Jedro

Izvenzakonski partner, ki je opustil soposest stanovanja, je z zamenjavo ključavnice storil posestmotitveno dejanje in je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 21. 4. 1999 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi motenja posesti.

Sklenilo je, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke s tem, ko je vlomila v njeno stanovanje in na vratih stanovanja zamenjala ključavnico ter na tak način tožnici onemogočila vstop in uporabo stanovanja, ki ga je imela v posesti. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo še vzpostavitev prejšnjega stanja, prepovedalo bodoča motilna dejanja ter mu naložilo, da mora plačati tožnici pravdne stroške v znesku 165.033,00 SIT.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi zoper sklep zaradi motenja posesti z dne 21. 4. 1999 in zoper izdano začasno odredbo z dne 23. 11. 1998 uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po 2. in 3. točki I. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Predlagala je ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa z dne 21. 4. 1999 in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in razveljavitev izpodbijanega sklepa z dne 23. 11. 1998. Poudarjala je,da se ni izselila iz skupnega stanovanja in da ni z ničemer pokazala, da namerava opustiti posest na predmetnem stanovanju.

Toženec je navajal, da se je tudi pred 17. 8. 1998 bolj malo zadrževal doma. Po navedenem datumu pa je še vedno imel stanovanje v soposesti, kar dokazuje izpoved priče J. K., ki je povedala, da potem, ko se je sin pravdnih strank vrnil iz kolonije ni več prihajala v stanovanje, ker ji je tožnica rekla, da ni več zaželjena, ker je toženec prišel nazaj. Prav tako je tudi priča A. B. povedal, da je videl toženca, ko se je pripeljal zvečer, odpeljal pa zjutraj.

Vse navedeno je sodišče prve stopnje spregledalo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno in celo zmotno ugotovilo. Tožeča stranka je v pritožbi navajala še datume odjave oz. spremembe plačnika pri E. C. in S. z., iz česar zaključuje, da še tožnici ni jasno, kdaj naj bi se toženec izselil. V pritožbi poleg dejstva, da je bil oz. je še vedno soposestnik spornega stanovanja, poudarja, da tožnici ni bila onemogočena uporaba stanovanja niti en dan, saj je še isti dan dobila novi ključ, zaradi česar je tudi prva točka izreka izpodbijanega sklepa z dne 21. 4. 1999 v nasprotju z dejanskim stanjem. Toženčevo ravnanje tudi ni protipravno in samovoljno, saj se je poslužil dovoljene samopomoči, da je lahko vstopil v solastno stanovanje. V pritožbi pa izpodbija tudi izdano začasno odredbo z dne 23. 11. 1998, češ da je brezpredmetna in nepotrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da je bil v kritičnem času soposestnik spornega stanovanja, zaradi česar tožnici ne bi šlo varstvo zaradi posestnega motenja, niso omajala dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen v celoti. Pritožbeno sklicevanje na izpoved priče J. K., da v stanovanje po 21. 8. 1998 ni več šla, ker je bil notri toženec, res izhaja iz zapisnika iz glavne obravnave. Iz dokaznega postopka pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženec v spornem obdobju izvrševal svojo pravico do stikov do svojega otroka, pri čemer je sama tožnica povedala, da je toženec dvakrat sina počakal, da se pripravi na odhod, celo v stanovanju, drugače pa ga je čakal pred stanovanjem. Takšni obiski oz. prihodi pa še ne pomenijo, da je imel stanovanje v soposesti. Iz dokaznega postopka, ki ga je sodišče v večjem delu povzelo v sklep izhaja jasen namen tožnika, da se izseli iz stanovanja. Kot prvo, noben zdrav človek ne bi pri centru za socialno delo sklenil sporazum, kdaj bo imel stike s svojim sinom, če bi nameraval z njim še nadalje živeti.

Dodatno vrednost pa je pri odločitvi o predmetnem sporu dala tudi izpoved tožnice, ki ni bila v postopku nikoli zanikana, da je toženec svojemu sinu 14. 8. 1998, predno je ta odšel na morje, povedal, da ga ne bo več doma, ko se vrne ker se bo odselil. Tudi sam toženec je potrdil, da je iz stanovanja odnesel večji del osebnih stvari, da mu perilo v celoti pere mati, pa tudi,da ima vse dokumente seboj. Iz navedenih ravnanj pritožbeno sodišče zaključuje enako kot sodišče prve stopnje, da toženi predmetnega stanovanja ni imel več v soposesti.

Pritožbeno navajanje izpovedbe priče A. B., da je toženca videl,da se je pripeljal zvečer,odpeljal pa zjutraj, so vzete iz konteksta. Če pogledamo na celo izpoved, vidimo, da priča posebej poudari, da je toženi v obdobju od 17. 8. 1998 do 5. 10. 1998 manj prihajal domov, pri čemer je mogoče narediti isti zaključek kot pri pri K. Pritožbeno zatrjevanje, da sama tožnica ne ve, kdaj se je toženec izselil, kažejo na razrahljanost njunih odnosov tudi pred 17. 8. 1998, ko je pustil ključe in odnesel večji del svojih osebnih stvari iz stanovanja, kar je potrdila tako priča K. kot tudi sam toženec.

Dejstvo, da se je toženec nameraval odseliti in da je ta namen tudi imel pred 17. 8. 1998 kaže tudi že 22. 7. 1998 sklenjen dogovor o stikih pri Centru za socialno delo v C. Iz trditvene podlage v spisu in ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je uporabilo določbe 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in dalo posestno varstvo zadnji posestnici, to je tožnici.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo,da je zamenjava ključavnice motilno in samovoljno dejanje, pri čemer je brez pomena dejstvo, da je tožnica ključ dobila oz. si ga je morala vzeti in da tako ni bila onemogočena pri uporabi svojega stanovanja.

Pritožbeni namig, da bi sodišče prve stopnje lahko štelo toženčevo ravnanje za samopomoč v smislu 76. člena ZTLR, pritožbeno sodišče zavrača ne glede na ugotovljeno drugačno dejansko stanje že zaradi tega, ker niso bili podani osnovni, z zakonom določeni pogoji, da mora biti nevarnost neposredna, samopomoč nujna, način samopomoči pa mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Vse to v konkretnem primeru ni bilo.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno potem, ko je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje bistvena kršitev določb ZPP iz čl. 354/II ni pripetila, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP/77 v zvezi s čl. 498/I ZPP - Ur. list RS, št. 26/99), je postal izpodbijani sklep pravnomočen, zaradi česar je razpravljanje o izpodbijani začasni odredbi brezpredmetno.

Pritožbena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške.