektorja povzročila ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejeme odločitev o nakupu preko kataloga, ki je sicer ne bi sprejel, kar ima lahko za posledico oškodovanje potrošnikov.

V obrazložitvi odločbe inšpektor pojasnjuje, da je dne 28. 3. 2012 po uradni dolžnosti zaradi suma nepoštene poslovne prakse uvedel upravni postopek zoper tožnico, ker je pridobil informacijo, da bo družba dne 5. 4. 2012 potrošnikom poslala nov katalog. Dne 29. 3. 2012 se je tržni inšpektor oglasil na sedežu tožnice in prisotnega uslužbenca pozval, naj mu predloži izvod kataloga. Po pregledu omenjenega kataloga in prilog je tržni inšpektor ugotovil, da bi družba kljub navedbam v pravilih igre pri potrošnikih ustvarila lažen vtis. Ko bi namreč potrošnik na ovojnici kataloga prebral navedbo v rdečem polju: „MEGA PONUDBA ; vse do 10.000,00 EUR 100 % BREZPLAČNO?!“, bi lahko sklepal, da ima možnost zadeti 10.000,00 EUR brezplačno, kar pa ni res, saj je v pravilih igre navedeno, da mora prejemnik nagrade plačati akontacijo dohodnine. Ko bi potrošnik po odstranitvi zaščitnega premaza odkril popust v višini 100 %, bi lahko menil, da je že prejel 100 % popust na svojo naročilo in da mora samo še nekaj naročiti, da bo celoten nakup sprejel brezplačno, kar pa ne drži, saj bo samo prvih 100 najhitrejših naročnikov v sedmih državah prejelo celotno naročilo zastonj. Potrošnik, ki ima pod zaščitnim premazom kodo 100 K-301 bi lahko bil mnenja, da bo zaradi sreče pri nagradni igri dobil obljubljeno uro 100 % brezplačno, kar pa ni res, saj bodo uro prejeli vsi naročniki, ki bodo na naročilnici to označili. Ko bi potrošnik prebral navedbo v zadnji vrsti razpredelnice: „Če se v vaši nakupovalni košarici nahaja koda 100 K-301, potem prejmete skupaj z vašim naročilom uro Paddington s 100 % popustom in plačate samo BREZPLAČNO“, bi bil mnenja, da bo zagotovo prejel brezplačni paket skupaj z brezplačnim naročilom, kar ni res, saj bo samo prvih 100 najhitrejših naročnikov prejelo celotno naročilo brezplačno. Po odstranitvi premaza z evro hitre srečke in po odkritju 3 x iste denarne vrednosti pod premazom (to je 10.000,00 EUR) bi potrošnik lahko bil prepričan, da mora le izpolniti hrbtno stran hitre srečke in jo skupaj z naročilnico poslati na naslov družbe. V to bi potrošnika dodatno prepričal tudi zapis: „Vam bodo vaše BREZPLAČNE hitre srečke za podrgniti prinesle denarno nagrado v vrednosti 10.000,00 EUR?! S tem lahko skupaj s srečno številko zadenete denarno nagrado v vrednosti do 10.000,00 EUR! Vse, kar morate storiti je, da srečke podrgnete in pogledate, če ima ena od hitrih srečk navedeno 3 x isto denarno vrednost, ki jo imate priložnost zadeti“. Njegovo prepričanje, da je zadel 10.000,00 EUR, bi še dodatno utrdila naslednja navedba: „Priigrane nagrade bodo po preverjanju zagotovo izplačane!“, kar pa ni res, saj bo zgolj en prejemnik 10.000,00 EUR obveščen o prejemu nagrade komaj po 31. 1. 2013. Ko bi potrošnik na ovojnici, v kateri naj bi poslal naročilo, prebral navedbo „3 x 24 ur“, bi utegnil biti prepričan, da je to zelo pomemben rok za oddajo naročilnice, kar pa ni res, saj lahko prvih 100 naročnikov iz vseh držav pošlje svoje naročilnice družbi že pred potekom 3 x 24 ur. Omenjena navedba, ki tožnici služi le za čim hitrejše pridobivanje naročil, utegne napeljati potrošnika k takojšnji odločitvi za nakup preko kataloga Pomlad 2012, s tem pa je lahko potrošnik prikrajšan za možnost nakupa drugje.

