Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem ugovornem postopku razveljavilo svoj sklep o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo, ker je ugotovilo, da tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala enega od dveh pogojev za zavarovanje, ki morata biti izpolnjena kumulativno – nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), niti izjeme iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (nikakršna ali neznatna škoda). Zato se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je izkazana verjetnost terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ).

Toženca sta navadna sospornika v smislu 195. člena ZPP, zato je treba obstoj nevarnosti presojati za vsakega od njiju posebej. Zato trditve in dokazi, ki se tičejo nevarnosti na strani enega od tožencev, še ne izkazujejo obstoja nevarnosti tudi na strani druge tožene stranke. Iz istih razlogov tudi ugovorne navedbe, ki so v korist enemu od njiju, ne učinkujejo avtomatično tudi v korist drugega toženca.

Po naravi stvari je jasno, da se z morebitno obnovo vrednost nepremičnine zelo verjetno poveča, to pa pomeni, da bo nepremično premoženje tožencev še več vredno, zato bi to dejstvo lahko kvečjemu olajšalo tožničino izterjavo sporne terjatve in ne obratno. Tožnica niti v pritožbi konkretizirano ne zatrjuje, da bi toženca izvajala kakršnakoli konkretna ravnanja v smislu odtujevanja nepremičnin, kar bi lahko pomenilo aktivno ravnanje v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave.

Zaradi narave postopka zavarovanja z začasnimi odredbami je v tem postopku vzpostavljena t. i. naknadna kontradiktornost. Praviloma sodišče o utemeljenosti predloga za zavarovanje odloča zgolj na podlagi trditev (in eventuelno predloženih listinskih dokazov) le ene stranke (upnika oz. tožnika). Šele v ugovornem postopku je zagotovljena kontradiktornost, saj dolžnik šele z ugovorom dobi možnost, izjaviti se o upnikovih navedbah v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tudi v konkretnem primeru je bila začasna odredba izdana zgolj na podlagi navedb tožnice, toženi stranki pa sta imeli možnost nanje odgovoriti (in s tem uresničiti svojo ustavno varovano pravico do izjave v postopku) šele z ugovorom. V ugovornem postopku je bila varovana tudi tožničina pravica do izjave (z odgovorom na ugovor), šele nato je sodišče prve stopnje odločilo o usodi sklepa o začasni odredbi.

V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je (praviloma) dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.6 Torej mora nasprotnik stranke, ki se brani z zatrjevanjem negativnega dejstva, na trditveni in dokazni ravni izkazati t. i. pozitivno dejstvo, torej, da negativno dejstvo ne obstoji.

Dokazi so namenjeni zgolj potrjevanju že oblikovanih trditev, zato z izvedbo dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) ni mogoče nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage; sodišče prve stopnje morebitne širitve trditvene podlage, podane na zaslišanju, niti ne bi smelo upoštevati, saj bi šlo za t. i. preiskovalni dokaz, ki je v civilnih postopkih načeloma prepovedan.

Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje bodoče izvršbe, ki se izda, če so izpolnjeni zakonski pogoji, in ne sankcija za morebitna nemoralna ravnanja dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožencev zoper sklep o začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve v smislu 270. in nadaljnjih členov Zakona o izvršbi in zavarovanju1 z dne 22. 4. 2020, sklep o zavarovanju razveljavilo in zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 7. 4. 2020 tudi v delu, ki se nanaša na prepoved prvemu tožencu, odtujiti in obremeniti nepremičnino ID 0000 364/4 v solastnem deležu ¾ in v delu, ki se nanaša na prepoved drugi toženki, odtujiti in obremeniti nepremičnini ID 0000 364/4 v solastnem deležu do ¼ in ID 0000 353/1 do celote (I. točka izreka), in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja, to je vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi pri zgoraj navedenih nepremičninah (II. točka izreka), odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločitev (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je po izvedenem ugovornem postopku ugotovilo, da tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti v smislu drugega do četrtega odstavka 270. člena ZIZ.

