Jedro

Tožnik je po opravljenem zaslišanju navedel, da stalno prebiva na naslovu B., da iz navedenega naslova odhaja na delo, v trgovino, k zdravniku, skratka, da s tega naslova opravlja življenjske aktivnosti. Na tem naslovu je tudi solastnik hiše. Navedbe tožnika je potrdil tudi njegov sin, ki na naslovu B. v Ljubljani tudi prebiva. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnik ne prebiva na naslovu A. v Domžalah, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče (1. točka izreka). V 2. točki je odločil, da je dejanski naslov stalnega prebivališča tožnika B. v Ljubljani. V 3. točki je odločil, da se z dnem, ko postane odločba dokončna, pritožniku v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na naslovu B. v Ljubljani. V 4. točki je odločil, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi prebivališča in v 5. točki, da v postopku stroški niso nastali.

Prvostopni organ je začel postopek na podlagi 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) zaradi domneve, da tožnik na prijavljenem stalnem prebivališču ne prebiva več. Tožnik je bil povabljen na zaslišanje, kjer je izjavil, da stalno prebiva na naslovu B. v Ljubljani, da ga na naslov A. v Domžalah veže samo sedež obrti in nekaj osebnih stvari, da je bil na tem naslovu najemnik, vsa opravila (odhod na delo, v trgovino, k zdravniku...) pa izvaja iz B. v Ljubljani, kjer je tudi solastnik hiše. V postopku sta bila zaslišana tudi C.C. in D.D. Na podlagi izjav zaslišanih prič in na podlagi izjave tožnika je prvostopni organ odločil, da tožnik ne prebiva na naslovu A. v Domžalah, ter da je naslov njegovega stalnega prebivališča B. v Ljubljani. Z ugotovitvami postopka je bil tožnik seznanjen po odvetnici E.E. Zoper odločitev prvostopnega organa je tožnik vložil pritožbo, katero je drugostopni organ z odločbo z dne 25. 1. 2012 zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je že v pritožbi zoper odločitev prvostopnega organa je uveljavljal bistveni razlog kršitve pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je upravni organ postopek vodil sam, brez sodelovanja tožnika razen njegovega zaslišanja. Ni mogel sodelovati pri izvajanju dokazov, zlasti pri zaslišanju prič. Tožnik tudi ni bil seznanjen z zbranimi podatki, postavljena pa so mu bila le vprašanja, ki jih je potreboval za lastno odločitev. V pritožbi je tudi navedel, da ima prijavljeno stalno prebivališče v Domžalah na naslovu A. ter da ima z lastnico sklenjeno najemno pogodbo. Ker pa se tožnik zadržuje tudi v stanovanjski hiši v Ljubljani, kjer je solastnik na naslovu B., je na tem naslovu skladno z določbo 17. člena ZPPreb prijavil začasno prebivališče. Upravni organ bi moral tako ugotoviti, ali se je tožnik na naslovu B. v Ljubljani naselil z namenom, da tam stalno prebiva, zlasti pa bi moral ugotoviti ali je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov. Na naslovu B. v Ljubljani tožnik takih vizij nima, na tem naslovu le prespi. S tem je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, kršeno pa je bilo tudi določilo materialnega predpisa. Namreč upravni organ je nepravilno uporabil določbo 3. točke tretjega odstavka 3. člena ZPPreb kot pravno podlago, da tožnik ne prebiva na naslovu A. v Domžalah. Zato predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke spremeni tako, da se pritožbi tožnik ugodi in odločba prvostopnega organa odpravi in postopek ustavi, upravnemu organu pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je po presoji sodišča po izvedenem dokaznem postopku pravilno odločil, da se tožniku na naslovu A. v Domžalah ne prebiva, zato je pravilna tudi odločitev, da se mu kot naslov stalnega prebivališča določi B. v Ljubljani. Po določbi 8. člena ZZPreb namreč pristojni organ uvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, če dvomi, da občan stalno prebiva na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Med strankama je glede na odločitev organa prve stopnje sporno, na katerem naslovu tožnik dejansko prebiva. Tožnik je po opravljenem zaslišanju navedel, da stalno prebiva na naslovu B. v Ljubljani, da iz navedenega naslova odhaja na delo, v trgovino, k zdravniku, skratka, da s tega naslova opravlja življenjske aktivnosti. Na tem naslovu je tudi solastnik hiše. Navedbe tožnika je potrdil tudi D.D., sin tožnika, ki na naslovu B. v Ljubljani tudi prebiva. Iz upravnega spisa (zaslišanja z dne 22.8.2011) izhaja, da je zaslišan kot priča izpovedal, da tožnik na spornem naslovu dejansko prebiva. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita.

Tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Tožbeni ugovor, ki ga je podal že v pritožbi zoper prvostopno odločitev, da so mu bila vprašanja , ko je bil zaslišan kot stranka skopo postavljena, sodišče zavrača. Tožnik je bil jasno vprašan na katerem naslovu dejansko prebiva in katere dejavnosti tu opravlja. Izjava tožnika je razvidna iz 8. točke te sodbe. Izrecno je povedal, da ima na naslovu A., le nekaj stvari in da ga na ta naslov „veže“ le obrt. Tožnik ob zaslišanju C.C. in D.D. res ni bil prisoten, vendar je bil dne 18. 10. 2011 seznanjen z ugotovitvami postopka in z izjavami prič. Tožnik je s tem imel možnost, da se o izjavah prič izreče, še pred izdajo prvostopne odločbe pa bi lahko izrazil zahtevo, da bi o zaslišanju moral biti seznanjen in da ima za priči tudi vprašanja. Tega pa ni storil. Tožnik je bil tudi seznanjen z ugotovitvami postopka in sicer z dopisom št. 210-2046/2009-12 (1311010) z dne 18. 10. 2011. Seznanjen je bil tudi s tem kar sta priči izjavili. Na to seznanitev tožnik ni odgovoril. Zato tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni bil seznanjen z ugotovitvami postopka in z zbranimi dokazi.

Glede na izpoved tožnika tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da naslov B. v Ljubljani ni središče njegovih življenjskih interesov.

Sodišče glede na povedano zavrača tudi tožbeni ugovor, da je prvostopni organ materialno pravo nepravilno uporabil. Ker je sodišče ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnil. K II. točki izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.