Jedro

Za zakonitost izredne odpovedi je treba dokazati tudi izpolnitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja med njima ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tega pogoja. Pritožba zmotno navaja, da je že utemeljenost drugega očitka zadosten razlog za obstoj vseh pogojev za zakonitost izpodbijane odpovedi. V citirani določbi ZDR-1 je jasno zahtevan hkraten obstoj dveh predpostavk: obstoj zakonskega odpovednega razloga (hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnici delovno razmerje pri tožencu trajalo tudi od 27.10.2023 do 7. 1. 2024 in od 12. 6. 2024 do 10. 3. 2025, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Za navedeno obdobje je dolžan tožnico prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in ji plačati mesečna nadomestila plač v višini 1.941,43 EUR s pripadajočimi obrestmi. Obračunati ji mora denarno povračilo v višini 19.414,30 EUR. Plačati ji mora nadomestilo za neizrabljen letni dopust v višini 3.545,23 EUR, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2023 v višini 200,56 EUR, za leto 2024 v višini 713,23 EUR in za leto 2023 (pravilno: 2025) v višini 212,95 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da za tožnico povrne odmerjene stroške postopka na račun sodišča.

2.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče presojo o prvem očitanem ravnanju oprlo na izpoved tožnice in A.A., ni pa obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi generalnega direktorja in B.B. Prav tako ni obrazložilo, zakaj odločitve ni oprlo na izpoved B.B., da je dal tožnici jasno navodilo, naj v sodelovanju z UNKIZ pripravi aneks. Stališče UNKIZ glede potrebe za pripravo aneksa je manj pomembno. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica v SMS z dne 31. 8. 2023 ni navajala, da aneks ni potreben. E-sporočilo z dne 5. 9. 2023 dokazuje, da ji je A.A. pojasnil, da se rok lahko podaljša z aneksom. Tožnica je že vrsto let imela opravka s pogodbami, aneksi in pogodbenimi roki, zato ji je sodišče zmotno verjelo, da se ni zavedala, da se lahko pogodbeni rok podaljša le s sklenitvijo aneksa. Izpoved A.A. je ocenilo nekritično, saj je v nasprotju z izjavo C.C., da je bila stalna praksa UNKIZ podaljševanje pogodbenih rokov z aneksom ter da A.A. ni imel nobenega posebnega navodila glede podaljševanja konkretnega roka. Napačna je ugotovitev, da aneks ni bil sklenjen le zaradi urgentnega posredovanja vodstva, ampak tudi zaradi predhodnega dogovora tožnice z A.A. Dejanski zaključek naloge je predstavljalo podaljšanje roka, ki pa ga ni uredila tožnica. Sicer pa za zakonitost odpovedi zadošča že utemeljenost drugega očitanega ravnanja tožnici. Pri presoji (ne)obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja je treba upoštevati, s kakšno težo je delodajalec ovrednotil kršitev in zlasti, kako naj bi ta vplivala na njegovo poslovanje, s čimer se sodišče ni ukvarjalo. V okviru presoje nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja se ni opredelilo do navedb toženca o odklonilnem tožničinem odnosu do njega, ki je vplival na izpolnjevanje delovnih obveznosti in se je kazal tudi po podaji odpovedi (neupravičeno prenašanje podatkov). Sodišče bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati že z dnem 7. 1. 2024, saj je tožnici delovno razmerje za nedoločen čas, ki ga je 8. 1. 2024 nastopila pri drugem delodajalcu, prenehalo 11. 6. 2024 v dogovoru z njo. Denarno povračilo ji je priznano za vsaj štiri plače previsoko.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec za upravno pravne zadeve izredno odpovedana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo presojo o nezakonitosti izpodbijane odpovedi in odločitev o tožničinih pravicah. Teh razlogov ne ponavlja.

