Jedro

Pritožnica opozarja na svoj interes, da se o zadevi odloči v razumnem roku. Vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so zapletena in pomembna, zato je (tudi) v javnem interesu, da se rešujejo. Načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter zahteve po sojenju v razumnem roku torej ni mogoče spregledati. Po drugi strani načelo pravne varnosti terja, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako in rešijo čim bolj enotno. V konkretnem primeru, ko se zakonodaja v zvezi s sodnim varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank šele sprejema, to terja preudarno in premišljeno obravnavanje problema. Najti je torej treba ustrezno ravnovesje med navedenimi interesi in zahtevami.

Pomembno je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) dalje, in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic iz leta 2010).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek zoper drugo toženo stranko.

2. Drugo tožena stranka sklep izpodbija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo tožeči stranki. Noben od v sklepu navedenih razlogov za prekinitev postopka ni utemeljen, poleg tega sodišče ne pojasni, katera vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so tako zapletena, da terjajo prekinitev postopka. Če je imelo v mislih vprašanje, ali je zakonitost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje, je do odgovora enostavno priti na podlagi določb 261.e in 350. člena ZBan-1.1 Tudi, če bi drugo tožena stranka sprožila postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih in v njem uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem obveznosti na podlagi obveznic X. Ni vzročne zveze med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Prekinitev postopka je v nasprotju z navodili, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevkih zoper banke podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020, s katero je zadržalo izvajanje ZPSVIKOB.2 Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo zgolj neustavnost 350a. člena ZBan-1 (v postopkovnem smislu), ki je urejal zahtevke za povrnitev škode zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče v odločbi ni zapisalo, da so postopki zoper Banko Slovenije in banke tako povezani, da se morajo reševati skupaj. Ustavno sodišče je poudarilo ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do bank. Izpolnjenost pogojev za odškodninsko odgovornost je treba presojati neodvisno v razmerju do vsakega subjekta, ki je tožena stranka. Odškodninsko odgovornost banke zaradi učinka izrednega ukrepa je 261.e člen ZBan-1 izključil, namesto tega je upnikom kvalificiranih obveznosti omogočil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije. Zgrešeno in nedopustno je tudi sklicevanje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepov I Cp 678/2022 in I Cp 1009/2022. Tudi stališče izpodbijanega sklepa, da je prekinitev smiselna vsaj do odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 41/2022, je napačno. Usmeritve Vrhovnega sodišča niso potrebne, poleg tega pa je čakanje, ali je vprašanje zakonitosti sploh predhodno vprašanje za odločanje, glede na povprečen čas odločanja Vrhovnega sodišča (do 2 leti), ki je zadevo v obravnavo prejelo po 6. 5. 2022, časovno nedefinirano. Če bi se po tej odločitvi čakalo še na dejansko odločitev o zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, pa je trenutek odločanja (glede na zadržanje izvajanje ZPSVIKOB) povsem negotov, ter z vidika pravice tožene stranke do sojenja v razumnem roku nevzdržen. Tožba je bila vložena leta 2016, nanaša pa se na javno ponudbo za vpis obveznic X, ki je potekala v letu 2010. Odločitev o zahtevku bo odvisna tudi od pričevanj zaposlenih, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali Xe. Zaradi poteka časa (zaposleni menjajo zaposlitve, odidejo v pokoj, ali pa se vpisovanja ne spomnijo več) je priprava obrambe tožene stranke otežena. Priprava obrambe je otežena tudi zato, ker je dokumentacija o nakupu obveznic že presegla čas hrambe po predpisih o varstvu osebnih podatkov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP), neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Razlogov, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje prekinitev postopka (zapletenost primera, smiselnost enotnega reševanja vprašanj v zvezi z izbrisom podrejenih obveznic, načelo pravne varnosti in številčnost zadev), pri čemer ne iz izreka ne iz obrazložitve sklepa ni razvidno, do kdaj naj bi bil postopek prekinjen, ZPP ne predvideva.

6. Kot dodaten razlog za prekinitev postopka sodišče prve stopnje navaja tudi sklep o dopustitvi revizije II DoR 520/202z dne 9. 2. 2022 glede vprašanja, ali je (ne)zakonitost odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko.

7. Skladno s prvo točko prvega odstavka 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. To pa je po 13. členu ZPP vprašanje, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ. V takem primeru se postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi čakalo na njegov konec. Vložitev izrednega pravnega sredstva (oziroma njegova dopustitev) po ustaljeni sodni praksi prekinitve postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja ne utemeljuje. Pogoji za prekinitev postopka po prvi točki prvega odstavka 206. člena ZPP niso izpolnjeni. Vsebinsko je bilo o tem vprašanju v pravdi, na katero se sklicuje sodišče, že pravnomočno odločeno, presoja, ali neko vprašanje predstavlja predhodno vprašanje, pa je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče samo.

8. Glede smiselnosti enotnega reševanja vprašanj, povezanih z izbrisom podrejenih obveznic zaradi izrednih ukrepov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v sodni praksi sodišča prve stopnje s podobnimi argumenti prekinitev postopka v tovrstnih zadevah utemeljevala tudi s smiselno uporabo četrtega odstavka 206. člena ZPP, zato se pritožbeno sodišče glede na različno sodno prakso o možnosti uporabe te pravne podlage izreka še do pritožbenih navedb, ki se opredeljujejo do (ne)racionalnosti prekinitve postopka in izpostavljajo pravico do sojenja v razumnem roku.

9. Pritožnica opozarja na svoj interes, da se o zadevi odloči v razumnem roku. Vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so zapletena in pomembna, zato je (tudi) v javnem interesu, da se rešujejo. Načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter zahteve po sojenju v razumnem roku torej ni mogoče spregledati. Po drugi strani načelo pravne varnosti terja, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako in rešijo čim bolj enotno. V konkretnem primeru, ko se zakonodaja v zvezi s sodnim varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank šele sprejema, to terja preudarno in premišljeno obravnavanje problema. Najti je torej treba ustrezno ravnovesje med navedenimi interesi in zahtevami.

10. Pomembno je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) dalje, in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. 11. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Tožeča stranka namreč na drugo toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke. Očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajajočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično, kar utemeljuje njen kondikcijski zahtevek. S tem v zvezi pritožnica utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic X iz leta 2010).

12. Upoštevajoč navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

13. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 72/2019.