Jedro

Tožena stranka je kršila tožnikovo pravico do izjave in s tem tudi kršila pravila postopka, s tem, ko se je na informacije o izvorni državi, ki jih je sama pridobila, ne da bi jih posredovala tožniku v vednost in izjavo, sklicevala na več mestih, tudi v delu obrazložitve, ki se nanaša na neizpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-442/2016/14 (1313-14) z dne 25. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-442/2016/14 (1313-14) z dne 25. 5. 2016, s katero je tožena stranka odločila, da se prošnji tožnika ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018. Odločila je tudi, da odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 17. 2. 2018, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2. Tožnik, ki trdi, da je A.A., star 16 let, državljan Islamske republike Afganistan, je dne 18. 2. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji in na osebnem razgovoru je navedel, da je pred letom in pol je odšel iz izvorne države (Afganistan) v Iran, kjer je živel do 2. 2. 2016, ko je odšel proti Evropi. Tožnik ni priložil nobenega (originalnega) osebnega dokumenta s sliko, ki bi izkazoval njegovo istovetnost, zato je tožena stranka po videzu sodeč štela, da bi tožnik lahko bil mladoletnik. Tožnik je povedal, da je pripadnik Hazarov in po veroizpovedi šiit. V izvorni državi (Afganistan) je bil preganjan zaradi vere, ker je šiit in tudi zato, ker je Hazar. Tam se ni počutil varnega, saj so Hazari prepoznavni po fizionomiji in če Paštuni dobijo Hazare, jih pretepejo, poleg tega so Paštuni vedno, ko je prišel v mesto, vpili, da so prišli Hazari. Pri njih je beseda Hazar sinonim tudi za šiita. V Afganistanu ima dva brata, ki pa sta se do njega obnašala, kot da je nezaželen, zanj pa tudi nihče ni mogel skrbeti. Tožnik kot musliman šiit je bil v Afganistanu podvržen nadlegovanju in tepežu, vse v obdobju, ko je živel pri bratu po tem, ko je moral zapustiti sirotišnico, v kateri je živel nekaj let po smrti njegove mame. Poleg tega je imel težave pri prakticiranju svoje veroizpovedi, ker ni smel obiskovati sunitskih mošej, niti ni smel v njihovo četrt. Ko je imel vse te težave, je bil majhen in ni mogel na policijo, zato se je za pomoč obrnil k bratu, ki pa mu je dejal, da ne morejo ničesar doseči, če javijo primer policiji. Hazarom ne morejo pomagati. Tožnik je v zvezi z zatrjevanim preganjanjem v Afganistanu izpostavil en konkretni dogodek, ko sta s prijateljem kolesarila in si želela oditi v mesto. V ulici, preden se vstopi v center mesta, ju je s prijateljem ustavilo približno šest odraslih ljudi. Vprašali so ju, kam gresta Hazara, onadva pa sta odgovorila, da v mesto. Na to so se odzvali tako, da so jima rekli, da ne smeta v mesto in zatem se je začel spopad. V spopadu sta tudi onadva njih udarila, vendar so imeli oni premoč, saj jih je bilo šest. Po dogodku sta se pobrala in vrnila domov. Drugače pa je bil tožnik trikrat fizično napaden, verbalnega nasilja pa je bilo več. Ker brat zanj ni mogel skrbeti v Afganistanu, ga je ilegalno peljal v Iran in ga tam pustil, da bi se ga znebil. Iranci so ga takoj dobili in deportirali nazaj v Afganistan, ko pa je za to izvedel njegov brat, mu je očital, zakaj se je vrnil, ga verbalno žalil in preklinjal. V Iranu ni imel težav z ljudmi, na njih pa je bila pozorna policija, zato si tudi ni upal v mesto.

3. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik svojih težav v svoji lastnoročni izjavi na policijski postaji, sploh ni omenil, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je te težave navedel pavšalno, šele na osebnem razgovoru pa je te težave natančneje opisal šele na izrecen poziv tožene stranke. Tožena stranka je tožnikove navedbe glede preganjanja ocenila kot neprepričljive, pri tem pa upoštevala kriterije skladno s tretjim odstavkom 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov. Tožena stranka je ocenila, da bi se tožnik lahko bolj potrudil utemeljiti svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je odgovarjal skopo in nenatančno, zatrjevani razlogi za preganjanje niso takšne narave, da bi bilo utemeljeno pričakovati kakšne dokaze v zvezi s tem. Podana je tako notranja nekonsistentnost tožnikovih navedb, pri čemer tožena stranka izpostavlja razlike med lastnoročno izjavo prosilca na policijski postaji in izjavami tožnika ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru ter razlike v časovnih opredelitvah dogodkov in krajevni orientiranosti, kot tudi zunanja nekonsistentnost, saj je tožena stranka pridobila informacije o izvorni državi in ugotovila, da se navedbe tožnika ne skladajo. Iz pridobljenih informacij izhaja, da sedaj Hazari v mestu Herat predstavljajo skoraj četrtino mestnega prebivalstva, od katerih so mnogi v izgnanstvu v Iranu, kjer so bili izpostavljeni posebnim verskim in kulturnim vrednotam. Poleg tega se v samem mestu Herat krepi šiitski vpliv, predvsem tudi staro mesto jedro. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je mogoče, pri tem pa tožnikovo navajanje, da je želel priti v Avstrijo, ker naj bi slišal, da samo Avstrija in Nemčija sprejemata begunce, ne predstavlja utemeljenega razloga za to, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v drugih državah, ki jih je prečkal na svoji poti (gre za države kot so Turčija, Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška). Kot zadnje pa je tožena stranka ugotovila, da na podlagi vsega tega ni podana splošna verodostojnost tožnika.

4. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da s tem, ko tožnik utemeljuje svojo prošnjo s hazarsko narodnostjo in šiitsko veroizpovedjo, uveljavlja preganjanje zaradi svoje rase in veroizpovedi. Tožena stranka je njegove navedbe ocenila kot neprepričljive in neskladne z informacijami o izvorni državi. Oprla se je na smernice UNHCR za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana objavljene z dne 19. 4. 2016, pri čemer je tožena stranka na podlagi zbranih informacij zaključila, da upoštevajoč dejstvo, da se krepi vpliv šiitov v Heratu in, da Hazari sedaj predstavljajo skoraj četrtino prebivalstva, ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik potreboval zaščito zaradi svoje hazarske narodnostni in s tem povezane šiitske veroizpovedi. Ne glede na to, pa je tožena stranka dodala, da četudi bi bile tožnikove navedbe o preganjanju resnične, izpostavljeni dogodki ne dosegajo praga preganjanja. Tožena stranka je presodila, da informacije, ki jih je predložil tožnik niso takšne, da bi lahko spremenile njeno odločitev. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

5. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik v Afganistanu nima nikogar, ki bi zanj skrbel. Tožnikov brat, ki je zanj skrbel po tem, ko je moral zapustiti sirotišnico, se je do njega obnaša tako, da je tožnik občutil, da je nezaželen. Šolo je težko obiskoval, saj ga brat ni finančno podpiral, nelegalno pa ga je odpeljal tudi v Iran, kjer je moral delati zanj in mu tudi po odsluženem delu za povrnitev stroškov za tihotapca ni želel plačati. Tožnik si je zato v Iranu poiskal drugo delo. Tožena stranka je na podlagi navedb tožnika in preučenih informacija o izvorni državi o izredno slabem položaju otrok ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja (druga alineja 28. člena ZMZ-1), zato mu je podelila status subsidiarne zaščite. Tožena stranka je mnenja, da kljub temu, da tožnik ima kam se vrniti v Afganistanu, in sicer k bratu, obstaja velika verjetnost, da bi se bratova ravnanja ponovila – da bi tožnika ponovno nelegalno odpeljal v Iran za zaslužkom in z namenom, da se ga znebi.

6. Tožena stranka je ob koncu še zapisala, da je odločila v korist tožnika, zato ga ni soočala z informacijami o izvorni državi.

7. Tožnik nasprotuje izpodbijani odločbi le v delu, kjer tožniku ni bil priznan status begunca ter v celoti sprejema izpodbijano odločbo v delu, kjer je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore kršitve določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da razlogi, zaradi katerih mu je bil priznana subsidiarna zaščita, so prav tako razlogi za priznanje statusa begunca, na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškimi razmerami zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje. V zvezi s tem se tožba sklicuje na UNHCR Smernice za mednarodno zaščito: Otroške prošnje za azil na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije iz leta 1951 in/ali 1967 Protokola o statusu beguncev. Tožnik je bil žrtev trgovine z ljudmi, saj ga je brat dvakrat preko sprevajalca poslal v Iran, kjer je moral opravljati težaško delo, za katero pa tudi po povrnitvi stroškov za sprevajalca ni dobil plačila. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da obstaja utemeljena nevarnost, da se bo vse to ponovilo, če bi bil tožnik vrnjen v Afganistan. Čeprav starost ni prirojena niti trajna, saj se stalno spreminja, pa je biti otrok v bistvu nespremenljiva lastnost v danem trenutku. Otrok se očitno ne more ločiti od svoje lastne starosti, da bi se izognil preganjanju, ki se ga boji. Tožba navaja tudi sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 42/2012 z dne 14. 2. 2012, v kateri je bilo odločeno, da je otrok v Afganistanu lahko pripadnik določene družbene skupine, saj „biti mladoletnik v Afganistanu in brez stika s starši, je namreč značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se take osebe ne samo ne sme prisiliti, da se tej identiteti odreče, ampak se tej identiteti v celoti niti ni mogoče odreči, poleg tega pa ima nedvomno omenjena skupina v Afganistanu posebno identiteto, saj jo kot tako za vojaško-politične namene dojemajo Talibani, ali jo kot tako za druge prepovedane namene, kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, trgovina z drogami ali drug kriminal, dojemajo kriminalne skupine“. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba se odpravi v delu, kjer mu status begunca ni priznan in jo nadomesti s sodbo, v kateri se mu prizna status begunca, ali pa podredno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje glede upravičenosti do statusa begunca.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca z dne 18. 2. 2016 ter mu priznala status subsidiarne zaščite. Slednjemu tožnik ne nasprotuje, zato se sodišče ne spušča v razloge, ki so toženo stranko vodili k podelitvi statusa subsidiarne zaščite. Med strankama ni sporno, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, za tožnika pa ostajajo sporni razlogi, zaradi katerih mu ni bil priznan status begunca.

11. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da gre za bistveno kršitev postopka v vsakem primeru, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zato je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

12. Tožena stranka je kršila tožnikovo pravico do izjave (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in s tem tudi kršila pravila postopka (2. točka drugega odstavka 27. člena ZUS-1), s tem, ko se je na informacije o izvorni državi, ki jih je sama na več mestih pridobila, brez, da bi jih posredovala tožniku v vednost in izjavo. V izpodbijani odločbi v delu obrazložitve, ki se nanaša na neizpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca, je tožena stranka na podlagi teh informacij zaključila, da so navedbe tožnika kontradiktorne zlasti: - glede časovne opredelitve dogodkov, kraja bivanja in kraja, kjer naj bi bil tožnik preganjan oziroma naj bi mu grozila resna škoda, - glede tega, da naj bi bili Paštuni večinsko prebivalstvo v njegovem kraju bivanja ter da jih tam preganjajo Talibani, ker iz informacij o izvorni državi izhaja, da sedaj Hazari predstavljajo skoraj večino mestnega prebivalstva v Heratu, od katerih so bili mnogi v izgnanstvu v Iranu oziroma, da večinsko prebivalstvo v mestu Herat sedaj niso Paštuni, kar pomeni, da imajo Talibani slabo oporo in manj pristašev, - glede tega, da naj bi tožnik imel težave pri prakticirano svoje šiitske veroizpovedi ter težave prav pri vstopu v staro mestno jedro Herata, ker se naj bi v starem mestnem jedru Herata nezadržno širil šiitski vpliv (tudi gradnja šiitskega semenišča, učilnic, molilnic), - glede tega, da se Hazari v Heratu srečujejo z različnimi stopnjami nadlegovanja, saj tega ne podpirajo informacijah o izvorni državi, ker so se v zvezi z ugrabitvami in umori civilistov hazarske narodnosti od 20-in incidentov vsi, razen enega, zgodili na območjih z mešanimi prebivalstvom hazarske in nehazarske narodnosti, pri čemer se ti dogodki niso dogajali v provincah, kjer se nahaja tudi mesto Herat, temveč je šlo za province Ghazni, Balkh, Sari Pul, Faryab, Uruzgan, Baghlan, Wardak, Jarqazjan in Ghor, - glede tega, da naj bi bila tožnikova četrt v sendviču med Talibani, ki jih je vodil Ghulam Yahya in varnostnimi enotami države, zaradi česar je bilo večkrat nevarno iti na ulico, ker je bil Ghulam Yahya Akbari ubit leta 2009, provinca Herat pa je po letu 2011 ostala sorazmerno mirna, kljub občasnim nemirom, ki po mnenju tožene stranke niso predstavljale take grožnje, da bi povzročale nevarnost odhoda na ulico.

13. Vse zgoraj navedeno po mnenju tožene stranke predstavlja bistvene razloge za njeno odločitev o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca oziroma bistvene razloge za zavrnilno odločbo. Tožnik pa v upravnem postopku ni imel možnosti, da se o teh razlogih izjasni.

14. Pravica tožnika do obrambe oziroma dobrega upravljanja je določena v 41. členu Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), ki med drugim vključuje tudi, pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (2 (a) odstavek 41. člena Listine EU). Iz sodbe sodišča Evropske unije v zadevi M.M, C-277/11, odstavek 87. izhaja, da pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese.

15. Pravico vsake osebe do izjave iz Listine EU izrecno ureja tudi 22. člen ZMZ-1, ki pa je rezultat implementacije Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Procesna direktiva II), in sicer natančneje 1(d) odstavek 12. člena Procesne direktive II. 1(d) odstavek 12. člena Procesne direktive II določa, da države članice zagotovijo, da so vsem prosilcem zagotovljena jamstva med drugim tudi, da je prosilcem samim in, če je to primerno, njihovim pravnim ali drugim svetovalcem zagotovljen dostop do informacij (tj. točne in ažurne informacije o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev in po potrebi v državah, skozi katere so potovali iz različnih virov, kot so to EASO in UNHCR ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice), kadar je organ za presojo te informacije upošteval pri odločanju o njihovi prošnji. To določbo pa je slovenski zakonodajalec prenesel v 22. člen ZMZ-1 tako, da slovenska zakonodaja na področju mednarodne zaščite določa, da pristojni organ v postopku preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, s tem informacijami pa prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij. Osma in deveta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 urejata splošne informacije o izvorni državi in specifične informacije o izvorni državi. V obravnavani zadevi tožnik ni imel te možnosti, kot to izhaja iz nadaljevanja.

16. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru z dne 6. 4. 2016, ki je namenjen temu, da lahko tožnik celovito predstavi svoje razloge oziroma osebne okoliščine pomembne v azilnem postopku, priložil informacije o Afganistanu (na 17-tih straneh) in tudi o mestu Ghazni, kjer se je tožnik rodil. Po opravljenem osebnem razgovoru, kjer se je razjasnilo, da je tožnik v bistvu pred odhodom v Evropo živel v mestu Herat v Afganistanu, pa je tožena stranka pridobila tako splošne kot specifične informacije o izvorni državi tožnika, pri čemer se informacije nanašajo na mesto Herat. Mesto Ghazni se nahaja vzhodu Afganistana, mesto Herat pa zahodu, med njima pa je okoli 900 km. Tako iz upravnega spisa kot iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da tožena stranka teh informacij o izvorni državi, ki jih je sama pridobila, ni poslala v izjavo tožniku oziroma tožniku po njegovem pooblaščencu, k čemur pa je bila zavezana že po samih določbah ZMZ-1 in ne samo skladno z določbami ZUP (natančneje 146. člen). S tem je tožena stranka kršila 22. člen ZMZ-1, ki ureja tako postopanje tožene stranke kot tudi tožnikovo pravico do izjave v azilnih postopkih.

17. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v celoti in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V zvezi z izrekom sodišče pojasnjuje, da sledi stališču Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. I Up 165/2016 z dne 4. 8. 2016 in opr. št. I Up 186/2016 z dne 10. 8. 2016 v delu, ki se nanaša na oblikovanje izreka. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj je bilo zaradi pomanjkljivo izvedenega postopka že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v tem upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

18. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožniku posredovati v izjavo vse pridobljene informacije o izvorni državi skladno z določili ZMZ-1, upoštevati njegovo opredelitev do teh informacij, nato pa na podlagi vsega tega ponovno presoditi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca oziroma za status subsidiarne zaščite, ter v tem okviru tudi ponovno celostno presoditi verodostojnost tožnika. Tožena stranka mora v ponovljenem postopku upoštevati, da če bo po presoji vseh okoliščin presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, so (ob nespremenjenem dejanskem stanju) izpolnjeni vsi pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite, saj tožnik namreč s tem, ko je vložil tožbo zoper odločitev tožene stranke, s katero mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite in s tem implicitno zavrnjeno priznanje statusa begunca, namreč ne sme biti v slabšem položaju, kot če ne bi vložil tožbe v upravnem sporu. V ponovljenem postopku mora tožena stranka o prošnji tožnika za mednarodno zaščito odločiti nemudoma in o tem izdati upravni akt najkasneje v 30 dneh od prejema te sodbe. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

19. Sodišče se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, saj so bile že zgoraj navedene okoliščine zadosten razlog za odpravo izpodbijanega sklepa.