Jedro

Pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR je pogoj za (kasnejšo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo delavec ponavljal kršitve.

Tožnica je pri razporejanju dela delavcev ravnala v skladu z navodili nadrejenih, zato je pisno opozorilo tožnici, da je delavce razporedila na delo v nasprotju s predpisi, neutemeljeno. Za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tako ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 83. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2008 še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno dobo in vse pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 15. 4. 2011 dalje in obračunati ter izplačati vse mesečne plače za čas od vključno 15. 4. 2011 pa do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, in sicer v višini plače, ki bi jo tožeča stranka prejemala pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače, da od mesečne bruto plače v višini ... EUR za tožečo stranko odvede davke in prispevke, neto znesek v višini 1.102,27 EUR pa izplača na račun tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo dalje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 957,84 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka za plačilo do dneva plačila.

Zoper navedeno sodbo tožeča stranka (pravilno tožena stranka) vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje ali izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naloži plačilo nastalih stroškov v postopku toženi stranki. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov tožeči stranki nezakonita, ker je bilo pisno opozorilo premalo konkretizirano, poleg tega pa naj bi tožeča stranka v urniku pripravila ročno izdelan urnik, do računalniško izdelanega urnika pa ni prišlo, ker je bila A.A., ki je zadolžena za računalniško izdelan urnik, odsotna in je bil le-ta izdelan takrat, ko je prišla A.A. na delo. A.A. je še povedala, da je urnik moral biti izdelan, saj sicer delavci ne bi vedeli, kdaj morajo priti v službo. Da je bil ročno izdelan urnik na oglasni deski, je izpovedala tudi A.B.. Izpovedi prič sta sodišče prepričali, da je bil urnik narejen v roku, prav tako pa so tožeča stranka kot priče povedale, da je bilo urnik potrebno dnevno spreminjati. Glede drugega očitka pa je sodišče zavzelo stališče, da je tožeča stranka podala probleme svojemu nadrejenemu, tako kot jo je pozval, v kolikor pa je nadrejeni delavec oziroma predstojnik menil, da ti problemi niso prikazani dovolj obsežno, bi moral zahtevati dopolnitev poročila. Tožena stranka meni, da je sodišče presojalo navedbe in dokaze zelo enostransko. Iz celotnega spisa in dokazov v spisu izhaja, da je tožeča stranka dostavila predstojniku ročno izdelan urnik z zamudo, saj je bil ta oddan predstojniku dne 26. 1. 2011, najprej ob 7:50 uri in nato ob 10:30 uri, kar tudi izhaja iz pripisa na oddanih urnikov, zapis je opravil predstojnik, ko je prejel oba razporeda. Tožena stranka se strinja, da je urnik „živa“ stvar in se je z njim potrebno prilagajati razpoložljivim ljudem v kuhinji. Dnevne potrebe po številu ljudi, ki so potrebni za nemoten potek delovnega procesa, morajo biti navedene in zagotovljene v osnovnem urniku, ki bi moral biti narejen do 24. 1. 2011 in tu so bile že napake, na katere je opozoril predstojnik. Predstojnik je tudi pričakoval, da bo tožeča stranka kot prehranski svetovalec II podala celovit pregled problemov, ki se pojavljajo pri pripravi prehrane za delavce tožene stranke, poročilo pa je bilo zelo suhoparno in v dveh stavkih. Sodišče se je postavilo na stališče, da bi predstojnik moral zahtevati dopolnitev, vendar je navedeno stališče za toženo stranko nesprejemljivo. Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu prehranski svetovalec II in bi morala poznati vse probleme, ki se pojavljajo s pripravo hrane za delavce tožene stranke in predstojnik je pričakoval, da bo pripravila celovit in analitičen pregled problemov in tudi predlagala možne rešitve. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, saj tožena stranka v pritožbi sama predlaga, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožeči stranki je bila zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga (2. alinea 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Vrhovno sodišče RS je v številnih zadevah zavzelo stališče, da je pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR pogoj za (kasnejšo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Do pravne narave tega opozorila se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS (1), ki je navedlo, da gre za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitve katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Obrazložilo je, da je glede na določbo 204. člena ZDR neutemeljenost takšnega opozorila mogoče uveljavljati v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede dokaznega bremena v zvezi s pisnim opozorilom je Vrhovno sodišče RS navedlo (2), da je dolžnost delodajalca, da dokaže obstoj takega opozorila, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazati delavec sam. Po izvedenem dokaznem postopku mora sodišče presoditi, ali je bilo pisno opozorilo utemeljeno ali ne, in ali je izpolnjen pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožeči stranki se je v pisnem opozorilu z dne 9. 7. 2010 (A2) očitalo, da je delavce v prehrambeni službi v mesecu juliju 2010 (ponovno) razporedila na delo v nasprotju s predpisi ter v nasprotju z odločbo inšpekcije. Odločba inšpektorice Inšpektorata za ... z dne 29. 4. 2010 (A3) je toženki nalagala, da razporeja delovni čas zaposlenim v prehrambeni službi tako, da jim zagotavlja prosto soboto in nedeljo skupaj enkrat mesečno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka v opozorilu ni konkretizirala kršitev, ki se tožnici očitajo, predvsem ni navedla, katerim delavcem tožena stranka ni zagotovila prostega vikenda, pri čemer je tožnica dokazala, da je ravnala v skladu z navodili nadrejenih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nadrejeni tožnici po prejemu inšpekcijske odločbe podali navodila o prenosu pravice do prostega vikenda v enega od naslednjih dveh mesecev, če delavcu ni mogoče zagotoviti pravice v tekočem mesecu. Takšno navodilo je podal direktor tožene stranke A.C. z dne 10. 5. 2010, enako navodilo pa izhaja tudi iz zapisnika sestanka z dne 18. 5. 2010 (A14 in A12). Iz predložene listinske dokumentacije pa tudi izhaja, da se je takšna praksa prenosa prostih vikendov pri toženi stranki izvajala tudi v obdobju, ko tožnica ni bila zadolžena za pripravo urnikov (od 30. 7. 2010 do 17. 1. 2011), kar je razvidno iz poročila razporeda dela za avgust 2010 (A13). Glede na ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje, ki je tožnica pri razporejanju dela delavcev v prehrambeni službi v mesecu juliju (kar se ji očita v opominu) ravnala v skladu z navodili nadrejenih (direktorja toženke), da mora prenesti pravice do prostega vikenda v enega od naslednjih dveh mesecev, če delavcu ni mogoče zagotoviti pravice v tekočem mesecu. Tožnica je skladno z navodili tožene stranke ravnala, pri čemer pa tožena stranka v pisnem opozorilu ni niti konkretizirala kršitev, torej imensko katerim delavcem tožeča stranka ni zagotovila prostega vikenda, v skladu z navodili tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pisno opozorilo z dne 9. 7. 2010 ni bilo utemeljeno (pritožba navedenega zaključka tudi ne izpodbija), kar pomeni, da za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 83.člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zato že iz tega razloga utemeljeno ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter ugodilo zahtevku tožeče stranke na reintegracijo, reparacijo in vpis delovne dobe v delovno knjižico.

Pritožbeno sodišče se ne opredeljuje do vprašanja obstoja resnega in utemeljenega odpovednega razloga, saj sodna presoja tega elementa odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnitve pogoja iz 1. odstavka 83. člena ZDR ne more vplivati na sprejem drugačne odločitve. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ni preizkušalo tistih pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka dokazuje obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 355. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP), pa tudi sicer v sporih obstoja ali prenehanja delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

1) Odločitev U-I-45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007. 2) Enako sodba opr. št. VIII Ips 474/2006 z dne 10. 4. 2007.