Jedro

Neupoštevane so tožbene navedbe tožnic, naj bi zaradi kontradiktornega postopka stroški denacionalizacijskih postopkov bremenili upravni organ in ne stranko, ki je zahtevala denacionalizacijski postopek. Te navedbe po presoji sodišča nimajo podlage v materialnih in procesnih predpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnice so najprej vložile tožbo zaradi molka tožene stranke (26. člen zakona o upravnih sporih - ZUS).

Med upravnim sporom je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, na katero so tožnice razširile tožbo.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic proti odločbi (sklepu) Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze z dne 26.8.1992, s katerim je navedeni prvostopni organ odločil, da nosijo stroške izvedenca gradbene stroke za izvedensko poročilo - ugotovitev vrednosti podržavljene nepremičnine, stanovanjske hiše in zemljišča po opravljeni cenitvi z dne 25.8.1992, v višini 24.000,00 SIT, tožnice kot vlagateljice zahteve za denacionalizacijo s tem, da so dolžne te stroške poravnati v odmerjenih zneskih v roku 8 dni od vročitve prvostopne odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 6. člena, 49. člena in 2. odstavka 71. člena zakona o denacionalizaciji ter na določbe 1. odstavka 113. člena, 2. odstavka 114. člena in 118. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po mnenju tožene stranke se v skladu z zakonsko določbo 1. odstavka 113. člena ZUP šteje, da je ves postopek povzročil tisti, ki je zahteval uvedbo upravnega postopka, to je aktivna stranka. V postopku denacionalizacije nastopata upravičenec kot aktivna, zavezanec pa kot pasivna stranka. Po mnenju tožene stranke je odločitev prvostopnega organa, da nosijo stroške upravnega postopka tožnice kot vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, v skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP. Pritožbene navedbe tožnic, da bi upravni organ moral odločiti o stroških postopka po 2. odstavku 114. člena ZUP, ne temeljijo na zakonu. Po tej zakonski določbi mora namreč povrniti nasprotni stranki opravičene stroške samo tista stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo. Konkreten primer pa je drugačen, saj se je upravni postopek, ki je bil uveden na zahtevo tožnic (24.1.1992), tudi končal v njihovo korist. Zato po mnenju tožene stranke v navedeni določbi 114. člena ZUP ni pravne podlage za prevalitev stroškov na zavezanca. Ni možno slediti navedbi tožnic, da naj bi stroški denacionalizacijskih postopkov bremenili upravni organ. Res je, da je bil zakon o denacionalizaciji sprejet z namenom, da se popravijo po vojni storjene krivice in da se podržavljeno premoženje prejšnjim lastnikom vrne, vendar ob načelih, da se z izvajanjem zakona o denacionalizaciji ne povzročajo nove krivice in da sredstva za plačilo odškodnin in drugih stroškov v zvezi z denacionalizacijo ne gredo v breme davkoplačevalcev. Viri za kritje obveznosti po določbah zakona o denacionalizaciji so določeni v 49. členu tega zakona, ki pa ne navaja proračunskih sredstev. Zato po mnenju tožene stranke stroški upravnega postopka ne morejo iti v breme upravnega organa, kot to predlagajo tožnice.

Tožnice v tožbi navajajo, da je v postopkih denacionalizacije striktno stališče upravnih organov, da so denacionalizacijski upravičenci dolžni stroške upravnega postopka (morebitna pravna pomoč odvetnika, cenitve, mnenja izvedencev) kriti sami. Po 20. mesecih od dneva uveljavitve zakona o denacionalizaciji je bilo rešenih nekaj več kot 10% izmed vseh denacionalizacijskih zadev. Več kot očitno je, da gre v teh zadevah za kontradiktoren postopek, saj se zaradi pogostega nasprotovanja zavezancev za vrnitev praviloma v vseh primerih stvari rešujejo počasi. Zavezanci so bolj ali manj vezani na premoženje, ki se vrača, ter se temu z vsemi silami upirajo. Občine in stanovanjska podjetja so posebej zainteresirani za najemnine lokalov, stanovanjska podjetja, pa kljub nizkim najemninam, tudi za stanovanja zaradi ohranitve delovnih mest v stanovanjskih podjetjih. Podoben je položaj z gozdnimi in drugimi zemljišči. Poleg objektivnih meril (npr. ocenjevanje premoženja in lastninjenje) prevladujejo navedena subjektivna merila. Vse to pa pomeni, da gre v postopkih vračanja premoženja za kontradiktorne postopke. Iz navedenih razlogov je odločitev v konkretni zadevi načelnega pomena. Smiselno predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP, če ta zakon ne določa drugače (2. odstavek 6. člena); za odločanje o stroških postopka se uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo (2. odstavek 71. člena).

Po določbah ZUP: gredo posebni denarni izdatki organa, ki vodi postopek, kot so potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, oglase in podobno, ki nastanejo v postopku ob kakšni upravni stvari, praviloma v breme tistega, ki je ves postopek povzročil (1. odstavek 113. člena); če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, mora stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku (2. odstavek 114. člena); znesek povračil (povrnitev potnih stroškov in izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju, povrnitev izgubljenega zaslužka in pravica do posebne nagrade) ugotovi s posebnim sklepom organ, ki vodi postopek; hkrati določi, kdo jih mora plačati in v katerem roku; zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba; ta sklep je izvršilni naslov (3. odstavek 118. člena).

Po presoji sodišča je tožena stranka z izpodbijano odločbo upravičeno zavrnila pritožbo tožnic proti prvostopni odločbi, saj je za to imela materialno podlago v citiranih določbah zakona o denacionalizaciji in ZUP. Hkrati pa je v izpodbijani odločbi dala pravilne razloge, s katerimi je zavrnila pritožbene ugovore tožnic, to je: da v postopku denacionalizacije nastopata upravičenec kot aktivna, zavezanec pa kot pasivna stranka; da je pravilna odločitev prvostopnega organa, da nosijo stroške upravnega postopka tožnice kot vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, kar je v skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP; in da pritožbene navedbe, da bi upravni organ moral odločiti o stroških postopka po 2. odstavku 114. člena ZUP, ne temeljijo na zakonu. V konkretnem primeru se je namreč upravni postopek, ki je bil uveden na zahtevo tožnic, končal v njihovo korist. Zaradi navedenih razlogov so neupoštevne tožbene navedbe tožnic, naj bi zaradi kontradiktornega postopka stroški denacionalizacijskih postopkov bremenili upravni organ in ne stranko, ki je zahtevala denacionalizacijski postopek. Te navedbe po presoji sodišča nimajo podlage v citiranih materialnih in procesnih predpisih.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).