Jedro

Pri preizkusu vzročne zveze med toženčevim psihofizičnim stanjem in njegovim ravnanjem (vožnja po nasprotnem voznem pasu) je pomembna okoliščina, da je toženec preprečil ugotavljanje svoje alkoholiziranosti. Zaradi te okoliščine je na tožencu breme, da vzročno zvezo izključi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je v veljavi vzdržan sklep o izvršbi (z dne 08. 01. 2008 – Okrajno sodišče v Brežicah), ki toženi stranki nalaga obveznost plačila 6.803,35 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2007 dalje in obveznost plačila izvršilnih stroškov. Glede zamudnih obresti od glavnice za čas od 12. 01. 2005 do 21. 10. 2007 je sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Pritožnik vztraja, da prometne nesreče ni povzročil. Sodišče je nasprotno ugotovilo brez pomoči izvedenca cestno-prometne stroke, kar ni ustrezno, ker strokovnega znanja za tako ugotavljanje nima. Na mnenje izvedenke psihiatrične stroke je podal konkretne ugovore. Ker je izvedenka v dopolnilnem mnenju vztrajala pri svojih stališčih, predlog za njeno zaslišanje ne bi bil smiseln. Je pa toženec podal predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko podal mnenje, da se po nesreči toženec ni zavedal svojih ravnanj, jih obvladoval, kar je bistveno pri obravnavanju odklonitve preizkusa alkoholiziranosti. Bolj substanciranega ugovora glede višine zahtevka, kot ga je podal, ne bi mogel podati. Oškodovančevega vozila ni videl. Sodišče izvedenca ni angažiralo zaradi oddaljenosti dogodka, kar ni ustrezno. Velikokrat se zgodi, da na vozilu niso tiste poškodbe, ki jih navede mehanik. Poškodba, ki jo je utrpel oškodovanec, ne opravičuje izplačila odškodnine, saj zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni izkazano. Oškodovanec je utrpel le nihajno poškodbo vratne hrbtenice, zato mu je bila za nematerialno škodo izplačana odškodnina, ki je previsoka in ni pravična. Ni jasno, na kateri podlagi sodišče ugotavlja, da ni bila izplačana odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče bi moralo ugotoviti dejanski vzrok nezgode in to z izvedencem, ker se le tako lahko ugotavlja. Kolikor nastanek škode ni v vzročni zvezi z domnevno toženčevo alkoholiziranostjo, toženec zavarovalnih pravic ni izgubil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zavrnitev ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje utemeljilo na šesti strani sodbe. Z argumenti prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se nanje sklicuje.

5. Da je do škodnega dogodka prišlo zaradi toženčeve kršitve cestnoprometnih predpisov, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi skice prometne nezgode, izpovedi policista D. in izpovedi prič. Skladnost izpovedi med seboj in z listinsko dokumentacijo (tudi zapisnikom o ogledu kraja nesreče (dokaz A20) je popolna. Policisti so skicirali kraj prometne nesreče, ki pred njihovim prihodom ni bil spremenjen. Točko trčenja so ugotovili na voznem pasu, ki je bil za toženca nasprotni vozni pas. Toženec je torej kršil osnovno cestnoprometno pravilo o vožnji po desnem voznem pasu. Ali se je na nasprotnem voznem pasu znašel zaradi prehitevanja ali ne, ni bistveno. Iz izpovedi oškodovanca K. je razvidno, da je pred trčenjem vozil z minimalno hitrostjo, skoraj že stal na svojem voznem pasu, namenjenem za zavijanje v levo. Da je njegova izpoved verodostojna, potrjuje položaj njegovega vozila, kakor je bil ugotovljen ob ogledu po škodnem dogodku. Iz teh dejstev je tudi brez poznavanja specialnega znanja cestno prometne stroke mogoče zaključiti, da je do prometne nesreče prišlo zaradi toženčeve vožnje po nasprotnem voznem pasu, kjer je z minimalno hitrostjo zaradi priprave na zavijanje pravilno vozil oškodovanec. Pritožnik (toženec) konkretnih trditev o poteku dogodka ni podal, izpovedoval pa je, da se dogodka sploh ne spominja. Tudi v pritožbi ne navaja, katero dejstvo naj bi se ugotavljalo z izvedencem cestno prometne stroke.

6. Izvedenka psihiatrične stroke je odgovorila na pripombe, ki jih je na njeno izvedensko mnenje podala tožena stranka. Tudi dopolnitev izvedenskega mnenja je tožena stranka grajala, vendar očitno neutemeljeno. Toženec izvedensko mnenje zavrača (vloga z dne 08. 09. 2010; list. št. 71 in 72) s trditvijo, da ima psihične težave, ki so posledica travmatičnega dogodka. S tem izvedenka soglaša, saj tako v izvedenskem mnenju kot njegovi dopolnitvi ugotavlja toženčevo osebnostno spremenjenost oz. s travmatičnim dogodkom povzročene spremembe na psihičnem področju. Zavrača zgolj toženčevo diagnosticiranje teh težav oz. sprememb kot posttravmatski sindrom, kajti pravila stroke tovrstno diagnosticiranje onemogočajo. Zaradi časovne oddaljenosti travmatičnega dogodka (dogodek iz leta 1991) sprememb v toženčevi duševnosti ne opredeljuje kot posttravmatsko stresno motnjo ampak sledi leta 2005 postavljeni diagnozi, ki stanje po travmatskem dogodku opredeljuje kot trajne spremembe v toženčevi duševni sferi. Sicer pa poimenovanje ni bistveno. Bistvena je vsebinska opredelitev te duševne spremenjenosti. Toženec svojemu duševnemu stanju pripisuje vzrok za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, izvedenka pa to argumentirano zanika. Tehtnih pripomb, ki bi terjale dopolnitev izvedenskega mnenja ali novo mnenje, toženec ni podal. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da je izdelano izvedensko mnenje ustrezna podlaga za ugotavljanje toženčevega duševnega stanja v času, ko je odklonil preizkus alkoholiziranosti. Ker ni razlogov oz. potrebe za ponavljanje dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca utemeljeno zavrnjen (2. in 3. odstavek 254. čl. ZPP).

7. Iz pritožbenih razlogov sledi, da želi pritožnik zgolj preverjati obseg nastale materialne in nematerialne škode. Priznava, da podatkov o škodi nima. Indicev, da bi bila oškodovancu škoda preplačana, ni. Materialna škoda na avtomobilu je preverljiva s fotografijami, ki prikazujejo stanje oškodovančevega vozila, popisom poškodb, cenitvijo zavarovalnice, predračunom popravila. Pritožbeni argument, da avtomehaniki večkrat prevrednotijo škodo, ni upošteven, saj ni nobenih indicev, da bi se v konkretnem primeru to zgodilo. Višino nematerialne škode je sodišče prve stopnje preverilo z izvedencem medicinske stroke, kljub temu, da so bili toženčevi ugovori zoper višino te škode povsem pavšalni in ni bilo indicev, ki bi vzbujali pomisleke v primernost izplačane odškodnine. Primeri iz sodne prakse potrjujejo, da se za nihajne poškodbe hrbtenice izplačujejo odškodnine, kakršna je bila izplačana oškodovancu. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil oškodovančeve bolečine, nevšečnosti in strah, ki opravičujejo izplačilo odškodnine, kakršno je tožena stranka izplačala.

8. Pri preizkusu vzročne zveze med toženčevim psihofizičnim stanjem in njegovim ravnanjem (vožnja po nasprotnem voznem pasu) je pomembna okoliščina, da je toženec preprečil ugotavljanje svoje alkoholiziranosti. Zaradi te okoliščine je na tožencu breme, da vzročno zvezo izključi. To mu ni uspelo oz. niti poizkušal ni. Iz spisovnih podatkov kakšen poseben razlog za toženčevo ravnanje (vožnjo po nasprotnem voznem pasu in trčenje v tam skoraj stoječe vozilo) ni viden. Alkoholni opoj povzroča psihofizične spremembe, ki so lahko vzrok za ravnanje, kakršno je ugotovljeno pri tožencu. Pravilen je zato zaključek, da je vzrok za škodni dogodek prav toženčeva alkoholiziranost. Pritožbeni argument, da bi se tudi vzročna zveza morala ugotavljati s pomočjo izvedenca, ni utemeljen iz več razlogov. Ker preizkus alkoholiziranosti ni bil izveden, osnovni podatki za presojo toženčevega psihofizičnega stanja v času škodnega dogodka in vplivov tega stanja na toženčevo ravnanje ne obstajajo. Niti trditev o količini zaužitega alkohola oz. abstiniranju ni. In nenazadnje, tovrstno izvedenstvo niti predlagano ni bilo.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).