6.Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim očitanim ravnanjem, ki se nanaša na ureditev podaljšanja roka za predložitev zahtevkov za vračilo sredstev zaključilo, da tožnica ni storila hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Dokazni zaključek pritožba neutemeljeno izpodbija z navedbo, da ga je sodišče prve stopnje nekritično oprlo na izpoved tožnice in A.A., ni pa obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi generalnega direktorja toženca in B.B. V prvostopenjski sodbi je sodišče povzelo ključne dele izpovedi strank in prič. Ocenilo jih je tudi kot celoto, v pritožbi izpostavljeni dokazni zaključek pa je sprejelo tudi ob ovrednotenju ostalih izvedenih dokazov (listinsko gradivo). Ustrezno je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ni zgolj obrazložilo, da izpovedi generalnega direktorja in B.B. nista bili potrjeni s strani tožnice, kot to zmotno očita pritožba.

7.Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je B.B. (pomočnik generalnega direktorja; tožničin nadrejeni) izpovedal, da je dal tožnici jasno navodilo, naj v sodelovanju z UNKIZ (Urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu) pripravi aneks. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj odločitve ni oprlo na to izpoved. Iz prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da jo je upoštevalo, seveda pa jo je pravilno ovrednotilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. B.B. je pojasnil, da je bila pobuda za sklenitev aneksa za podaljšanje roka na strani toženca, ki je ugotovil, da do 31. 8. 2023 ne bo mogel pripraviti vseh zahtevkov. Tožnica je potrdila, da ji je B.B. naročil, naj podaljšanje roka uredi z aneksom. S tem namenom se je obrnila na A.A., ki je bil s strani UNKIZ pooblaščena oseba glede zahtevkov za povrnitev sredstev.¹ Od njega je prejela pojasnilo, da v obravnavanem primeru aneks ni potreben. Pritožba zmotno navaja, da je bilo stališče UNKIZ glede aneksa manj pomembno. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da se je tožnica utemeljeno zanesla na prejeto pojasnilo pooblaščene osebe UNKIZ, ki je bil sopogodbenik toženca in glede na prvostopenjsko ugotovitev tudi zadolžen za pripravo aneksa (v primeru, če bi bil ta potreben). Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, tudi sicer ni razumljivo, kako bi tožnica lahko izvedla sklenitev pisnega aneksa ob predočenem ji stališču nasprotne pogodbene stranke toženca, da aneks ni potreben.

8.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na e-sporočilo z dne 5. 9. 2023 (v katerem se je tožnica morala izjasniti o očitku B.B., da vodstvu toženca ni predlagala podaljšanja roka za predložitev zahtevkov). To e-sporočilo naj bi po pritožbeni navedbi dokazovalo, da je A.A. tožnici pojasnil, da se rok lahko podaljša z aneksom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba to e-sporočilo razlagati v povezavi z ostalimi prvostopenjskimi ugotovitvami. Tožnica se je dne 11. 8. 2023 ob prejeti informaciji s strani A.A., da aneks ni potreben in ob dejstvu, da je imela z dnem 16. 8. 2023 načrtovan nastop letnega dopusta (do 4. 9. 2023), z A.A. dogovorila, da bo v primeru, če se izkaže drugače in bo aneks potreben, A.A. aneks pripravil in ga poslal tožencu. Da aneksa ni treba skleniti, je A.A. zatrdil še v e-sporočilu z dne 29. 8. 2023, s katerim je odgovoril delavki toženca D.D. (v vednost poslano tudi B.B.) na vprašanje, do kdaj je potrebno posredovati vso dokumentacijo. A.A. je šele v nadaljevanju prejel od pravnice UNKIZ e-sporočilo, da bodo aneks vseeno pripravili, toženec pa ga je podpisal 31. 8. 2023.

