Jedro

V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR mora znake kaznivega dejanja ugotoviti že delodajalec v odpovedi, prav tako pa tudi sodišče prve stopnje v dokaznem postopku, ki jih mora tudi navesti in utemeljiti v obrazložitvi sodbe. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti dokazan kateri od razlogov iz 1. odstavka 111. člena ZDR, in tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do izteka odpovednega roka.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožniku zaradi razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) dne 25.7.2003, št. I/03-4696/2003, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), ker " - ni v skladu z Organizacijskimi predpisi o 'Ubiranju voznine z ALMEX strojčkom' popisal zadnjega kontrolnega mesta - stanja prodanih vozovnic; - je s prodajo neveljavne vozovnice protipravno pridobil premoženjsko korist v znesku 560,00 SIT; - je imel pri kontrolnem obračunu v službeni torbi višek v višini 1440,00 SIT:" V odpovedi PZ znaki kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) niso obrazloženi.

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev navedene izredne odpovedi, na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje (v nadaljevanju: DR) nezakonito prenehalo in da se mu za ves čas priznajo vse pravice iz DR. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke na vrnitev na delo, sklenitev nove PZ, plačilo plače in na vpis delovne dobe v delovno knjižico. Ugotovilo je, da sta tožniku dokazani kršitvi iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, kar izhaja iz listinskih dokazov in izpovedb prič A.V., A.G. in M.Z.. Dejanja, ki jih je storil tožnik, kažejo, da je dokazan utemeljen razlog za odpoved PZ po drugem odstavku 82. člena ZDR. Dokazano je tudi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), ker je zaradi vrste, obsega, intenzivnosti in pomena kršitve PZ, ki jo je tožnik storil, porušeno zaupanje tožene stranke, kar je zaradi narave tožnikovega dela temeljni pogoj za nadaljevanje in obstoj DR. Znakov kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih tudi ni utemeljilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je dokazne zaključne in pravno presojo sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na drugo kršitev PZ (protipravna pridobitev premoženjske koristi v znesku 560,00 SIT). V zvezi s tem je ugotovilo, da zato, "ker v odpovedi ni navedeno in pred sodiščem prve stopnje ne ugotovljeno, katero kaznivo dejanje naj bi to bilo, tudi ni mogoče pritrditi zaključku, da so podani 'vsi znaki kaznivega dejanja". Tako je predmet odločanja le odpoved PZ po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Dokazano je bilo tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do izteka odpovednega roka, ker je zaradi narave dela, ki ga je opravljal tožnik, in zaradi vrste dejavnosti tožene stranke, porušeno zaupanje med strankama PZ.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in da se tožniku odmerijo stroški postopka. Navajala je, da je tožnik storitev prve kršitve ("ubiranje voznine ..." ) priznal. Protipravne premoženjske koristi v zvezi z 560,00 SIT si tožnik ni pridobil. V zvezi s tem sta sodišči neutemeljeno sledili izpovedbam delavcev tožene stranke. Škodljive posledice za toženo stranko niso nastale. Dani so bili pogoji za izbiro blažje sankcije. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker je bilo dejanje tožnika majhnega pomena, zato ni mogoče sklepati, da so bili podani znaki kaznivega dejanja. Pri tem, ali je bilo porušeno zaupanje med strankama PZ, bi bilo treba upoštevati, da je tožnik dejanje priznal in ga obžaloval. Toženi stranki je bila povrnjena vsa materialna škoda. Osebne lastnosti in priznanje tožniku kot vzornemu vozniku, zadovoljstvo potnikov z delom tožnika, niso bile upoštevane. V ostalem se je revident skliceval na svoje dosedanje navedbe v postopku.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je navajala, da je tožnik očitane kršitve storil in da je bila med strankama potrebna velika stopnja medsebojnega zaupanja.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma. Pogoji za to so določeni v 367. členu ZPP, razlogi pa v 370. členu navedenega zakona. Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ni uveljavljala razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v zvezi s tem razlogom revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Ker je revizijsko sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje, ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Iz določbe 371. člena ZPP izhaja, da mora revident vse razloge za revizijo in obseg izpodbijanja drugostopne pravnomočne sodbe navesti v reviziji. Zato pri obravnavanju revizije ni mogoče upoštevati tistih navedb, kjer tožnik navaja, da "se v preostalem sklicuje na dosedanje navedbe v postopku".

Glede na vsebino obrazložitve odpovedi PZ in obrazložitev v sodbah sodišč druge in prve stopnje, je predmet presoje v tej reviziji le kršitev po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker kršitev po 1. alineji ni bila dokazana. Zato so za odločitev nepomembne tiste navedene v reviziji, ki se nanjo nanašajo (pridobitev protipravne premoženjske koristi, dejanje majhnega pomena, znaki kaznivega dejanja). V zvezi s tem Vrhovno sodišče pripominja, da mora znake kaznivega dejanja ugotoviti že delodajalec v odpovedi PZ, pa seveda tudi sodišče prve stopnje v dokaznem postopku in jih navesti in utemeljiti v obrazložitvi sodbe (tako med drugim v odločbah tega sodišča: VIII Ips 87/2004, VIII Ips 215/2004, VIII Ips 125/2006, VIII Ips 318/2006 in VIII Ips 475/2006).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.Izredna odpoved PZ je zakonita, če je dokazan utemeljen razlog za odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR) in če ni možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Da je dokazan odpovedni razlog, pomeni, da mora delodajalec dokazati obstoj enega od razlogov, ki so navedeni v 111. členu ZDR. V 2. alineji 111. člena ZDR je določeno, da delodajalec lahko izredno odpove PZ, "če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja". Bistveno za to kršitev PZ je, da je dokazno ugotovljena predpisana oblika krivde (najmanj huda malomarnost) in da je tudi dokazano, katere pogodbene ali druge obveznosti iz DR je tožnik kršil. Na obstoj kršitev PZ je sodišče prve stopnje sklepalo, ko je vsebino akta "Organizacijski predpis ubiranje voznine z ALMEX strojčkom in listnimi vozovnicami v avtobusu" primerjalo z izvedenimi dokazi. Ugotovilo je, da je tožnik storil kršitve PZ, ki so navedene v odpovedi, ki jo je delodajalec podal dne 25.7.2003. Iz utemeljitve sodbe sodišča druge stopnje tudi izhaja, da je dokazana navedena oblika krivde.

V sodbi sodišča prve stopnje je ugotovljeno, da je dokazano, da so zaradi kršitev pogodbenih obveznosti odnosi med strankama porušeni v tolikšni meri, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Zato je dokazan tudi drugi bistveni element, ki je potreben za zakonitost izredne odpovedi PZ: nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Navedeno pomeni, da v primeru, če so dokazani bistveni pogoji / elementi za odpoved PZ, za njeno zakonitost ne morejo biti pomembne okoliščine, ki jih navaja revizija. Te bi sicer delodajalcu morda dajale možnost za izbiro katerega od ukrepov po 175. členu ZDR, kar pa za odločitev v reviziji ne more biti pomembno, ker se je tožena stranka odločila za odpoved PZ in je tudi dokazala, da je bila ta zakonita.

Po obrazloženem je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

O stroških za odgovor na revizijo je bilo odločeno na podlagi prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Navedbe v reviziji so v bistvu ponovitev dosedanjih navedb tožene stranke.