Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker je tožeča stranka prekinila dejansko življenje v Republiki Sloveniji in že dalj časa ne živi v Republiki Sloveniji (od 2.4.1992 naprej). V konkretnem postopku ni bistveno, da se tožeča stranka ne more vrniti iz Bosne in Hercegovine v Republiko Slovenijo. Bistveno je, da gre za dalj časa trajajočo prekinitev (od 2.4.1992) dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki so jih tožniki vložili pri Sekretariatu za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožniki že več kot eno leto ne živijo v Sloveniji. Brat prvega tožnika je pri zaslišanju izjavil, da je prvi tožnik odšel na obisk k bolni materi, ni pa znal pojasniti, zakaj je odšla v Bosno in Hercegovino vsa družina. Po ugotovitvi tožene stranke ni izpolnjen eden izmed kumulativnih pogojev iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Zato je tožena stranka zavrnila vloge tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožniki v tožbi navajajo, da je navedeno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe skrajno samovoljno in tudi ne izhaja iz ugotovljenih dejstev. Pri tem je tožena stranka šla z oceno tako daleč, da temu ni mogoče več reči zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ampak gre za bistveno kršitev postopka, saj navedeno sklepanje ne temelji na v postopku ugotovljenih relevantnih dejstvih. Tudi po logiki stvari, še posebej upoštevajoč dužinsko pripadnost in povezanost prebivalcev Bosne in Hercegovine, je lahko povsem normalno, da so k bolni materi odšli na obisk tako njen sin, kot tudi člani njegove družine. Zato verjetno ni potrebna posebna razlaga. Gre za povsem normalne medčloveške odnose. Okoliščina, da je družina ostala v Bosni in Hercegovini toliko časa in je še vedno tam, pa je izven razlogov, na katere bi lahko vplivali. Gre namreč za vojne razmere, ki so jih zatekle v ... in dejstvo, da se iz tega okupiranega mesta ne morejo vrniti v Republiko Slovenijo. To pa ni okoliščina, iz katere bi izhajalo, da so opustili prebivanje na območju Republike Slovenije. Dejstvo je, da je prvi tožnik z družino še vedno prebivalec v Republiki Sloveniji in da z odhodom na obisk v ... ni opustil prebivanja v Sloveniji. Na to kažejo med drugim tudi dejstva, da ima v Sloveniji še vedno prijavljeno samostojno obrt: avtoprevozništvo, kakor tudi, da je druga tožnica še vedno zaposlena v Sloveniji in da sta prvi tožnik in druga tožnica lastnika stanovanja v Sloveniji, v katerem živita s sinom. Do vložitve tožbe so poravnavali vse obveznosti, ki so jim nastale v Sloveniji v zvezi z vzdrževanjem stanovanja, pokojninskim in invalidskim zavarovanjem itd. Tožena stranka je bistveno kršila tudi upravni postopek, ker jim ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku oziroma jim tožena stranka ni poskušala zagotoviti možnosti, da bi se izjavili o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah ter s tem zavarovali svoje pravice in pravne koristi. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo enega izmed zakonitih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Da tožniki kot državljani druge republike (Bosne in Hercegovine) namreč v Republiki Sloveniji že od 2.4.1992 dejansko več ne živijo, ker so odšli v Bosno, je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, izhaja pa tudi iz tožbenih navedb. Okoliščina, da se tožniki ne morejo vrniti iz Bosne in Hercegovine v Republiko Slovenijo, v konkretnem primeru ni bistvena. Bistveno je dejstvo, da so tožniki z 2.4.1992 za dalj časa prekinili dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila vlogo tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Neupoštevna je tudi tožbena navedba tožnikov, da jim tožena stranka ni poskušala zagotoviti možnosti, da bi se izjavili o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah ter s tem zavarovali svoje pravice in pravne koristi. Tožniki so namreč dne 11.6.1992 pooblastili A.D. za prejem odločb o državljanstvu, dne 29.12.1992 pa A.D. pooblastili, da jih zastopa v upravnem postopku kot njihov pooblaščenec. A.D. je bil v upravnem postopku zaslišan dne 17.6.1992 v prostorih Sekretariata za notranje zadeve občine in dne 11.12.1992 v prostorih tožene stranke. Po 2. odstavku 57. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).