Pritožbeni postopek:

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da ne drži, da naj bi tožnica povsem pavšalno odgovorila na ugovor tožencev glede obnove nepremičnin. Tožnica je navedbe tožencev izrecno prerekala in poudarila, da je v svoji tožbi in predlogu izrecno zatrjevala, da obe toženi stranki obnavljata svoje nepremičnine v R. Izrecno je prerekala povsem pavšalne navedbe tožencev, da ne obnavljata lastnih nepremičnin in se v zvezi s temi dejstvi in dokazi izrecno sklicevala na navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Odločitev sodišča je v nasprotju sama s seboj, saj je sodišče prve stopnje v svoji odločitvi z dne 22. 4. 2020, ko je ugodilo predlogu, sprva pravilno ugotovilo, da toženca porabljata denar tožnice za obnovo nepremičnin, in navedb tožnice iz predloga za izdajo začasne odredbe ni štelo za pavšalne. Prvi toženec je v ugovoru zgolj pavšalno zanikal, da ne obnavlja nepremičnin, zato tožnica na takšne pavšalne navedbe tudi ni mogla konkretneje odgovoriti, kot da jih zanika in se v izogib ponavljanju sklicuje na vse predhodno podane navedbe v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče bi moralo izvesti vsaj dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič (pravdnih strank). Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe posebej opozorila, da ji prvi toženec grozi, da bo svoje nepremičnine prepisal na svojo hči. Nepravilen je tudi zaključek sodišča glede neznatne škode.

3. Na pritožbo sta toženi stranki vložili vsaka svoj odgovor, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

Odločitev sodišča druge stopnje:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem ugovornem postopku razveljavilo svoj sklep o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo, ker je ugotovilo, da tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala enega od dveh pogojev za zavarovanje, ki morata biti izpolnjena kumulativno – nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), niti izjeme iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (nikakršna ali neznatna škoda). Zato se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je izkazana verjetnost terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ni našlo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 v zvezi s 15. členom ZIZ) kršitev določb postopka.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta toženca navadna sospornika v smislu 195. člena ZPP, zato je treba obstoj nevarnosti presojati za vsakega od njiju posebej. Zato trditve in dokazi, ki se tičejo nevarnosti na strani enega od tožencev, še ne izkazujejo obstoja nevarnosti tudi na strani druge tožene stranke. Iz istih razlogov tudi ugovorne navedbe, ki so v korist enemu od njiju, ne učinkujejo avtomatično tudi v korist drugega toženca.

Glede kršitev določb postopka:

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča v nasprotju sama s seboj, ker je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 22. 4. 2020, s katerim je ugodilo predlogu, ugotovilo, da toženca porabljata denar tožnice za obnovo nepremičnin (in posledično, da je izkazana nevarnost), v izpodbijanem sklepu pa je ugotovilo diametralno nasprotno. Zaradi narave postopka zavarovanja z začasnimi odredbami je v tem postopku vzpostavljena t. i. naknadna kontradiktornost. Praviloma sodišče o utemeljenosti predloga za zavarovanje odloča zgolj na podlagi trditev (in eventuelno predloženih listinskih dokazov) le ene stranke (upnika oz. tožnika). Šele v ugovornem postopku je zagotovljena kontradiktornost, saj dolžnik šele z ugovorom dobi možnost, izjaviti se o upnikovih navedbah v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tudi v konkretnem primeru je bila začasna odredba izdana zgolj na podlagi navedb tožnice, toženi stranki pa sta imeli možnost nanje odgovoriti (in s tem uresničiti svojo ustavno varovano pravico do izjave v postopku) šele z ugovorom. V ugovornem postopku je bila varovana tudi tožničina pravica do izjave (z odgovorom na ugovor), šele nato je sodišče prve stopnje odločilo o usodi sklepa o začasni odredbi. Glede na zgoraj povedano je popolnoma jasno, da se zaradi naknadno vzpostavljene kontradiktornosti lahko odločitvi istega sodišča v sklepu o izdaji začasne odredbe in v sklepu o ugovoru zoper to isto začasno odredbo, diametralno razlikujeta, kar pa seveda ne more pomeniti kršitve določb postopka.

9. Neutemeljene so tudi navedbe glede kršitve tožničine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni zaslišalo tožnice. Tega dokaza sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, saj je bil predlagan v zvezi z dejstvi, ki niso pravno pomembna (kar bo še obrazloženo v nadaljevanju) oziroma tožnica ni zatrjevala pravno pomembnih dejstev, ki bi jih bilo treba in mogoče dokazovati z zaslišanjem strank. Dokazi so namenjeni zgolj potrjevanju že oblikovanih trditev, zato z izvedbo dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) ni mogoče nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage; sodišče prve stopnje morebitne širitve trditvene podlage, podane na zaslišanju, niti ne bi smelo upoštevati, saj bi šlo za t. i. preiskovalni dokaz, ki je v civilnih postopkih načeloma prepovedan.3 Glede izkaza nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena:

10. V zvezi s tem pogojem za izdajo začasne odredbe pritožba obširno graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Glede pritožbeno spornega vprašanja, ali je tožnica (dovolj) konkretno zatrjevala in izkazala, da toženca z (domnevno) njenim denarjem obnavljata nepremičnine (in po drugi strani, ali sta toženca to dejstvo procesno ustrezno izpodbijala), pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da dejstvo (četudi bi se izkazalo za resnično), da toženca s tožničinem denarjem obnavljata svoje nepremičnine, samo po sebi še nikakor ne izkazuje obstoja subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ. Zato so zelo obširne pritožbene navedbe v zvezi s tem (in nasprotne navedbe v odgovorih na pritožbo) nerelevantne.

11. Pritožba se sklicuje na sklep VSL III Ip 2764/2015, ki pravi, da zakon ne omenja, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oziroma opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne terjatve in da mora upnik izkazati le »nevarnost, da dolžnik že odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da je takšno njegovo ravnanje najmanj indic, ki kaže na skrivanje, odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem.«4 Pritožbeno sodišče se strinja (kar je bistvo citirane odločbe), da upniku ni treba dokazati subjektivnega namena dolžnika, da svoje ravnanje s premoženjem usmeri prav v onemogočitev izvršbe. Vendar pa pritožnica pri tem spregleda bistveni del drugega odstavka 270. člena ZIZ: da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (poudarilo višje sodišče). Namen zavarovanja denarne terjatve je omogočiti kasnejšo izvršbo in poplačilo upnika. Če nevarnosti, da bi bila morebitna izvršba onemogočena ali precej otežena, ni, pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Upnik mora torej dokazati, da so dolžnikova ravnanja ali opustitve objektivno take vrste, da lahko onemogočijo ali otežijo izterjavo. In prav tega tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspela dokazati.

12. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje sklicuje na 21 let staro sodbo, ki je s sodno prakso presežena, so nerazumljive. Edina 21 let stara odločba, ki jo citira sodišče prve stopnje, je sklep VSL III Cp 1603/99, ki pa se nanaša na interpretacijo 58. člena ZIZ in ne na presojo subjektivne nevarnosti. Zakaj naj bi bila prvostopenjska presoja standardov obrazloženosti odgovora na ugovor napačna, pritožba ne pove. Če meni, da je katera od drugih odločb, ki jih citira prvostopenjsko sodišče, neustrezna, bi morala tožnica to določno zatrjevati in tudi določno navesti, s katero novejšo sodno prakso naj bi bila stališča prvostopenjskega sodišča presežena.

13. Glede na zgoraj povedano je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati nevarnosti, da bo zaradi (katerihkoli od zatrjevanih) ravnanj tožencev uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po naravi stvari je jasno, da se z morebitno obnovo vrednost nepremičnine zelo verjetno poveča, to pa pomeni, da bo nepremično premoženje tožencev še več vredno, zato bi to dejstvo lahko kvečjemu olajšalo tožničino izterjavo sporne terjatve in ne obratno. Tožnica niti v pritožbi konkretizirano ne zatrjuje, da bi toženca izvajala kakršnakoli konkretna ravnanja v smislu odtujevanja nepremičnin, kar bi lahko pomenilo aktivno ravnanje v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave. Tudi obširne pritožbene navedbe, da naj bi prvi toženec neko stanovanje obnavljal za oddajo in kaj je pisalo v nekem časopisnem članku o prenavljanju hiše Ulica 1 v A., tožničinih trditev ne potrjujejo, temveč kvečjemu nasprotno. Če prvi toženec res obnavlja nepremičnine z namenom oddajanja, to pomeni, da jih ne namerava odtujiti (prodati), torej bo na nepremične mogoče seči z izvršbo; poleg tega ni nerazumno pričakovati, da bo toženec z morebitnim oddajanjem zaslužil dodatni denar, se torej premoženjsko okrepil, kar pa je zopet lahko le v prid izterjavi tožničine terjatve, če jo bo tekom postopka uspela dokazati. Zgolj dejstvo (ki je sicer sporno), da naj bi toženca obnavljala nepremičnine s tožničinim denarjem, že pojmovno ne more predstavljati nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, saj gre le za spremembo oblike premoženja (iz gotovine v nepremičnino), zaradi česar izterjava terjatve ne more biti onemogočena ali precej otežena.

14. Se pa v zvezi s spornimi obnovami pritožbeno sodišče v celoti strinja z odgovoroma na pritožbo, da tožnica sploh ni konkretizirano zatrjevala, za kakšne obnove naj bi šlo, kaj se prenavlja in v kakšni vrednosti. Pritožbene navedbe, da je izrecno prerekala povsem pavšalne ugovorne navedbe toženih strank, nakazujejo, da tožnica ne razume instituta negativnega dejstva (trditev, da določeno dejstvo ne obstoji5). V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je (praviloma) dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.6 Torej mora nasprotnik stranke, ki se brani z zatrjevanjem negativnega dejstva, na trditveni in dokazni ravni izkazati t. i. pozitivno dejstvo, torej, da negativno dejstvo ne obstoji. Ker je tožnica zgolj pavšalno in nekonkretizirano trdila, da naj bi toženca (nepojasnjeno kdaj, kako, v kakšnem obsegu in vrednosti) obnavljala svoje nepremičnine, toženca na take očitke nista mogla odgovoriti drugače kot z ugovorom negativnega dejstva (trditvijo, da ničesar ne obnavljata), ki torej nikakor ni pavšalen, kot zmotno navaja pritožba.

15. V zvezi s prav tako obsežnimi očitki, da naj bi si toženca že v preteklosti izposojala tožničin denar, ker nimata dovolj sredstev za takšne investicije, iz česar tožnica izpeljuje zaključek o njuni prezadolženosti, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da zakon prezadolženost definira kot stanje, ko je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (tretji odstavek 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju7). Ker tožnica sploh ni konkretno zatrjevala, kolikšni naj bi bili skupni vsoti vseh obveznosti obeh toženih strank in koliko je vredno premoženje vsake od njiju, je edino pravilen (in prav nič »protispisen«8) zaključek sodišča prve stopnje, da prezadolženost tožencev ni izkazana (sploh ni ustrezno zatrjevana).

16. Zgolj dejstvo, da nekdo nima dovolj denarja za obnovo nepremičnine, da si denar sposoja oz. da je najel hipotekarni kredit (tožnica zatrjuje zgolj to), samo po sebi še ne pomeni, da je taka oseba tudi prezadolžena. Poleg tega pa tudi morebitna prezadolženost sama po sebi ne bi pomenila subjektivne nevarnosti, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Objektivno slabo finančno stanje dolžnika samo po sebi ne pomeni toženčevega aktivnega onemogočanja izterjave.9

17. Pritožbene navedbe, da so nepremičnine edino premoženje toženih strank, iz katerih bi se tožnica lahko poplačala, so v nasprotju z njenimi (sicer nespornimi) trditvami v predlogu, da je prvi toženec tretjinski družbenik v družbi C., d. o. o., ki po navedbah tožnice posluje zelo dobro. S takimi nekonsistentnimi, protislovnimi navedbami pritožba ne more uspeti.

18. Prav tako so neutemeljene in zmotne pritožbene navedbe, da že okoliščina, da je prvi toženec vzel hipotekarni kredit, izkazuje, da svoje nepremičnine obremenjuje in da bo zaradi tega uveljavitev terjatve otežena oziroma onemogočena. Tožnica sama navaja, da je prvi toženec lastnik več nepremičnin, med drugim na naslovih Ulica 2, Ulica 1, v A. ter vikenda v B., poleg tega pa je tudi družbenik v družbi C., d. o. o. Čeprav stranke ne povedo, koliko so te nepremičnine vredne, pa pritožbeno sodišče sklepa,10 da vrednost tega premoženja krepko presega znesek vtoževane terjatve tožnice, zato je zelo malo verjetno, da bi bilo zaradi najetja enega hipotekarnega kredita uveljavljanje terjatve (močno) oteženo ali onemogočeno.

19. Zaključek sodišča, da naj bi prvi toženec za nakup nepremičnine v A. uporabil denar iz hipotekarnega kredita, nikakor ni arbitraren, kot navaja pritožba, saj je splošno znano, da se hipotekarni krediti velikokrat dodelijo in uporabijo za tovrstne namene. Da bi ga toženec porabil za kakšen drug namen, tožnica ne trdi.

20. V zvezi z navedbami o tem, da naj bi prvi toženec grozil, da bo nepremičnine »prepisal« na svojo hčerko, pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je trditve v zvezi s tem podala tožnica le glede prvega toženca, zato že po naravi stvari ta nevarnostni razlog ne more veljati tudi za drugo toženko; zato ni pomembno, ali je druga toženka te trditve prerekala ali ne.

21. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo njene trditve v zvezi z domnevnimi grožnjami prvega toženca o »prepisu« na hčer, in navaja, da te navedbe niso bile prerekane niti v ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Navedeno ne drži, saj se je prvi toženec o tem izjasnil v 9. in 10. točki svojega ugovora, sodišče pa se je v izpodbijanem sklepu do teh navedb opredelilo v 9. točki obrazložitve, kjer je pravilno pojasnilo, da navedbe o domnevnih grožnjah ne izpolnjujejo zahtevanega standarda aktivnega ravnanja tožnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve njene terjatve. Tega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje pritožba vsebinsko sploh ne napada, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zgolj hipotetična grožnja, četudi bi bila zares izrečena, še ne izkazuje subjektivne nevarnosti odtujevanja ali skrivanja premoženja.

Glede neznatne škode:

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o neizkazanosti pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (da dolžnik z izdano začasno odredbo ne bo utrpel nobene ali le neznatno škodo). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (10. točka), da pri prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno zavarovano dobrino – zasebno lastnino oz. lastninsko pravico, pri čemer je citiralo tudi dobro (novejšo) sodno prakso. Teh natančnih, pravilnih in preverljivih razlogov pa pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, da naj bi tožencema z izdajo predlagane začasne odredbe nastala nikakršna ali kvečjemu neznatna škoda. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je starejša sodna praksa (pred cca. 20 leti) sicer zastopala stališče, za kakršnega se zavzema tožnica (da prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnine, katere dolžnik ne namerava odtujiti, pomeni neznatno škodo11), vendar je novejša sodna praksa to stališče spremenila,12 tej novejši sodni praksi pa je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Napačen je tudi pritožbeni očitek, da prvi toženec v ugovoru ni navedel, kakšna škoda bi mu lahko zastala z izdano začasno odredbo. Prvi toženec se je izrecno skliceval (13. točka ugovora) na svojo lastninsko pravico, ki bi bila s prepovedjo odtujitve in obremenitve omejena. Poleg tega je trditveno in dokazno breme, da dolžniku s predlagano odredbo ne bo nastala škoda, ki je večja od neznatne, na upniku, torej tožnici, in ne na dolžniku, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Sklepno:

23. Pritožba navaja tudi, da je »iz celotne trditvene podlage in dokaznih predlogov« razvidno usklajeno delovanje obeh toženih strank proti tožnici; da se toženi stranki »očitno dogovarjata o ravnanjih v škodo tožnice;« da sta »jasno in nesporno« izkazali svoj namen oškodovati tožnico in jo prikrajšati v njenih nespornih pravicah; da sta ravnali nemoralno, zavržno in z izključnim namenom oškodovati tožnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe deloma nerazumljive in nekonkretizirane, predvsem pa niti pojmovno ne morejo izpolnjevati pravnega standarda nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, niti nimajo zveze z vprašanjem neznatne škode v smislu tretjega odstavka citiranega člena. Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje bodoče izvršbe, ki se izda, če so izpolnjeni zakonski pogoji, in ne sankcija za morebitna nemoralna ravnanja dolžnika. Drugače povedano: tudi če bi bilo ravnanje toženih strank (hipotetično, ker tega dejstva pritožbeno sodišče ni ugotavljalo) še tako moralno zavržno, organizirano usmerjeno v oškodovanje tožnice, to samo po sebi ne more pomeniti, da bo izterjava tožničine terjatve v izvršilnem postopku bistveno otežena ali onemogočena.

24. Ker glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v vseh pogledih pravilna, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

25. Ker je v tem primeru postopek zavarovanja del pravdnega postopka, bo končni uspeh strank znan šele, ko bo končan pravdni postopek. Zato je pritožbeno sodišče stroške pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (primerjaj 151. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 3/2007 – UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Primerjaj J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 360. 4 V narekovaje postavljeni citat je pravzaprav logično neustrezen krožni argument. Navedeni problem je bolj jasno in nedvoumno opredeljen v sklepu VSL II Cp 2473/2018: »Po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem gre za subjektivno nevarnost, kjer ogroženost za uveljavitev terjatve izhaja iz dolžnikovega ravnanja z lastnim premoženjem. Zadošča vsako dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali oteževanje izvršbe, ni pa treba, da je takšna posledica tudi dolžnikov namen oziroma cilj.« 5 Tega, da nekaj ne obstaja, izkustveno ni možno zanesljivo dokazati ali pa je tak dokaz izredno zapleten; mnogo enostavneje je dokazati pozitivno dejstvo, da nekaj obstoja. 6 Primerjaj npr. sklepa VSRS II Ips 751/2006 in III Ips 26/2019. 7 Uradni list RS, št. 13/2014 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZFPPIPP. 8 Tudi ta procesnopravni pojem pritožba uporablja napačno. Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) je podana le v primeru, če gre za napako pri prevzemanju oziroma prenosu pisnega gradiva (vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah) v sodno odločbo, to je tedaj, ko je sodišče v razloge odločbe te listine povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici (primerjaj npr. sodbo VSRS II Ips 235/2015 in številne druge). 9 Glej npr. sklepe VSC Cp 577/2005, VSL II Cp 1781/2018 ali VSL I Cpg 36/2020, ki pravi, da niti morebitna možnost začetka stečajnega postopka (sic!) še ne izkazuje nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ. 10 Na podlagi nespornih dejstev, da na teh parcelah stojijo hiše oz. stanovanja. 11 Npr. zadevi VSL I Cp 2084/99 in I Cp 1974/99. 12 Poleg s strani prvostopenjskega sodišča citiranih odločb pritožbeno sodišče zgolj dodatno (ex abundanti cautela) opozarja še na odločbe VSL I Cpg 1001/2002, I Ip 224/2008, II Cp 1338/2016, I Cpg 485/2019, I Cpg 468/2019, I Cpg 116/2019, VSM I Cp 72/2020 in I Cp 390/2019.