Jedro

Tožnik, ki je s toženo stranko sklenil poravnavo za plačilo odškodnine, bi lahko zaradi zmote poravnavo izpodbijal v okviru rokov, ki sta določena v prvem in drugem odstavku 117. člena ZOR. Tega ni storil v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato njegove revizijske navedbe, da je poravnavo podpisal v zmoti, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v znesku 5,892.000,00 SIT, ki jo je tožnik zahteval za škodo, ki mu je dne 19.2.1991 nastala v prostorih (prej prvotožene stranke) B. Č., d.o.o. zaradi poškodbe levega očesa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 18.9.1991 sklenil s toženo stranko poravnavo, po kateri se je tožena stranka zavezala tožniku izplačati iz naslova odškodnine 450.400,00 SIT in odvetniških stroškov 6.400,00 SIT. Odškodnina je bila tožniku izplačana istega dne, stroški za odvetnika pa naslednji dan. S poravnavo je bilo dogovorjeno, da znesek izplačan po poravnavi, zajema vso dosedanjo in bodočo nepremoženjsko škodo, stroške za zdravniško spričevalo in odvetniške stroške. Tožnik se je odpovedal vsakršnih odškodninskih zahtevkov zoper toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je poravnava, ki sta jo stranki sklenili dne 18.9.1991, jasna, in da je zato ni mogoče razumeti drugače, kot je zapisana (prvi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Tožnik ne more uveljavljati ugovora o zmoti pri sklenitvi poravnave, ker je rok za uveljavljanje takšnega ugovora potekel 18.9.1994 (drugi odstavek 117. člena ZOR).

Zoper pravnomočno sodbo (in sklep o ustavitvi postopka zoper nekdanjega delodajalca tožnika B. Č., d.o.o.), izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo (sodeč po njeni vsebini) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče odloči tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Navajal je, da je trajni invalid, kar potrjuje zdravstvena dokumentacija. Poravnava nima pravnih učinkov, ker tožnik ni vedel, kaj podpisuje. Odvetnik mu je svetoval, naj poravnavo podpiše, ker bo kasneje mogoče vsoto povečati in jo naknadno zahtevati. Tožnik lahko vsaki dve leti po poškodbi zahteva novo oziroma dodatno odškodnino. Tožnik ni zamudil roka za vložitev tožbe, ker je bila ta vložena pred potekom triletnega roka.

Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil končan dne 4.2.1999, to je pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), ki je začel veljati 14. julija 1999. Zato je na podlagi 498. člena ZPP pri odločanju o reviziji uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77).

Po določbi 390. člena ZPP-77 je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrečno določeni. Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

Revident ni uveljavljal revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi prvega odstavka 1089. člena ZOR je poravnava pogodba, s katero osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovosti in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Ker je tudi poravnava izjava volje, jo je dopustno izpodbijati enako kot druge pravne posle, pri katerih je prišlo do napak volje, torej do grožnje, bistvene zmote, nesporazuma ali prevare (določbe 60. do 66. člena ZOR). Za izpodbojne pogodbe ZOR v 117. členu določa, da je dovoljeno zahtevati njihovo razveljavitev v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile. Po drugem odstavku navedenega člena pravica preneha s potekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Revident je dne 16.3.1994 pri takratnem Temeljnem sodišču v ... vložil tožbo za plačilo odškodnine, v kateri ni izpodbijal veljavnosti poravnave z dne 18.9.1991, čeprav je kot toženo stranko navedel tudi Zavarovalnico ... . Revident tudi do izteka triletnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZOR ni izpodbijal poravnave.

Pravica za izpodbijanje poravnave z dne 18.9.1991 je torej prenehala, zato tudi v reviziji z ugovorom, da je poravnavo sklenil v zmoti, revident ne more uspeti.

Pooblastilno razmerje urejajo določbe 89. do 94. člena ZOR. Vprašanje o vsebini pogovora in o strokovnih stališčih, ki jih je revidentu v zvezi s poravnavo in odškodnino pojasnil njegov zastopnik, sodijo v tako imenovano notranje pravno razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem. Na revidentove ugovore v zvezi s neveljavnostjo poravnave torej ne morejo vplivati.

Revident lahko - kot je že obrazložilo sodišče druge stopnje - zahteva odškodnino za morebitno novo, po sklenitvi poravnave nastalo škodo, ki ni bila predmet poravnave.

Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZOR in ZPP-77 smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).