9.Pritožbena navedba, da je tožnica imela vsak dan opraviti s pogodbami, aneksi in pogodbenimi roki, ne spremeni ugotovljenih ključnih dejstev, da se je utemeljeno zanesla na pojasnilo pooblaščene osebe UNKIZ A.A., da aneks ni potreben, in na njegovo zagotovilo, da bo v primeru, če se izkaže drugače, aneks pripravil in ga poslal tožencu. Pritožba zato tudi neutemeljeno izraža nestrinjanje s prvostopenjskim sodiščem, ki je verjelo tožnici, da se upoštevaje vsebino njene komunikacije z A.A. ni zavedala, da se lahko pogodbeni rok podaljša le s sklenitvijo aneksa.

10.Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje izpoved A.A. ocenilo nekritično, saj naj bi bila v nasprotju z izpovedjo C.C. (v.d. direktorja UNKIZ). A.A. je res izpovedal, da je 29. 8. 2023 prejel informacijo pravnice UNKIZ, da bodo vseeno pripravili aneks v zvezi s podaljšanjem pogodbenega roka. To pa ni v vsebinskem nasprotju z dejstvom, da je C.C. dne 28. 8. 2023 v SMS sporočilu, ki ga je poslal generalnemu direktorju toženca, prosil za posredovanje, ker je UNKIZ od toženca prejel le 4 od predvidenih 37 zahtevkov, rok pa naj bi se iztekel 31. 8. 2023. Tožnica je vprašanja glede realizacije pogodbe urejala z za to pooblaščeno osebo na strani UNKIZ A.A., ki ji je zagotovil, da aneks ni potreben in pri čemer je vztrajal vse do tedaj, ko je 29. 8. 2023 prejel drugačno stališče pravnice UNKIZ. Pritožba se sklicuje na izjavo C.C., da je bila stalna praksa UNKIZ določanje pogodbenih rokov z aneksi, ter da A.A. ni imel nobenega posebnega navodila glede podaljševanja konkretnega roka. Zaradi te izjave C.C. komunikacije A.A. s tožnico ni mogoče razlagati tej v škodo. C.C. se citiranega SMS niti ni spomnil. Kot je pojasnil, se je tedaj, ko je postal v.d. direktorja UNKIZ, projekt že izvajal, na vprašanje, ali je bil vključen v komunikacijo med UNKIZ in tožencem glede rokov in morebitne potrebe po aneksu, pa je zatrdil, da se on v organizacijo in delovne procese toženca ni vtikal ter da je projekt vodila izkušena ekipa (vodja projekta A.A. in pravnik UNKIZ). Res je (posplošeno) izjavil, da je bila stalna praksa UNKIZ določanje pogodbenih rokov z aneksi, a je obenem poudaril, da so se aneksi medsebojno usklajevali. V zvezi s slednjim je po presoji pritožbenega sodišča ključnega pomena prav ugotovitev, da je bila tožnici v okviru dogovarjanja o sklenitvi aneksa sporočena informacija, da aneks ni potreben.

11.Prvostopenjski ugotovitvi, da aneks ni bil sklenjen le zaradi urgentnega posredovanja vodstva, ampak tudi zaradi predhodnega dogovora tožnice z A.A., pritožba nasprotuje, češ da je napačna in sama s seboj v nasprotju, saj do urgentnega posredovanja vodstva ne bi prišlo, če bi bila priprava aneksa dejansko dogovorjena s strani tožnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba izhajati iz ključne vsebine očitanega ravnanja, ki je v tem, da tožnica ni ravnala po navodilu B.B., naj v dogovoru z UNKIZ uredi podaljšanje roka za predložitev zahtevkov. S tega vidika je pravilna prvostopenjska ugotovitev, da je glede tega navodila tožnica pred nastopom letnega dopusta storila vse potrebno v okviru svojih pristojnosti in prejetih informacij s strani UNKIZ. Razlog za to, da je bil nato dne 31. 8. 2023 aneks sklenjen ob sodelovanju tožničinega nadrejenega, je bil v tem, da je UNKIZ svoje prvotno stališče, ki ga je 11. 8. 2023 posredoval tožnici glede sklenitve aneksa, med njeno upravičeno odsotnostjo z dela (letni dopust) spremenil. Po pritožbenem očitku sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica v SMS z dne 31. 8. 2023 ni navajala, da aneks ni potreben. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izostanek takšnega zapisa še ne pomeni, da pred tem z A.A. ni potekala komunikacija z vsebino, kot sta jo oba potrdila (kar je bilo obrazloženo že zgoraj).

12.Glede trditve toženca, da tožnica pred odhodom na dopust ni nikogar opozorila na odprto delovno nalogo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti ni šlo za odprto nalogo in da je tožnica smatrala, da je naloga urejena. Pritožba neutemeljeno navaja, da je ta ugotovitev pavšalna, saj jo utemeljujejo predhodni razlogi prvostopenjske sodbe (zlasti zanašanje tožnice na zagotovilo A.A., da bo pripravil aneks glede podaljšanja roka, če se bo izkazalo, da je potreben in da ga bo posredoval tožencu). V zvezi s pritožbeno navedbo, da je dejanski zaključek naloge predstavljalo podaljšanje roka, ki ga ni uredila tožnica, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tedaj, ko je UNKIZ zavzel spremenjeno stališče, tj. da je treba podaljšanje roka urediti s sklenitvijo aneksa, tožnica na letnem dopustu, zato je razumljivo, da te faze na strani toženca ni mogla izvršiti ona. Tudi sicer ji ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, je pred odhodom na dopust prosila sodelavko, naj občasno vpogleda v tožničino službeno elektronsko pošto, če bi bilo kaj novega s strani UNKIZ in naj ji to sporoči.

13.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje navedlo le, da izpovedi generalnega direktorja ne more slediti. V okviru ocene vseh izvedenih dokazov, v katero je povzelo tudi njegovo izpoved, je namreč obrazloženo utemeljilo, zakaj glede prvega očitanega ravnanja ni mogoče zaključiti, da je tožnica iz hude malomarnosti storila hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

14.Drugo očitano ravnanje se je nanašalo na to, da je tožnica na seznam uvrstila medicinsko opremo, ki je bila šele v postopku nabave in je zato obstajalo veliko tveganje, da ne bo pravočasno dobavljena; obenem je imela na voljo širok nabor druge opreme, za katero je obstajala največja verjetnost za izpolnjevanje pogojev za povrnitev sredstev, oziroma najmanjše tveganje, da pogodbeni pogoji ne bi bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ji je v tem delu mogoče očitati kršitev pogodbenih obveznosti, storjeno iz hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za zakonitost izredne odpovedi, podane po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sicer treba ugotoviti obstoj

16.Za zakonitost izredne odpovedi je treba dokazati tudi izpolnitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja med njima ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tega pogoja. Pritožba zmotno navaja, da je že utemeljenost drugega očitka zadosten razlog za obstoj vseh pogojev za zakonitost izpodbijane odpovedi. V citirani določbi ZDR-1 je jasno zahtevan hkraten obstoj dveh predpostavk: obstoj zakonskega odpovednega razloga (hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

17.Toženec je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja utemeljeval zlasti z izgubljenim zaupanjem v tožnico, pri čemer je bila po mnenju generalnega direktorja podana izredna odpoved sorazmerna glede na grozečo potencialno škodo. Načeloma drži pritožbena navedba, da se za zakonitost odpovedi ne zahteva dejanski nastanek škode. Vendar pa je pri presoji (ne)obstoja obravnavanega pogoja treba upoštevati okoliščine vsakokratnega spora in te je sodišče prve stopnje strnilo v pravilen zaključek, da z zgolj potencialno možnostjo nastanka škode obstoja pogoja ni mogoče utemeljiti. Pritožba vztraja, da je treba pri presoji (ne)obstoja pogoja in zaupanja toženca do tožnice upoštevati, s kakšno težo je delodajalec ovrednotil kršitev (utemeljuje, da je bila tožnica hudo malomarna, saj se je zavedala obstoja možnosti, da glede opreme, ki jo je uvrstila na seznam, ne bodo izpolnjeni pogoji, zaradi česar je bil ogrožen prejem finančnih sredstev v znesku 3 MIO EUR) in zlasti, kako naj bi takšna kršitev vplivala na poslovanje delodajalca (utemeljuje, da bi tožničina napaka lahko vplivala na končno uspešnost projekta in pridobitev finančnih sredstev), s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pogoja (med drugim) izhajalo prav iz navedenih okoliščin, vključujoč njihov vpliv na poslovanje toženca. Kot je pravilno poudarilo, mu ni nastala škoda, saj je v obeh očitanih primerih, ki sta predmet izredne odpovedi, kohezijska sredstva uspešno izčrpal (v primeru drugega ravnanja je tožnica v seznam nato vključila drugo opremo, ki je izpolnjevala pogoje za vračilo sredstev). Utemeljeno je ovrglo tudi očitek generalnega direktorja o izgubljenem ugledu toženca pri UNKIZ. Njegove izpovedi, da so bili zapleti zgolj pri tožencu, pooblaščenec UNKIZ A.A. ni potrdil, saj je izpovedal o obstoju podobnih zapletov tudi pri nekaterih drugih javnih zavodih. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo načelo stopnjevitosti sankcij in pravilno zaključilo, da ugotovljeno nepravilno ravnanje tožnice in zgolj potencialna možnost nastanka škode nista v tolikšni meri omajala zaupanja in vplivala na medsebojna razmerja tožnice in toženca, da njuno nadaljnje sodelovanje ne bi bilo več mogoče.

18.Pritožba očita, da se sodišče prve stopnje v okviru presoje nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni opredelilo do navedb toženca o odklonilnem tožničinem odnosu, ki je vplival na izpolnjevanje delovnih obveznosti in se je kazal tudi po podaji odpovedi (neupravičeno prenašanje podatkov), kar je potrdil generalni direktor. Pritožbena navedba ni utemeljena. Toženec je res trdil, da je tožnica na zunanji medij nezakonito prenašala podatke, pridobljene v zvezi z delom, s čimer jih je želela odtujiti in škoditi tožencu. Obenem je zatrdil, da ta navedba ni neposredno pomembna za presojo zakonitosti odpovedi in tudi ni uveljavljal, da jo podaja z namenom dokazovanja obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tudi sicer izpostavljena (pavšalna) trditev toženca, ki jo je tožnica zanikala, ni dokazana. Generalni direktor je nedosledno izpovedoval, da ga je Služba za korporativno varnost obvestila, da je tožnica po že prejeti odpovedi pokušala odtujiti vse podatke o nabavah, ki so bili v njenem računalniku, oziroma da obstaja sum, da je tožnica to poskušala, oziroma da je <em>nekdo</em> poskušal odtujiti podatke, s katerimi je razpolagala tožnica. V izpovedi je obrazložil, da je toženec iz medijev prejel informacijo, da so bili odtujeni določeni podatki o njegovi nabavni dejavnosti in posredovani dobaviteljem, vendar pa ne ve, kaj je v zvezi s tem ugotovila Služba za korporativno varnost in kdo je osumljen. Na podlagi njegove izpovedi tako ni mogoče prepričljivo šteti za dokazano trditev toženca, da je tožnica na zunanji medij nezakonito prenašala podatke, pridobljene v zvezi z delom.

19.Sodišče prve stopnje je o pravicah tožnice odločilo po pravilih iz 118. člena ZDR‑1. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, ji je delovno razmerje pri tožencu prenehalo 26. 10. 2023, od 8. 1. 2024 do 11. 6. 2024 je bila v delovnem razmerju pri E. d. o. o., dne 12. 6. 2024 pa se je prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje. Sodišče je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 10. 3. 2025, ker se je 11. 3. 2025 zaposlila pri drugem delodajalcu. Pritožba zatrjuje, da bi jo moralo razvezati že z dnem 7. 1. 2024. Utemeljuje, da je tožnici delovno razmerje za nedoločen čas, ki ga je sklenila z E. d. o. o., dne 11. 6. 2024 prenehalo zaradi takšnega njunega dogovora, zaradi česar je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je iz poslovnega razloga podala ta družba, fiktivna in tožnica ni imela interesa za njeno izpodbijanje. Pritožbena navedba ni utemeljena. Tožnica je zatrdila, da ji je E. d. o. o. pojasnil, da je zaradi grozeče izgube posla ne more več zaposlovati; tožnica je to pojasnilo sprejela, E. d. o. o. pa ji je v dogovoru podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (upad obsega del), kar je sprejela in se prijavila v evidenco brezposelnih. Te okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo sodne razveze že z dnem 7. 1. 2024. Omenjeni "dogovor" je treba na strani tožnice razlagati v luči predočene ji grozeče izgube posla, zaradi česar ji ni mogoče očitati in šteti v škodo, da odpovedi iz poslovnega razloga, ki je neposredno sledila, ni smatrala za nezakonito in zoper njo sprožila sodnega spora. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo soglaša s prvostopenjsko presojo, da kratkotrajna (5-mesečna) zaposlitev tožnice pri E. d. o. o. ne utemeljuje sodne razveze z datumom začetka te zaposlitve. Pritožba še navaja, da judikata Pdp 316/2025 z dne 2. 10. 2025, na katerega se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, ni med javno objavljenimi odločitvami. Četudi ob pisanju pritožbe morebiti še ni bil objavljen,2 to ne vpliva na drugačno odločitev v sporu. V citiranem judikatu je bilo sprejeto stališče, da morebitne zaposlitve delavca pri drugih delodajalcih, če so bile kratkotrajne, z vmesnimi prekinitvami ali le za krajši delovni čas, same po sebi ne utemeljujejo razveze pogodbe o zaposlitvi z datumom začetka take zaposlitve. Podobno pravno stališče utemeljujejo tudi okoliščine tega spora.

20.Prvostopenjsko sodišče je tožnici odmerilo denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 v višini desetih plač. Napačna je navedba, da je povračilo odmerjeno previsoko za vsaj štiri plače, kar pritožba utemeljuje z zatrjevanjem, da se je tožnica zaposlila praktično takoj in da se je strinjala s prenehanjem prve zaposlitve. Kot je bilo že obrazloženo, je bila sprva brezposelna (od 27. 10. 2023 do 7. 1. 2024), nato kratkotrajno zaposlena v E. d. o. o., potem pa zopet brezposelna od 12. 6. 2024 do 11. 3. 2025, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu. Glede prenehanja zaposlitve z E. d. o. o. se pritožbeno sodišče sklicuje na že zgoraj navedene razloge, ki so takšne narave, da ne vplivajo na znižanje denarnega povračila. Pritožbeno sklicevanje, da je tožnica storila eno od očitanih ravnanj, prav tako ne more nadvladati nad okoliščinami, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odmerjeno povračilo. Upoštevaje razloge, zaradi katerih je izredna odpoved nezakonita, v tem sporu priznano reparacijo tožnici, starost 45 let, ugodno situacijo na trgu delovne sile za diplomirane ekonomiste, predvsem pa dejstvo, da je bila zaposlena pri tožencu razmeroma dolgo obdobje 21 let in 7 mesecev (kot je izpovedala, je bila to njena prva zaposlitev), pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnici odmerjeno denarno povračilo ustrezno.3

21.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnici podana izredna odpoved nezakonita in ji v izpodbijanem ugodilnem delu utemeljeno priznalo vtoževane pravice iz delovnega razmerja.

22.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ta vsebinsko zajema razloge, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ji pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR.