Jedro

Predlog za dopustitev revizije s tolikšnim številom vprašanj (predlog vsebuje 38 vprašanj, kar je opazno večje število kot število pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba) in tako utemeljitvijo (obsežna utemeljitev, ki je delno pisana kot revizija in prepleta dopustne in nedopustne revizijske razloge) ne izpolnjuje zahtev po kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti, ki jih zaradi zagotavljanja precedenčne vloge Vrhovnega sodišča na stranke naslavlja četrti odstavek 367.b člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP.

Prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja je bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj problemsko in silogistično osredotočati, iz nje mora izhajati pomembnost spornega pravnega vprašanja, ne le za konkretno zadevo, pač pa širše - za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

Izrek

I. Predlog za dopustitev revizije se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru (v nadaljevanju Upravno sodišče), je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12002-25/2016/17 z dne 11. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ter zavrnilo tožničin predlog za ponovno otvoritev glavne obravnave, odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, da se stroški kolizijskega skrbnika in izvedencev plačajo iz proračuna sodišča na podlagi posebnih sklepov o odmeri stroškov ter da je tožnica dolžna stranki z interesom, D., povrniti stroške postopka, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče ugotovilo, da je po opravljeni obravnavi, ob presoji vsakega posameznega dokaza ter vseh izvedenih dokazov skupaj, ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

3. Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in mu predlagala, naj dopusti revizijo zaradi pomembnih pravnih vprašanj. Vsebine predloga Vrhovno sodišče iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, ne povzema.

**K I. točki izreka**

4. Predlog ni dovoljen.

5. Vrhovno sodišče je že večkrat obrazložilo, da kot precedenčno sodišče z razvojem sodne prakse in razlago prava, ki naj bo _ex ante_ vodilo nižjim sodiščem pri odločanju, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja predvsem javno funkcijo.1 Trend spreminjanja od varovanja zasebnega k varovanju javnega interesa je z novelama ZPP2 dobil tudi normativno podlago. Temeljno merilo dovoljenosti revizije je z novelo ZPP-E postalo pomembnost spornega pravnega vprašanja in to ne le za konkretno zadevo, pač pa širše - za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen ZPP). Temu ustrezno postavlja zakon stroge pogoje glede obvezne vsebine predloga za dopustitev revizije. Tako četrti odstavek 367.b člena ZPP določa, da mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma izkazati neenotnost sodne prakse. Če teh zahtev stranka ne izpolni, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367.b člena ZPP).

6. Navedene zahteve, ki so do strank stroge, niso namenjene same sebi, marveč je njihovo spoštovanje nujno za zagotovitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča.3 Stroga zakonska zahteva ni nepremostljiva, niti ne težko premostljiva, saj ZPP za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem (vključno s postopkom za dopustitev revizije) predpisuje obvezno zastopanje po odvetniku in odvetnikom ta naloga ne bi smela biti nerešljiva.4 Tako je tudi zaradi strokovne zahtevnosti postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi z zakonom predpisano obvezno odvetniško zastopanje (tretji odstavek 86. člena ZPP), saj se z njim želi strankam zagotoviti večjo varnost in večjo verjetnost, da bodo v postopku učinkoviteje varovane njihove pravice.5 Tudi zato, da lahko stranka izpolni navedene zahteve, je za vložitev predloga za dopustitev revizije določen daljši, 30-dnevni rok.

7. Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je torej njegova popolnost.6 Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj problemsko in silogistično osredotočati.7

8. Tožničin predlog ne ustreza opisanim zahtevam iz četrtega odstavka 367. člena ZPP.

9. Tožnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo dopusti glede naslednjih osemintridesetih vprašanj:

1. ali je ravnanje sodišča, ki je pri presoji zakonitosti dokončnega upravnega akta z dne 11. 4. 2016 upoštevalo okoliščine, ki so veljale v času zaključka sodnega postopka, torej v decembru 2022, pravno dopustno;

2. ali bi sodišče v tovrstnih primerih pri presoji zakonitosti upravnih aktov slednje moralo presojati na podlagi okoliščin, ki so obstajale v času odločanja upravnega organa;

3. ali je bilo sodišče dolžno skladno 2. odst. 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) upoštevati in kot predhodno razrešeno vprašanje spoštovati odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 161/2016, z dne 12. 3. 2020, v točki 55 in 60 obrazložitve, in je na to ugotovitev vezano tudi v tem postopku;

4. ali lahko sodišče pri presoji zakonitosti dokončnega upravnega akta upošteva okoliščine, ki so nastale kasneje in predstavljajo posledico protipravnega ravnanja države oziroma njenih koncesionarjev (organov z javnopravnimi pooblastili) oziroma upravnih organov;

5. ali je sodišče ob upoštevanju invazivnega posega CSD ..., ki ima za posledico prehitro in protipravno namestitev mld. A. A. v rejniško družino, ob ugotovitvi njegove še vedno nepredelane travme (za katero pa ni ugotavljanega vzroka ali je to protipraven, nepričakovan odvzem iz družbe in doma tožeče stranke, nenadna, nepričakovana namestitev v rejničino, otroku neznano okolje, pri čemer tudi sama rejnica predstavlja otroku nepoznano osebo, ali nedopuščanje nenadzorovanih stalnih stikov s tožnico in njeno družino, ali le ... (za katere je ugotovljena psihofizična posledica s slabostjo in prebavnimi motnjami ter anksioznostjo)), lahko zaključilo, da je kljub temu bilo to v njegovo največjo korist, čeprav pri tožnici nikoli ni bil ogrožen travmatiziran ter, če je odgovor negativen, ali gre pri taki odločitvi za kvalificirano protipravnost ali arbitrarnost sodišča;

6. ali je sodišče (in predhodno upravni organ) preseglo svoje pristojnosti s tem, ko je pri presoji primernosti tožeče stranke za rejnico uporabilo kriterije, ki niso določeni v 25. členu ZIRD in ki se skladno kogentnim predpisom ne uporabljajo pri presoji tega standarda v primerih, ko gre za rejništvo po sorodnikih;

7. ali je bila z opisanim ravnanjem tožeča stranka obravnavana v neskladju s 14. členom URS;

8. ali je, upoštevaje določbo 7. člena ZIRD, ki določa, da mora biti rejništvo v otrokovo korist, sodišče pravilno zavzelo stališče, da je potrebno v okviru presoje vloge tožeče stranke ugotoviti otrokovo največjo korist (ne da bi izhajalo iz pravne presumpcije, da se v primeru tožnice kot otrokove ..., največja korist vsled opisanega družinskega - sorodstvenega razmerja to predpostavlja);

9. ali je skrb rejnika enaka starševski skrbi, kar sodišče enači ob izkazanem dejstvu, da je skrbnik v konkretnem tretja oseba in ne rejnica, ter v kolikor je odgovor negativen, ali je s tem podana arbitrarnost odločanja, ki kvalificira v kršitvi 14. in 23. člena URS na škodo tožeče stranke;

10. ali je upravni organ lahko odločal in sprejel odločitev o namestitvi mld. otrok v rejništvo k tretjim osebam, čeprav je bil postopek o izdaji rejniškega dovoljenja tožeči stranki kot sorodnici mld. otrok še vedno v teku oziroma o njeni vlogi še ni bilo odločeno, ne da bi na ta način prekršil prepoved zlorabe prava in prepoved omejevanja - zlorabe pravic iz 15. člena URS in 17. člena EKČP;

11. ali je z opisanim odločanjem upravni organ (posledično pa sodišče tega ni ugotavljalo) izpodbijano odločbo izdal na temelju odločitve CSD ..., ki bi moral biti izločen na podlagi 22. člena URS, saj je ne le subjektivno, pač pa objektivno pristranski (tak je videz) in je to razlog, ki terja izločitev oziroma delegacijo po uradni dolžnosti;

12. ali je sodišče lahko odločalo in sprejelo odločitev v predmetnem postopku, ob vedenju, da odgovor na tožbo in navedbe stranke z interesom temeljijo na protipravnem postopanju CSD ... in posegu slednjega v temeljne človekove pravice tožeče stranke in mld. otrok, kar je kot predhodno vprašanje že razrešilo Ustavno sodišče RS (ki je torej ugotovilo, da je bil odvzem mld. otrok, kot je bil izveden dne 30. 3. 2016, protipraven);

13. ali je v tem postopku sodišče lahko ignoriralo protipravnost ravnanja CSD ... in ga štelo kot stranko z interesom, čeprav je v koliziji z interesi mld. otrok, in ali je sodišče lahko tako doseženo stanje, ko je na podlagi opisanega dejanja, zaradi poteka časa in preživetja mld. otrok v tuji rejniški družini, ob travmatiziranosti mld. A. A., lahko šteje za ugotovljeno največjo korist otrok (kot to ugotavlja sodišče), saj gre v nasprotnem za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, posledica navedenega pa je arbitrarnost odločitve, kar vse predstavlja kršitev 14., 22. in 23. člena URS;

14. ali je sodišče pravilno uporabilo določbe 81. in 82. člena ZVS s tem, ko ni ugotovilo, da CSD ... ne predstavlja pristojnega centra otrok, saj v času vložitve vloge in odločanja upravnega organa mld. otroka na območju tega CSD nista živela in sta, kar je nesporno, dejansko živela na naslovu tožeče stranke v ... (kar predstavlja pristojnost CSD ...), stanovanje, ki je predstavljalo podlago za prijavo stalnega prebivališča otrok v ..., pa je bilo že predhodno dne 9. 2. 2016 vrnjeno najemodajalcu in je bilo posledično najemno razmerje razdrto;

15. ali je sodišče zakonito postopalo, ko skladno analogiji predpisov nezakonito izdelanega poročila CSD ... (zaradi kolizije interesov, invazivnega posega v družinsko skupnost tožnice kot ... in njenih mld. otrok, vsled česar ni bilo več strokovno neodvisno in šteje za objektivno pristrano) ni izločilo, ali to pomeni okuženost sodnika (poročevalke in predsednice senata, ki sta se s tem nezakonitim poročilom seznanili) oziroma sodišča in posledično kršitev 23. člena URS in 6. člena EKČP;

16. ali je sodišče pravilno zaključilo, da je podana pristojnost CSD .... kot organa, pristojnega za mld. otroka, upoštevaje 3. člen ZPPreb-1, ki določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave oziroma je začasno prebivališče vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem stalno ne prebiva, pri čemer je nesporno, da so mld. otroci vse od dne 25. 12. 2015 bivala pri ... v ..., na območju ... pa sta tudi obiskovala vrtec (po tragičnem dogodku sta bila premeščena iz vrtca v ...);

17. ali lahko sodišče v tem postopku (predhodno pa upravni organ) upošteva mnenje (kot poročilo otrokovega CSD) drugega CSD (konkretno CSD ...) kot krajevno stvarno nepristojnega, čeprav je podana tudi kolizija interesov, kar je bilo po sodišču že ugotovljeno? Ali je s takim postopanjem sodišča kršeno materialno pravo, posledično pa določba 23. člena URS in 6. člena EKČP;

18. ali je opisano postopanje, torej z upoštevanjem mnenja CSD ..., ki je bil dokazano predopredeljen in je podana kolizija interesov, v skladu z načelom neodvisnega odločanja, ki je uzakonjeno v 22. in 23. členu URS ter 6. členu EKČP;

19. ali je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ravnalo arbitrarno in kršilo pravico tožeče stranke iz 22. člena URS;

20. ali je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe kršilo pravico tožeče stranke iz 22. in 25. člena URS s tem, ko ni izvedlo presoje pravnorelevantnih zatrjevanj oziroma se do slednjih ni opredelilo;

21. ali je zaključek sodišča in upravnega organa v izpodbijanem aktu, da namestitev otrok v rejništvo tožeči stranki ni v korist slednjih, skladen določilu ZIRD, upoštevaje po izvedencih podanega mnenja, da je tožeča stranka primerna za rejnico in da ni bilo ugotovljene nobene ogroženosti otrok, niti ni izkazanega travmatiziranega okolja za mld. otroke pri tožeči stranki, kakor tudi, da je v konkretnem primeru bilo bivanje (konkretnih) otrok pri tožnici v njuno največjo korist, pa tudi ustrezno in po odločbi CSD ... z dne 21. 3. 2016 tudi pravno regulirano;

22. ali je sodišče kršilo ustavno pravico tožeče stranke do enakosti (14. člen) in do izjave (23. člen) s tem, ko njenemu pooblaščencu ni dovolilo zastavljati vprašanj izvedencem? Slednje potrjuje prepis zvočnega posnetka z dne 18. 11. 2022;

23. ali je s tem tožeči stranki kršena pravica do izjave in do osebnega dostojanstva ter pravice do poštenega sojenja oziroma je s takšnim postopanjem tožeči stranki prekršena pravica iz 6. člena EKČP;

24. ali je sodišče pravilno obravnavalo mag. C. C. kot izvedenca in njegovemu zaslišanju podelilo status podaje izvedenskega mnenja, čeprav je nesporno, da je imenovanemu že pred leti prenehalo imenovanje sodnega izvedenca, kot izvedenec pa ni bil ustno zaslišan v času, ko je še imel ustrezni status sodnega izvedenca;

25. ali je sodišče utemeljeno dopustilo mag. C. C. kasnejše ustno dopolnjevanje mnenja, čeprav v prvotnem postopku, ko je imel status izvedenca, slednjega ni podal ustno, v času ustne izpovedbe pa tega statusa več ni imel? Ali je torej slednje utemeljeno šteti za dopolnitev izvedenskega mnenja;

26. ali bi sodišče pisno mnenje UL MF, ki ga je ta pripravila s pomočjo psihiatrinje (katere sodišče ni angažiralo), slednja pa v neskladju s podanim nesoglasjem tožeče stranke to psihiatrično pregledala in diagnosticirala – posegla v njeno ustavno varovano pravico do zasebnosti, pa pisnega mnenja ni izdelala skladno pravilom stroke (kakor to ugotavlja v izpodbijani sodbi sodišče samo), le-to skladno 2. odst. 3. člena ZS moralo izločiti kot nezakonito pridobljeni dokaz (na podlagi smiselne uporabe določb ZKP), kar je bilo s strani stranke izrecno predlagano, s tem pa povzročilo okuženost izvedenke D. D., ki se je s takšnim mnenjem nezakonito seznanila in ga pri svojem pisnem in ustnem mnenju uporabila? Ali je taka okužba izvedenke vplivala na načelo neodvisnosti in poštenega sojenja;

27. ali je sodišče ustrezno imenovalo komisijo za izdelavo izvedenskega mnenja, pri čemer je v okvir slednje vključilo klinično psihologinjo, čeprav je iz sodnega spisa razvidno, da tožeča stranka ne trpi za nobeno duševno motnjo oziroma slednja ni z ničemer izkazana;

28. ali je sodišče ravnalo pravilno, ko je upoštevalo mnenje izvedenke D. D., čeprav je slednje temeljilo na nestandardiziranih in subjektivnih testih in torej neustrezni metodologiji, pri čemer je sodišče oprlo se na to njeno mnenje, ki torej ni oprto na znanost in stroko ter je podano na osnovi izvedenkinega prepričanja, da je sama medij (vir strokovnih spoznanj), kar pa je relativno bistvena kršitev določb ZPP, ki ima vpliv na končno odločitev, saj gre za kršitev pravil in načela, da mora mnenje temeljiti na znanosti in pravilih stroke, izvedenka pa je sama izjavila, da njene metode ne temeljijo na znanstveno raziskovalnem delu, tako da je njeno mnenje nemožno znanstveno preizkusiti;

29. ali je dopustno, da sodišče kot strokovno mnenje šteje zgolj pisno podano mnenje izvedencev iz drugih postopkov, kjer tožeča stranka ni sodelovala, njihovi sestavljalci pa metode izdelave niso pojasnili, niti nimajo več statusa izvedencev, še zlasti z vidika sodne prakse, ki določa, da je izvedensko mnenje vedno potrebno podati ustno? Ali gre v opisanem primeru za kršitev pravice tožeče stranke do izjave, ko sodišče pri odločitvi upošteva le pisna mnenja izvedencev dr. G. G., F. F., mag. K. K., ki jih ustno ne preizkusi in ki so bila izdelana v drugih postopkih, kjer tožeča stranka niti ni sodelovala kot stranka, in ali opisano postopanje predstavlja kršitev poštenega postopka 22. člena URS in 6. člena EKČP;

30. ali je dopustna uporaba nestandardiziranih testov, upoštevaje dejstvo, da je znanost enotna in univerzalna, četudi skupina ekonomsko povezanih izvedencev klinične psihologije, združenih v civilno pravno osebo (kot izvedenka D. D. izpove, ima slednja odlične odnose z resornim ministrstvom), ki sprejme tak sklep (ki pa odstopa od zahtev znanosti, kar je izpovedal dr. L. L.), kar vse je sprakticirano v njenem mnenju, ki tako predstavlja le njeno subjektivno videnje, ne pa na znanosti in stroki spisano izvedensko mnenje in posledično uporaba takega mnenja kot odgovorov izvedenca, temelječih na znanosti in stroki, ki se zahteva pri oceni osebnosti človeka, konkretno tožeče stranke, ter tako sprejeta odločitev ne pomeni arbitrarnosti in posega v pravico do zakonitega in poštenega postopka po 22., 23. in 25. členu URS ter 6. členu EKČP;

31. ali bi sodišče v tovrstnem primeru, ko si torej pridobljena izvedenska mnenja nasprotujejo (tako je na eni strani mnenje D. D. in na drugi strani mnenje mag. O. O. in dr. L. L.), moralo angažirati novega izvedenca, ali pa bi moralo tehtati strokovnost obeh (oziroma treh) podanih mnenj in se opredeliti tudi do tistega, ki ne temelji na znanosti, ga primerjati z mnenji, kjer je uporabljena znanstvena metodika in stroka (in sicer z mnenjem mag. O. O., kar je potrdil dr. L. L.), ali pa je lahko naslonilo se na mnenje izvedenke D. D., z obrazložitvijo, da osebnost lahko oceni le klinični psiholog, čeprav je splošno znano v Sloveniji, da osebnostne teste in posledično oceno osebnosti prakticirajo vsi psihologi s končano VII. stopnjo izobrazbe in pridobljenim certifikatom za uporabo standardiziranega testa v Sloveniji (ki je z licenco odstopljen v uporabo) strokovni javnosti, kar je potrdil tudi izvedenec dr. L. L. (glej prepis zvočnega posnetka naroka z dne 18. 11. 2022, str. 168-170, 182, 188, 193-194);

32. ali bi sodišče za presojo tožbenega zahtevka in predmeta tožbe, ki se nanaša na vprašanje utemeljenosti vloge tožeče stranke za opravljanje rejniške dejavnosti, moralo izvesti tudi primerjavo s sedaj postavljeno rejnico oz. ali bi bilo potrebno izvesti tudi presojo njene osebnosti?, da bi lahko ob izkazanosti njenega šibkega (in neustreznega) zdravja, ki izhaja iz njene izjave, podane izvedenki mag. O. O., da jo je strah prihodnosti, zlasti če njej in možu zdravje ne bi več dopuščalo nadaljnje izvajanje rejništva;

33. ali je dopustno izvršitev sodbe vezati na opcijo, ki jo v točki 2 primarnega zahtevka terja tožeča stranka? Ali je torej dopustno ugoditi tožbi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke na način, da se njeni vlogi za izvajanje rejništva nad mld. otroci ugodi, pri čemer se rejniška pogodba s tožnico sklene šele po prenehanju veljavnosti rejniške pogodbe sedanje rejnice;

34. ali lahko sodišče v okviru postavljenega tožbenega zahtevka v treh točkah, ugodi le prvi in tretji, drugo pa zavrne ali zavrže? Ker je sodišče zapisalo, da ugoditve zahtevku v primeru pogojno postavljenega zahtevka (ki pa ni primer v tožbi tožeče stranke, saj opcija (po tč. 2 primarnega petita) ni pogoj), predstavlja ultra vires odločitev oz. arbitrarnost odločitve sodišča in posledično kršitev 14. in 23. člena URS;

35. ali bi sodišče v primeru, da je ugotovilo, da tako, kot je zapisalo za pod točko 2 postavljenega pogoja primernega tožbenega zahtevka, da temu sploh ne more ugoditi in je tako tožbo zavrniti, moralo vsebinsko odločiti o podrednem zahtevku, torej o razveljavitvi spornega upravnega akta, ne pa podredni tožbeni zahtevek zavrniti iz razloga, ker je samo odločilo v sporu polne jurisdikcije? Ker je sodišče podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo brez vsebinske obravnave, je prekršilo pravico tožeče stranke do pravnega sredstva in poštenega sojenja, se zastavlja vprašanje, ali je taka odločitev prikrajšala tožečo stranko za pravico do pritožbe in sodnega preizkusa pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe;

36. ali je stranka z interesom v konkretnem primeru, ko gre za kolizijsko delovanje slednje kot akta maščevanja tožeči stranki, ki je v sporu z njo (iz istega razmerja) upravičena do povračila stroškov postopka v tem upravnem sporu, ko pa njen prispevek v ničemer ni pripomogel k razrešitvi zadeve;

37. ali je stranka z interesom upravičena terjati povračilo stroškov postopka, v kolikor le-teh do zaključka glavne obravnave ni priglasila, čeprav je bila o naroku seznanjena in se ga je tudi udeležila, prav tako ji je bilo znano, da bo sodišče na tem naroku zadevo najverjetneje zaključilo oz. bi s tem morala računati;

38. ali je ravnanje sodišča oziroma sodnice poročevalke s tem, ko pooblaščencu tožeče stranke ni dovolila na zapisnik dokončati zahteve za njeno izločitev in je slednjemu vzela besedo ter je nadaljevala s postopkom, dopustno oziroma ali slednje predstavlja kršitev pravice tožeče stranke do poštenega sojenja in enake obravnave v skladu s 14., 22. in 23. členu URS ter 6. členu EKČP. 10. Že zaradi števila teh vprašanj se ni mogoče izogniti dvomu v njihovo pomembnost, saj pregled izpodbijane sodbe tudi brez podrobne analize pokaže, da je število predlaganih vprašanj, ki naj bi bila pomembna pravna vprašanja, opazno večje od števila pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba.

11. Tudi ob podrobnejšem pregledu zastavljenih vprašanj pa se izkaže, da večina odgovorov nanje ne bi presegla pomena, ki bi ga imeli za tožnico v obravnavani zadevi. Povedano drugače, obča nepomembnost odgovorov na večino zastavljenih vprašanj izhaja že iz njih samih. Splošne pomembnosti odgovorov za sodno prakso tožnica ni izkazala niti v utemeljitvi svojega predloga.

12. Predlog za dopustitev revizije je tudi sicer problematičen, saj je poleg tega, da je nesorazmerno dolg - obsega štirideset strani - delno spisan kot revizija ter prepleta dopustne in nedopustne razloge. Prepreden je z ugotovitvami dejanskih okoliščin oziroma nestrinjanjem z njimi, kar sploh ne more biti predmet revizijskega postopka (drugi odstavek 370. člena ZPP). V delu sicer skuša nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem izpodbijati pod krinko bistvenih kršitev postopka, a se izkaže, da gre pri takih vprašanjih res samo za nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča. Drugi deli se nanašajo na ugovore v zvezi z upravnim postopkom, kar tudi ne more biti predmet revizijskega postopka. Utemeljitev je zelo dolga, nekateri deli so dobeseden prepis delov sodbe oziroma delov prepisa zvočnega snemanja glavne obravnave. Poleg tega se več delov oziroma vprašanj sploh ne nanaša na upravno odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Ob vsem tem tožnica ne obrazloži, v čem naj bi bila vsa ta vprašanja pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse, torej ne utemelji njihovega širšega pomena.

13. Skratka, predlog za dopustitev revizije s tolikšnim številom vprašanj in tako utemeljitvijo ne izpolnjuje zahtev po kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti, ki jih zaradi zagotavljanja precedenčne vloge Vrhovnega sodišča na stranke naslavlja četrti odstavek 367.b člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP. Kot že zapisano, število vprašanj v predlogu, ki naj bi bila pomembna pravna vprašanja, očitno presega število pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba. Seveda je možno, da se v posamezni zadevi pojavi več pomembnih pravnih vprašanj, če bi sodišče z dolžino in obsežnostjo svoje sodbe ter veliko pomembnimi pravnimi stališči kot nosilnimi argumenti v njej samo izzvalo tak predlog. Obravnavana zadeva pa ni tak primer. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.

**K II. točki izreka**

14. Tožnica je v predlogu za dopustitev revizije priglasila tudi stroške tega postopka, vendar s predlogom ni uspela, zato sama nosi svoje stroške predloga (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako tudi sklep VSRS II DoR 318/2021 z dne 20. 10. 2021. 2 ZPP-D (UL RS 45/08) in ZPP-E (UL RS 10/17). 3 Glej tudi sklep VSRS II DoR 189/2017 z dne 19. 10. 2017. 4 Glej tudi sklep VSRS II DoR 48/2022 z dne 16. 3. 2022. 5 Glej tudi sklep VSRS II DoR 191/2020 z dne 24. 7. 2020 in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003. 6 Glej tudi sklep VSRS II DoR 185/2022 z dne 27. 7. 2022. 7 Glej tudi sklep VSRS II DoR 191/2020 z dne 24. 7. 2020.