Dne 30. 4. 2012 je tržni inšpektor zapisnik o inšpekcijskem nadzoru poskušal vročiti A.A., ki je po podatkih AJPES-a kot direktor tožnice pooblaščen za njeno zastopanje. Ker ni želel podpisati vročilnice, je inšpektor zapisnik pustil na pisalni mizi v podjetju. V zapisniku o inšpekcijskem nadzoru sta bila tožnica in njena odgovorna oseba pozvani, da v roku 3 dni po vročitvi zapisnika podata morebitne pripombe v zvezi z ugotovitvami inšpektorja pri opravljenem nadzoru. Dne 2. 4. 2012 je tožnica podala pripombe. Nasprotovala je ugotovitvam tržnega inšpektorja glede kršitev zakona, predlagala pa je tudi, da se tržnemu inšpektorju po 27. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) odvzame pooblastilo za vodenje postopka, saj je bila mnenja, da je podan izločitveni razlog po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se tržni inšpektor opredeljuje do navedb tožnice v podanih pripombah. Kot navaja, v postopku niso bila kršena določila vročanja, pri odločanju pa tržni inšpektor tudi ni presegel obsega svojih pooblastil. Zapisnik je bil tožnici vročen v skladu z določbo četrtega odstavka 29. člena ZIN, ki določa, da se poziv in zapisnik lahko zavezancu vročita tudi tako, da se ju izroči kateremu od zaposlenih oziroma, če to ni mogoče, pa se ju pusti v objektu.

Kot pojasnjuje inšpektor, predstavlja podlago za odločitev v obravnavani zadevi 12. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), ki določa, da v primeru, ko tržni inšpektor ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso, ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja. V skladu s 4. členom ZVPNPP so prepovedane nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka. Po 8. členu ZVPNPP se poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V 8. točki 10. člena ZVPNPP je določeno, da je poslovna praksa agresivna zlasti, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja, ali če dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom.

Oglaševalske trditve tožnice v prilogah kataloga Pomlad 2012, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe, predstavljajo po mnenju tržnega inšpektorja agresivno poslovno prakso, ki po 8. točki 10. člena ZVPNPP v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Udarne obljube o nagradah (te niso zgolj manjše vrednosti) v prilogah kataloga po mnenju inšpektorja niso v sorazmerju s pravili igre, ki so zapisana z manjšimi črkami. Zaradi obrazloženega je tržni inšpektor tožnici na podlagi 12. člena ZVPNPP z izpodbijano odločbo prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 0211-46/2012-2-PB z dne 31. 5. 2012 kot neutemeljena zavrnjena. Po mnenju ministrstva je imel v obravnavani zadevi prvostopni organ na podlagi 12. člena ZVPNPP pooblastilo, da ukrepa, četudi dejanje nepoštene poslovne prakse še ni bilo storjeno. Zaradi ugodnosti, prikazanih v prilogah kataloga, bi bil namreč lahko potrošnik, ki se je za nakup odločil predvsem zaradi obljubljenih nagrad (ne glede na njihovo višino), oškodovan, saj ugodnosti niso take, kot jih je prikazala tožnica. V zvezi s predlagano izločitvijo uradne osebe pa ministrstvo pojasnjuje, da je glavna tržna inšpektorica o predlogu tožnice za izločitev odločila s sklepom z dne 3. 4. 2012, s katerim je predlog zavrnila, saj je ocenila, da razlogi za izločitev niso podani. Prvostopni organ je bil po presoji ministrstva upravičen izdati izpodbijano odločbo, čeprav sklep o predlagani izločitvi na dan izdaje izpodbijane odločbe še ni bil pravnomočen. Kot pojasnjuje, pa na pravilnost izpodbijane odločitve tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnica izpodbijano odločbo prejela dne 3. 4. 2012, torej na dan, ko naj bi bila izpodbijana odločba izdana.

V tožbi tožnica zatrjuje, da je prvostopni organ antidatiral datum izpodbijane odločbe, ki naj bi bila izdana na dan (3. 4. 2012), ko jo je tožnica prejela. Kot navaja, v izreku odločbe ni navedeno, kateri predpis naj bi tožnica kršila, izrek odločbe pa po njenem ni razumljiv. V obrazložitvi odločbe ni pojasnjeno, kaj predstavlja podlago za sum kršitve določb ZVPNPP. Kot navaja, je tržni inšpektor katalog s prilogami pridobil od nepooblaščene osebe. Zaradi nezakonitega ravnanja je tožnica tudi predlagala odvzem pooblastila inšpektorju. Izpodbijana odločba je bila sestavljena preden je bil izdan sklep, s katerim je glavna tržna inšpektorica zavrnila predlog tožnice za izločitev inšpektorja, sklep v zvezi s predlagano izločitvijo pa ob izdaji izpodbijane odločbe tudi še ni bil pravnomočen. Zaradi podanih izločitvenih razlogov po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, so izpolnjeni razlogi za odvzem pooblastila za vodenje postopka v skladu s 27. členom ZIN. Po mnenju tožnice tržni inšpektor ni imel podlage za izrek inšpekcijskega ukrepa, saj tožnica ob inšpekcijskem pregledu kataloga še ni poslala potrošnikom. Inšpekcijski nadzor je bil tako začet preden je bila kršitev sploh storjena. Kot navaja, zapisnik o izvedenem nadzoru ni bil vročen pooblaščencu tožnice za vročanje, pač pa tretji osebi. Direktor A.A. namreč ni pooblaščen za sprejemanje zapisnikov in odločb. Tržni inšpektor stranke ni poučil o njenih pravicah, kar pomeni kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot še navaja tožnica, se enak katalog tiska tudi v drugih državah, v katerih ima holding B. svoje družbe, pri čemer zoper druge družbe v sistemu holdinga postopki v drugih državah članicah Evropske unije niso bili uvedeni. Po mnenju tožnice se pridobivanje kupcev z nagradami manjše vrednost ne šteje za agresivno poslovno prakso, ponujene nagrade pa po njenem mnenju ne spodbujajo potrošnika, da bi naročil nekaj, kar ne potrebuje. Vsakemu potrošniku je namreč znana vrednost daril, znani pa so mu tudi pogoji, pod katerimi je možno darila pridobiti. Tožnica se sklicuje tudi na prakso drugih družb v Republiki Sloveniji, ki na podoben način oglašujejo izdelke preko kataloga, zoper katere pa tržni inšpektorat ni začel postopka. Glede na obrazloženo tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica izpodbija zakonitost in pravilnost ukrepa tržnega inšpektorja, ki ji je prepovedal dejanja nepoštene poslovne prakse pri izdaji kataloga, ki ga je tožnica nameravala poslati na naslove slovenskih potrošnikov.

Po njenem mnenju je izpodbijana odločba nezakonita, ker bi moral biti inšpektor na podlagi 27. člena ZIN iz postopka izločen. Omenjeni očitek po ugotovitvi sodišča ni utemeljen.

Člen 27 ZIN, ki je urejal odvzem pooblastila za vodenje postopka, je bil že leta 2007 črtan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN-A). Pravno podlago za odločitev o izločitvi uradne osebe iz postopka (na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti) predstavljata tako 35. in 37. člen ZUP. V 35. členu ZUP so taksativno našteti primeri, v katerih uradna oseba organa v posamezni zadevi ne sme opravljati dejanj v postopku, v zadevi pa tudi ne sme odločiti. Ti razlogi, ki so absolutni, se nanašajo na osebno razmerje uradne osebe do same upravne zadeve ali do stranke. Stranka pa lahko zahteva izločitev uradne osebe tudi iz drugih razlogov, ki niso našteti v 35. členu ZUP (t.i. relativni razlogi za izločitev), če meni, da katere druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Te okoliščine mora stranka v predlogu za izločitev po izrecni določbi zakona tudi navesti (prvi odstavek 37. členu ZUP).

V obravnavani zadevi je tožnica, sklicujoč se na 27. člen ZIN, predlagala, da se tržnemu inšpektorju odvzame pooblastilo za vodenje postopka. Ker 27. člen ZIN ni več v veljavi, je glavna tržna inšpektorica predlog pravilno presojala z vidika določb ZUP, ki urejajo izločitev uradne osebe. Predlog je s sklepom št. 021-3/2012-4-21028 z dne 3. 4. 2012 zavrnila. Odločitev pa je v pritožbenem postopku potrdilo tudi ministrstvo. Ker v predlogu tožnica ni uveljavljala razlogov za izločitev po 35. členu ZUP, je glavna tržna inšpektorica štela, da tožnica uveljavlja izločitev zaradi dvoma v nepristranost uradne osebe po prvem odstavku 37. člena ZUP. Tožnica je namreč izločitev predlagala, ker je bila mnenja, da tržni inšpektor postopka ni vodil strokovno ter v skladu s predpisi. V sklepu, s katerim je bilo odločeno o predlagani izločitvi, je glavna tržna inšpektorica tudi po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da tržni inšpektor v postopku ni zlorabil zakonskih pooblastil in da mu ni mogoče očitati nepristranosti. Ker tožnica v tožbi zgolj posplošeno zatrjuje, da so v obravnavani zadevi podani razlogi za izločitev uradne osebe po ZUP, razlogov za izločitev pa ne navede, je sodišče ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

Uradna oseba, katere izločitev je predlagana zaradi katerega od razlogov po 35. členu ZUP, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati (drugi odstavek 37. člena ZUP). Kadar pa se predlaga izločitev uradne osebe zaradi drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, uradna oseba ne sme prenehati z delom (36. člen ZUP). Ker se je v obravnavani zadevi predlog za izločitev uradne osebe nanašal na izločitvene razloge po prvem odstavku 37. člena ZUP (obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe), tržni inšpektor kljub vloženemu predlogu za izločitev ni smel prenehati z delom v zadevi, kar pomeni, da je bil upravičen izdati izpodbijano odločitev, četudi o predlagani izločitvi še ni bilo odločeno. Zato tudi ni pomembno, da je bila izpodbijana odločitev izdana preden je postal sklep o predlagani izločitvi dokončen oz. pravnomočen. Na pravilnost izpodbijanega akta pa tudi nima vpliva nepravilen zapis datuma izdaje izpodbijane odločbe.

Materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa predstavljajo določbe ZVPNPP, ki podjetjem v razmerju do potrošnikov prepovedujejo nepošteno poslovno prakso tudi že pred sklenitvijo posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). V ta namen daje zakon tržnemu inšpektorju izrecno pooblastilo, da podjetju, ki je tik pred tem, da uporabi nepošteno poslovno prakso, z odločbo prepove uporabo te prakse, če presodi, da bi praksa lahko povzročila oškodovanje potrošnikov (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP). Namen te določbe je, da tržni inšpektor, če je le mogoče, s pravočasnim izrekom ukrepa prepreči nedovoljeno poslovno prakso, ki grozi, ter obvaruje potrošnike pred oškodovanjem.

Ker je tržni inšpektor v tej zadevi pri inšpekcijskem nadzoru dne 29. 3. 2012 ugotovil, da namerava tožnica dne 5. 4. 2012, torej le nekaj dni po opravljenem nadzoru, potrošnikom poslati katalog, v katerem potrošnikom v nasprotju z ZVPNPP obljublja nagrade, je tržni inšpektor po mnenju sodišča izpodbijano odločbo z dne 3. 4. 2012 pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Tožnica je bila namreč tik pred tem (katalog je bil že natisnjen, predvideni datum pošiljanja - 5. 4. 2012 - pa je potrdil zaposleni pri tožnici), da uporabi nepošteno poslovno prakso, ki bi lahko imela za posledico oškodovanje prejemnikov kataloga.

Dejanja, ki jih je tržni inšpektor prepovedal v izreku izpodbijane odločbe, v obrazložitvi odločbe pa jih je podrobneje obrazložil, predstavljajo tudi po presoji sodišča primer agresivne poslovne prakse po 8. točki 10. člena ZVPNPP, ki je kot nepoštena poslovna praksa zaradi varstva potrošnikov prepovedana. Vsebina kuverte ter prilog kataloga namreč potrošnika kljub zapisanim, a nejasnim pravilom igre napeljuje v prepričanje, da bo zgolj z naročilom preko kataloga za nagrado dobil naročeno blago v celoti brezplačno oz. da bo prejel denarno nagrado do 10.000,00 EUR. Zaradi zavajajočega oglaševanja je potrošnik, ki se zaradi obljubljene nagrade odloči za nakup, lahko oškodovan.

Neutemeljen je tudi očitek o nepravilni vročitvi inšpekcijskega zapisnika. Zapisnik se namreč po četrtem odstavku 29. člena ZIN v primeru, ko ga ni mogoče izročiti kateremu od zaposlenih, pusti v objektu inšpekcijskega zavezanca. Ker direktor tožnice zapisnika ni želel sprejeti, je inšpektor zapisnik v skladu z zakonom pustil na delovnih površinah v objektu tožnice.

Izrek izpodbijane odločbe je po presoji sodišča razumljiv, izrek pa tudi ni v neskladju z obrazložitvijo odločbe. Dejanja agresivne poslovne prakse, ki jih je tržni inšpektor z odločbo prepovedal (zavajajoče obljube o nagradah, vsebovane v prilogah kataloga), so v 1. točki izreka odločbe podrobno opredeljena, njihova protipravnost pa je podrobneje pojasnjena v obrazložitvi odločbe, ki tudi navaja pravno podlago izpodbijane odločitve.

Ker je predmet presoje v tej zadevi zakonitost in pravilnost ukrepa tržnega inšpektorja, ki je bil izrečen tožnici, se sodišče ni ukvarjalo s presojo dejanj drugih udeležencev na trgu, ki jih omenja tožnica v tožbi. Za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno ravnanje organov v drugih državah, v katerih posluje holding B. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka je, sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.