Jedro

Glede na to, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče vročitev napačno presojali z vidika 141. oziroma 142. člena ZPP, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ker bo moralo sodišče prve stopnje presojati pravilnost vročitve po določilih 87. člena ZUP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba tožnika, ki jo je sodišče prejelo dne 13. 6. 2013, zoper toženo stranko, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zavrže (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik v laični pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanašajo na tretji odstavek 3. člena ZPP, 5. člen ZPP, 7. in 112. člen ZPP, 8. člen ZPP, 13. člen ZPP, drugi in tretji odstavek 214. člena ZPP ter četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP ter 6., 8. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep popravi z dopolnjeno in ponovljeno izvedbo dokazov, izvede tudi potrebne nove dokaze, opravi procesna dejanja, s katerimi se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nato meritorno odloči o zadevi. Sodišče je kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe ni vložil v predvidenem 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Sodišče je tudi zmotno povzelo izpoved A.A., podano na naroku dne 27. 8. 2014 in izpoved direktorice tožene stranke B.B.. Dokazno oceno je opravilo brez metodološkega napotka, ki ga določa 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje nobene od dokaznih listin ne argumentira z vidika njene dokazne vrednosti, listin ne primerja med seboj, nato pa uporabi listine kot dokaz in zmotno presodi. Sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabi 141. člen ZPP, pri čemer izpostavlja, da ZDR v drugem odstavku 87. člena jasno določa osebno vročanje vseh odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcu. Iz priloge B10 ne izhaja, da bi le-to privatni detektiv pustil na vratih stanovanja, kljub temu pa sodišče prve stopnje ugotovi, da je A.A. v tožnikovem predalčniku pustil pošiljko - odpoved z opozorilom, da je vročitev opravljena. Opisana dejanja A.A. ne predstavljajo zakonitega osebnega vročanja pisanj strankam v pravnem prometu. Sodišče ne bi smelo ugotoviti, kje je bil tožnik v času zatrjevanih poskusov vročanj privatnega detektiva, saj detektiva nikoli ni videl, prav tako pa detektiv ni videl njega. Sodišče prve stopnje brez podlage očita tožniku, da je vročevalcu dal svojo telefonsko številko, na pozive vročevalca pa se ni odzival. Povratnico (priloga B5) je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo kot zakonit dokaz tožene stranke za njena zatrjevana dejanja. Zaradi površne dokazne ocene je bil kršen 7. in 212. člen ZPP ter tretji odstavek 3. člena ZPP, v zvezi s 6. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Arbitrarna dejanja vročanja pisanj tožene stranke nimajo nobenega pravnega učinka, so nična in pravno absolutno neučinkovita. Tudi v zvezi z uporabo 144. člena ZPP je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z odklanjanjem sprejema po telefonu se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 148/2015, v kateri vročitev sklepa ni bila pravilna in stranki ni bila dana možnost seznanitve s pisanjem. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da je v konkretnem primeru celo potrebno upoštevati četrti odstavek 139. člena ZPP, ker tožnik ni navedel razloga, ki bi mu onemogočal prejem pisanja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih trditev v zvezi z navodili tožnikovega osebnega zdravnika in dovoljenji za prosti izhod v celotnem trajanju bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje zmotno v celoti verjame izpovedbi B.B., istočasno pa od tožnika pričakuje trditev o razlogu ustne odpovedi B.B. z dne 2. 4. 2013, ki ga B.B. takrat ni navedla, kar je „oksimoron“. Sodišče prve stopnje ni bilo zadosti pozorno na morebiten obstoj znakov kaznivih dejanj v predmetni zadevi. Tožnik je tudi zatrjeval kršitev pravic iz delovnega razmerja, ki so se mu zgodile, ko je prišel z bolniškega staleža nazaj na delo. Že v tožbi je zatrjeval, da mu zaradi ustnega načina odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo 2. 4. 2013, ampak je nezakonito prenehalo 14. maja 2013, ko je od sveta tožene stranke prejel pisno zavrnitev oziroma odločitev o njegovi pritožbi. Tožena stranka bi morala v sodni spis priložiti še drugo zakonito pisno pooblastilo detektivu A.A. za vročanje tega drugega pisanja. Tožena stranka je v sodni spis vložila svojo odločbo z dne 4. 1. 2012, vendar tega pisanja tožena stranka ni nikjer niti zatrjevala, niti ni za to pisanje tožena stranka predlagala izvedbe dokaza. Zato tožena stranka ne more dokazati zatrjevane zakonite podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku. Tožena stranka je javni zavod na področju kulture in se za delovno razmerje in varstvo pravic delavcev uporablja ZJU ter ZUJIK. Tožena stranka oziroma zasebni detektiv bi morala ob zatrjevanem neuspešnem osebnem vročanju pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pustiti pisno sporočilo v hišnem predalčniku na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice. Če sporočila ne bi mogel pustiti na vnaprej določenih mestih, bi ga lahko pustil v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. Tožniku bi se torej pisanje moralo vročati osebno po ZUP oziroma po 87. členu ZUP, katerega tekst besedila tožnik navaja v pritožbi. Opozarja, da tožena stranka nima pisnega dokaza svojega izvoda pisanja, ki bi bil enak zatrjevanemu podanemu pisanju redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 4. 1. 2013. Opozarja na nedokazanost obstoja zatrjevanega zakonitega pooblastilnega razmerja med toženo stranko in privatnim detektivom A.A. ter v nadaljevanju pritožbe opozarja, da so tožena stranka, A.A. ter C.C. prav dobro vedeli, da na osnovi dogovora z naročnikom in pravnim zastopnikom dne 9. 1. 2013 tožniku naslednjega dne nove listine ne bodo vročali osebno kot to določa 87. člen ZDR, ampak bodo namesto tega arbitrarno uporabili 141. člen ZPP. Jasno so pokazali namen, da se izognejo zamudi prekluzivnega roka za podajo pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in vsem posledicam zamude, ki bi jih utrpela tožena stranka. Delovno sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, ampak zgolj o obstoju kaznivega dejanja, kot je to Vrhovno sodišče RS obrazložilo v svoji odločbi VIII Ips 436/2009. Zato je tožnik prepričan, da bi delovno sodišče na podlagi 13. člena ZPP ne samo lahko, ampak tudi moralo ugotavljati znake kaznivega dejanja pri nezakonitih ravnanjih delodajalcev. Poudarja, da o izdelavi dokazne ocene po ZPP obstaja obširna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična. Glede na navedeno meni, da je v pravočasno v 30 dneh od vročitve sklepa Komisije za pritožbe zahteval tudi sodno varstvo. Ker je šele 2. 4. 2013 izvedel za kršitev svojih pravic bi bilo vsakršno njegovo ukrepanje pri tem brezpredmetno. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Tožnik je bil obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po pooblastilu mu je vročevalec detektiv A.A. vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo navedbe obeh pravdnih strank, zato ni mogoče šteti, da bi z zatrjevanim nepravilnim povzemanjem tožnikovih navedb kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33-1409/1991 in nasl.; URS). Tudi če sodišče prve stopnje nekaterih navedb ne povzame povsem dobesedno, to ne pomeni kršitev Ustave, kar pa niti ni pomembno, saj je pritožbeno sodišče sklep o zavrženju tožbe razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

7. Tožnik je zoper odločitev pritožbenega sodišča, ki je potrdilo sklep o zavrženju tožbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 104/2016 z dne 5. 10. 2016 zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vložil revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločalo v zadevi opr. št. VIII Ips 119/2017 dne 19. 12. 2017 in odločilo, da se reviziji ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje, pri čemer je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo. Ob navedenem je navedlo, da je tožnik v tožbenem zahtevku izpodbijal ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012. 8. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.) ureja osebno vročanje v 87. členu, ki v prvem odstavku določa, da se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, ki so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Tretji odstavek 87. člena pa določa, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo nalepil na vrata oziroma pustil na drugem primernem mestu, ter se podpiše. Po določilih četrtega odstavka 87. člena vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. V kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Naslovnik mora biti s pisnim sporočilom iz prejšnjega odstavka obveščen o posledicah takega vročanja. Po določilih 5. odstavka 87. člena ZUP pa stranka lahko dokazuje odsotnost iz tretjega odstavka tega člena. Če odsotnost dokaže, lahko uveljavlja pravico do vrnitve v prejšnje stanje. Glede na to, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče vročitev napačno presojali z vidika 141. oziroma 142. člena ZPP, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ker bo moralo sodišče prve stopnje presojati pravilnost vročitve po določilih 87. člena ZUP.

9. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da mu je dne 2. 4. 2013 ob vrnitvi na delo po odsotnosti z dela zaradi bolezni direktorica povedala, da pri toženi stranki ni več zaposlen, da je zahtevala, naj preda ključ v tajništvo in odide iz muzeja. Ker je menil, da takšna ustna odpoved ni zakonita, je naslednji dan 3. 4. 2013 vložil pri toženi stranki zahtevo za odpravo kršitve; odgovor je prejel dne 11. 4. 2013, in sicer, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi predhodne pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga 4. 1. 2013 in jo tožniku po pooblaščenem vročevalcu vročila 10. 1. 2013 (odpoved ni bila realizirana zaradi tožnikove odsotnosti zaradi bolezni). Tožnik je zatrjeval, da pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prejel, zato je dne 17. 4. 2013 vložil pritožbo na svet zavoda zoper ustno odpoved z dne 2. 4. 2013. Odgovor sveta zavoda, ki je pritožbo zavrnil, je tožnik prejel 14. 5. 2013, zato pa je 13. 6. 2013 vložil tožbo, s katero je izpodbijal ustno odpoved z dne 2. 4. 2013. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejanskih ugotovitev presoditi, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi ustne odpovedi, torej ali je njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti le-te utemeljen, ali pa mu je delovno razmerje prenehalo že prej na podlagi pravilno vročene in neizpodbijane odpovedi iz poslovnega razloga in je torej njegov zahtevek neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.