Jedro

Pravne posledice razveljavitve določenega zakona ureja ZUstS v 44. členu in ne v 43. členu. V tej zakonski določbi je določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To zakonsko določilo pove, da se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki nastanejo po začetku učinkov razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča. Prav tako pa se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve, če o takih razmerjih še ni bilo pravnomočno odločeno. ZUstS torej za te slednje primere predpisuje, da razveljavitev zakona učinkuje za nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.106,81 € v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 683.506,39 € z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 163.795.471,24 SIT za čas od 01. 01. 2000 do takrat, ko so obresti dosegle glavnico, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.367.012,78 € (1. tč. izreka); kar je tožeča stranka zahtevala več (zamudne obresti, ki presegajo glavnico), je zavrnilo (2. tč. izreka); sklenilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 10.044,34 € (3. tč. izreka) ter, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (4. tč. izreka).

S sklepom z dne 16. 02. 2010 (opr. št. VIII Pg 218/2005-24) je sodišče prve stopnje sodbo z dne 04. 11. 2009 popravilo tako, da se v 1. točki izreka datum začetka teka zakonitih zamudnih obresti pravilno glasi „01. 07. 2000“.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Na pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče razsodilo ultra petitum, ker je zakonite zamudne obresti priznalo od 01. 01. 2000 dalje, čeprav jih je tožeča stranka vtoževala od 01. 07. 2000 dalje, pritožbeno sodišče odgovarja, da je prvostopno sodišče to očitno pisno pomoto že odpravilo s sklepom z dne 16. 02. 2010. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) ter, da bi svojo odločitev pravilno moralo opreti na določbo 43. člena ZUstS. Pravne posledice razveljavitve določenega zakona ureja ZUstS v 44. členu in ne v 43. členu, kar izhaja tudi iz številnih odločb Vrhovnega sodišča (prim. npr. sodbo opr. št. I Up 969/2003, I Up 929/2002, U 1431/94-7), kot tudi iz odločbe ustavnega sodišča (U-I-71/2000). V tej zakonski določbi je določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To zakonsko določilo pove, da se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki nastanejo po začetku učinkov razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča. Prav tako pa se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve, če o takih razmerjih še ni bilo pravnomočno odločeno. ZUstS torej za te slednje primere predpisuje, da razveljavitev zakona učinkuje za nazaj. V obravnavanem primeru gre prav za tako situacijo. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-71/2000 z dne 15. 06. 2000 razveljavilo 30. člen Zakona o izvrševanju proračuna za leto 2000 (ZIPRS 2000), s katerim je tožena stranka občinam smiselno naložila financiranje kulturnih zavodov. V skladu s 43. členom ZUstS razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Ker v zgoraj navedeni ustavni odločbi ustavno sodišče ni določilo roka, to pomeni, da je razveljavitev začela učinkovati naslednji dan po objavi, to je 15. 07. 2000. Tožeča stranka je sporna sredstva zavodom na njenem območju na podlagi 30. člena ZIPRS 2000 izplačala v času od 01. 01. 2000 do 30. 06. 2000, torej pred začetkom učinkovanja zgoraj omenjene odločbe ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je pravno razmerje nastalo s plačili tožeče stranke po 30. členu ZIPRS 2000 in da gre zato za situacijo, ko se razveljavljena zakonska določba pri odločanju o tožbenem zahtevku ne sme uporabiti. Pravilen je zato zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka v času od 01. 01. 2000 do 30. 06. 2000 plačala nekaj, kar je bila po zakonu obveznost tožene stranke.

Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče zgolj citiralo določbo 44. člena ZUstS, ni pa obrazložilo, kako je določbo apliciralo na razmerje med pravdnima strankama. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, citirane določbe ZUstS sodišče prve stopnje dejansko ni apliciralo na sporno razmerje, temveč je z njeno pomočjo ugotovilo, da 30. člen ZIPRS 2000 za obravnavano razmerje ne pride v poštev. To je prvostopno sodišče tudi jasno obrazložilo v 3., 4. in 5. točki III. dela obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožba se sklicuje na odločitev Okrožnega sodišča v Novi Gorici v zadevi opr. št. Pg 3/2001 z dne 06. 04. 2006, v kateri naj bi prvostopno sodišče na enakih pravnih osnovah kot v obravnavanem primeru odločilo povsem drugače. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slednje ni vezano na odločitve prvostopnih sodišč, poleg tega pa ugotavlja, da tožena stranka omenjene odločbe tudi ni predložila, zato se pritožbeno sodišče do v njej vsebovane odločitve ne more opredeliti.

Pritožba očita, da tožeča stranka niti v svoji drugi pripravljalni vlogi (z dne 23. 10. 2006) ni obrazložila svojega zahtevka po višini ter, da je zato nepravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil ugovor tožene stranke glede višine vtoževanega zahtevka le „prazna floskula“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo glede višine vtoževanega zahtevka navedla le, da „ugovarja zahtevku po temelju in višini“, niti z besedo pa tega svojega ugovora ni podrobneje pojasnila. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 09. 10. 2006 je tožena stranka sicer ponovno ugovarjala višini zahtevka, vendar zopet zgolj pavšalno, kljub temu, pa je prvostopno sodišče tožeči stranki dalo rok, v katerem naj s predložitvijo dokazov dokaže višino svoje terjatve. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožeča stranka z vlogo z dne 23. 10. 2006 to tudi storila, za svoje trditve je predložila tudi dokaze (priloge A18-A25), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka vtoževane terjatve ni obrazložila po višini. Ker tožena stranka v nadaljevanju pravde navedb in dokazov tožeče stranke o višini terjatve ni več prerekala, je edino pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je bil njen ugovor glede višine vtoževanega zahtevka zgolj „prazna floskula“.

V 5. točki III. dela izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pojasnilo, da iz dopisa tožeče stranke z dne 03. 04. 2000 (priloga A16) ne izhaja, da bi tožeča stranka dala kakršnokoli soglasje za prenos financiranja. S takšnim zaključkom se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Omenjeni dopis je potrebno interpretirati kot celoto, saj je tožeča stranka v 1. točki tega dopisa jasno navedla, da se s predlaganim prenosom financiranja ne strinja, zaradi česar je tudi podala zahtev za presojo 30. člena ZIPRS 2000 z ustavo RS. V povezavi s tem je v 2. točki dopisa navedla, da bo do razsodbe ustavnega sodišča sofinancirala delovanje zavodov, iz česar pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče izluščiti, da je tožeča stranka pristala na prenos financiranje, kot je pravilno zaključilo že prvostopno sodišče. Poleg tega pa se pritožbeno sodišče pridružuje pravilnemu stališču prvostopnega sodišča, da v obravnavani zadevi niti ni bistvenega pomena, ali je šlo s strani tožeče stranke za kreditiranje ali financiranje zavodov, pomembno je zgolj dejstvo, da je pravna podlaga za prenos sredstev z razveljavitvijo 30. člena ZIPRS 2000 odpadla.

Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenim očitkom, da prvostopno sodišče ni obrazložilo svoje odločitve glede pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo v spis vložila stroškovnik (l.št. 49 v spisu), kateri pa je sodišču prve stopnje služil kot podlaga za priznanje pravdnih stroškov tožeči stranki. Iz stroškovnika je razvidno katere stroške je prvostopno sodišče priznalo, na zadnji strani stroškovnika pa je razviden tudi končni obračun vseh stroškov. Brez teže je zato pritožbeni očitek, da ni mogoče preveriti, katere pravdne stroške je sodišče priznalo tožeči stranki in v kakšni višini, saj je v 1. točki IV. dela sodbe tudi obrazložilo, da jih je odmerilo po specificiranem stroškovniku.

V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 3750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV, kar skupaj znaša 2.106,81 €. Kar je tožeča stranka zahtevala več, ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je upoštevano v že priznanih postavkah.