Jedro

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval, da se pritožba delodajalca zavrne in da ostane v veljavi prvostopenjska odločba. Tožena stranka s tem očitno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki jo tožnik ni izpodbijal. Po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tak poseg ni imelo pravne podlage, saj tožnik ni uveljavljal več ali manj pravic, kot so mu bile že priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, temveč je izrecno zahteval, da navedena odločba ostane v veljavi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: "Odločba št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2018 se v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne pritožba delodajalca A. d. o. o. in se potrdi odločba št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 8. 2018."

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi II. točka izreka izpodbijane sodbe.

III. Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2018 in prvi odstavek odločbe št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 8. 2018 tako, da le-ta glasi: „Zavarovanec se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delu: pri katerem se rokuje z bremeni le do 7 kg, delo opravlja brez prisilnih drž ledveno-križne hrbtenice, kjer ni izpostavljenosti lokalnim vibracijam in delo opravlja v ugodnih klimatskih pogojih, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 7. 6. 2018 dalje.“ V ostalem ostane odločba nespremenjena (I. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 645,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje ni upravičen do priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, temveč do pravice do premestitve po 81. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ‑2)1. Nadalje se tudi ne strinja z oceno uspeha, ki je podlaga za povrnitev stroškov. Tožena stranka je z odločbo z dne 4. 12. 2018 ugodila pritožbi tožnikovega delodajalca in tožniku priznala pravico do invalidske pokojnine. S tako odločitvijo pa se tožnik ni strinjal in je zoper njo uveljavljal sodno varstvo. V tožbi je predlagal, da se navedena odločba spremeni tako, da se pritožba delodajalca zavrne, podredno pa, da se odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. To pomeni, da tožnik pravice do invalidske pokojnine ni želel, temveč je zahteval, da ostane v veljavi odločba tožene stranke z dne 21. 8. 2018, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom oziroma pravica do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom od polnega. Tožnik tožbenega zahtevka tekom postopka ni spreminjal. Sodišče je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja, iz katerega pa izhaja, da je tožnik zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma drugem ustreznem delu s stvarnimi razbremenitvami. Sodišče je zapisalo, da navedeno izvedensko mnenje sprejema, vendar pa je tožniku kljub temu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Tudi tožnik na podano izvedensko mnenje ni imel pripomb, temveč je sodišču predlagal, da se pri izdaji sodbe v celoti opre na omenjeno izvedensko mnenje. To pomeni, da je tožnik očitno težil k temu, da bi mu bilo priznano manj pravic. Tudi tožena stranka se je v postopku strinjala, da je tožnik še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati drugo delo z vsebinskimi razbremenitvami. Ni pa se strinjala z oceno, da je tožnikova delazmožnost za poklic "avtomehanika" zmanjšana za manj kot 50 %. Tožena stranka je namreč menila, da je delazmožnost zmanjšana za več kot 50 %, kar pomeni, da gre za II. kategorijo invalidnosti v okviru katere pa bi tožnik lahko pridobil pravico do premestitve po prvem odstavku 81. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje pa bi glede na uspeh moralo tudi drugače odločiti glede višine stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami, s polnim delovnim časom od 7. 6. 2018 dalje ter da se ustrezno zmanjša znesek priznanih stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je pritožba pravno in dejansko neutemeljena. Tožnik se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na natančno in argumentirano obrazložitev izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (tretji odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2018. Z navedeno odločbo je drugostopenjski organ tožene stranke ugodil pritožbi tožnikovega delodajalca: A. d. o. o. in odpravil izpodbijano prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja:... z dne 21. 8. 2018. Nadalje je odločil, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 7. 6. 2018 dalje ter da bo o odmeri invalidske pokojnine območna enota zavoda izdala posebno odločbo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 8. 2018, tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do dela na drugem delu: brez prisilne drže ledvene hrbtenice, kjer ne bo dvigoval, potiskal ali prenašal bremen težjih od 8 kg, kjer ne bo izpostavljen vibracijam in kjer bo delal v ugodnih klimatskih pogojih, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 7. 6. 2018 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delnega nadomestila tožena stranka odločila s posebno odločbo, medtem ko je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu. Tožena stranka je odločitev oprla na mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 7. 6. 2018. Zoper tako odločitev pa je pritožbo vložil tožnikov delodajalec, pri čemer je v pritožbi izpostavil, da tožniku ne more zagotoviti delovnega mesta, ki bi ustrezalo priznanim omejitvam. Tožnik je v predsodnem postopku vložil odgovor na pritožbo, ter predlagal, da se pritožba delodajalca kot neutemeljena zavrne.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. (v nadaljevanju: Komisija B.F). V senatu izvedenskega organa sta sodelovala specialist medicine dela, prometa in športa in specialist ortoped. Po proučitvi medicinske dokumentacije ter po opravljenem osebnem pregledu sta podala mnenje, da glede na stopnjo okvare ledveno križne hrbtenice s kronično desnostransko lumboishialgijo in zaradi utesnitve ulnarnega živca v zapestnem prehodu ter ob upoštevanju obremenitev in zahtev dela, ki ga tožnik opravlja, za delo avtomehanika po opisu ni zmožen. Zmožen pa je v polnem delovnem času opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica oziroma drugo ustrezno delo, pri katerem se rokuje z bremeni le do 7 kg, delo opravlja brez prisilnih drž ledveno križne hrbtenice, kjer ni izpostavljenosti lokalnim vibracijam ter v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje sprejema podano izvedensko mnenje. Sodišče je odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 4. 12. 2018 in nato poseglo v prvi odstavek prvostopenjske odločbe z dne 21. 8. 2018 tako, da je v okviru priznane pravice do dela na drugem delu dodalo dodatne stvarne razbremenitve, medtem ko je pustilo v veljavi časovno razbremenitev, torej da tožnik opravlja delo po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko.

9. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da če bi sodišče v celoti sledilo podanemu izvedenskemu mnenju, bi moralo tožniku priznati pravico do premestitve s stvarnimi razbremenitvami, vendar pa brez časovne razbremenitve. Vendar pa bi v tem primeru odločilo v škodo tožnika. Kot to izhaja iz tožbe in kot to tudi v pritožbi poudarja tožena stranka, je tožnik že v predsodnem postopku enako pa tudi pred sodiščem uveljavljal, da ostane v veljavi odločba z dne 21. 8. 2018, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami in tudi s časovno razbremenitvijo tako, da delo opravlja po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko od 7. 6. 2018 dalje. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 v tretjem odstavku 81. člena izrecno določa, da v primeru iz drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 sodišče ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Upoštevaje navedeno določbo so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku priznati pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami, s tem da delo opravlja v polnem delovnem času.

10. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval, da se pritožba delodajalca zavrne in da ostane v veljavi prvostopenjska odločba z dne 21. 8. 2018. Tožena stranka s tem očitno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki jo tožnik ni izpodbijal. Po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tak poseg ni imelo pravne podlage, saj tožnik ni uveljavljal več ali manj pravic, kot so mu bile že priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, temveč je izrecno zahteval, da navedena odločba ostane v veljavi. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da se odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2018 v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne pritožba tožnikovega delodajalca in se potrdi odločba št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 21. 8. 2018. 11. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Po stališču pritožbenega sodišča je bila tožba potrebna. Izpodbijana dokončna odločba tožene stranke je bila namreč spremenjena, tožnik pa je s svojim tožbenim zahtevkom v celoti uspel. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 645,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče nadalje odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004.