Jedro

Okoliščina, da je tožnik pri toženi stranki pri plači za december 1997 že prejel jubilejno nagrado za 10 let skupne delovne dobe, ne pomeni, da je tožena stranka prosta obveznosti, da mu izplača jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača jubilejno nagrado v višini 373,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila (točka I izreka), zavrnilo je kar je tožnik zahteval več iz naslova zakonskih zamudnih obresti od 6. 6. 2007 do vključno 25. 10. 2007 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 110,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila (točka III izreka).

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo pri prehodu iz starega v nov sistem nagrajevanja delovnih jubilejev (v preteklem obdobju se je v delovno dobo vštevala vsa doba) potrebno upoštevati, da isti delavec za isti jubilej pri istem delodajalcu lahko prejme jubilejno nagrado samo enkrat. Nekatere kolektivne pogodbe so to pravilo izrecno zapisale, vendar pa se je to pravilo v praksi upoštevalo tudi takrat, kot to v kolektivni pogodbi ni bilo posebej določeno. Tožena stranka ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožniku izplačala jubilejno nagrado, ki je ni bila dolžna plačati. Tožena stranka je jubilejno nagrado izplačala v skladu z veljavnimi predpisi in tako izpolnila svojo obveznost tudi po sedaj veljavnem določilu panožne kolektivne pogodbe. Tudi davčni predpisi ne sledijo navedbam tožnika. V skladu z 9. členom Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006, 76/2008, v nadaljevanju Uredba) izhaja, da če je bila delojemalcu izplačana jubilejna nagrada za skupno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, se pri istem delodajalcu kasneje izplačane jubilejne nagrade za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu vštevajo v davčno osnovo. Navedeno pomeni, da pri istem delodajalcu, iste jubilejne nagrade za isti jubilej ni možno dvakrat prejeti neobdavčene, kar v bistvu pomeni, da gre za drugo vrsto dohodka delavca. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 250. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi tretje alineje prvega odstavka 2. točke 89. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2007, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba iz leta 2007), dosodilo vtoževano jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. V skladu s citirano določbo delavcu pripada jubilejna nagrada v višini najnižje osnovne plače za I. tarifni razred te kolektivne pogodbe za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Ob ugotovitvi, da je tožnik 25. 9. 2007 dopolnil 10 let skupne delovne dobe pri zadnjem delodajalcu t.j. toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik takrat pridobil pravico do jubilejne nagrade.

Okoliščina, da je tožnik pri toženi stranki pri plači za december 1997 že prejel jubilejno nagrado za 10 let skupne delovne dobe, ne pomeni, da je tožena stranka prosta obveznosti, da mu izplača jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS št. 40/1997) je izplačilo jubilejnih nagrad vezala na delovno dobo doseženo pri zadnjem delodajalcu. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati, saj jo je kolektivna pogodba zavezovala le za plačilo jubilejne nagrade za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

Ustavna pravica do enakega varstva pravic pomeni, da sodišče v določeni zadevi ne sme odločiti drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Pritožbeno sodišče je v identičnem sporu zadeva Pdp 1161/2008 že odločilo, da je delavec upravičen do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri delodajalcu, čeprav je pred tem od istega delodajalca že prejel jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) mora sodnik vselej ravnati tako, kot bi pred seboj imel nedoločeno število primerov iste vrste.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.