Jedro

Ko je predhodni preizkus tožbe opravljen (in je ta že vročena v odgovor, opravljen pa je tudi že prvi narok za glavno obravnavo), tožbe ni mogoče zavreči, ker tožeča stranka kljub pozivu ne označi vrednosti dela svojega nedenarnega zahtevka.

Tožničina tožba obsega denarni in nedenarni zahtevek. Denarni znaša 2815 EUR nedenarni pa je tak, da je prima facie jasno, da od njega ni odvisna ne pristojnost sodišča ne pravica stranke do revizije, zato uporaba 45. člena ZPP ne pride v poštev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožničino tožbo (z dne 17. 5. 2012) zavrglo, ker naj bi jo ta kljub pozivu na naroku 30. 6. 2014 in še kasneje s sklepom 3. 7. 2014 ne popravila tako, da bi navedla vrednost spornega predmeta.

2. Proti sklepu se tožnica pritožuje in predlaga njegovo razveljavitev. Meni, da je imela njena tožba vse potrebne sestavine, zoper nekatere tožence jo je sicer umaknila, vztraja pa pri svoji terjatvi zoper upravnika, kar da je izdatno podkrepila z navedbami in dokazi. Pravi, da je višina njenega glavnega zahtevka 1.648,62 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 45. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki pravi takole: „Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka pa v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, ravna sodišče po določbah 108. člena, ki veljajo za nepopolne vloge.“ Navedeno pravilo pa za ta primer ni bilo aplikativno. Prvi in po umiku tožbe zoper štiri tožence tudi nedvoumno glavni zahtevek tožnice je denarni – od toženke je zahtevala vračilo (plačilo) 2815 EUR. Res zahteva še pod točko 2. „[...] določitev roka za ureditev baze podatkov [...]“ in pod 3. „[…] naročitev delitve in obračun stroškov iz naslova plačila skupnih stroškov za priključno moč in razliko ogrevanja za 31 stanovanjsko enoto [...]“, kar pa nikakor ne more vplivati ne na pristojnost ne na tožničino pravico do revizije.

5. Ob tem ne gre prezreti, da je bila tožnici že odmerjena sodna taksa, tožba vročena toženi stranki v odgovor in opravljen prvi narok. Predhoden preizkus tožbe je bil torej že opravljen (prim. 1. odst. 269., 270., 273. in 276. čl. ZPP). Ko je predhodni preizkus tožbe opravljen (in je ta že vročena v odgovor, opravljen pa je celo tudi že prvi narok za glavno obravnavo) ni več mogoče tožbe zavreči, ker tožeča stranka kljub pozivu ne označi vrednosti dela svojega nedenarnega zahtevka.

6. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP), v katerem naj po ustrezno izvedenem dokaznem postopku odloči o utemeljenosti tožničinih zahtevkov, pri čemer naj tudi preveri, ali je nemara tožničin spor med tem postal spor majhne vrednosti.