Jedro

Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke o obstoju okoliščin, na katerih je mogoče v obravnavani zadevi utemeljeno sklepati, da bo tožnik pobegnil, in da sta zato za omejitev gibanja izpolnjena oba pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je pravilno sklepala, da je tožnik podal prošnjo za azil izključno z namenom, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel predhodno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjene vse tri predpostavke po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridržala zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, ter ker je bilo prosilcu že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce, ... in sicer od 23. 7. 2020 od 13.45 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 10. 2020 do 13.45, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno na podlagi druge in tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Toženka navaja, da se je tožnik ves čas poti prek Hrvaške in Slovenije gibal po gozdu in nenaseljenih območjih, da bi se izognil policiji. Kljub temu, da navaja, da je njegova ciljna država Slovenija, tukaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi to lahko storil. Njegovim navedbam, da tega ni storil, ker se je bal vodiča, toženka ne verjame, ker ni nobenega dokaza, da bi bil vodič do tožnika kakorkoli nasilen. Če bi res želel v Slovenijo, se ne bi izogibal obljudenim krajem, temveč bi odšel do najbližjega naselja in tam zaprosil za pomoč, imel je tudi možnost, da bi se iz Italije samoiniciativno vrnil sem, vendar ni storil ničesar od tega. Namero, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, je izrazil šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce, ob seznanitvi s tem, da bo vrnjen na Hrvaško, čeprav bi to lahko storil že ob prijetju oziroma vsaj naslednji dan po nastanitvi v center. Toženka zato meni, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, zapustil Slovenijo in ponovno odšel v Italijo, s čimer bi onemogočil ugotavljanje dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, saj lahko toženka ta dejstva ugotavlja le na podlagi osebnega razgovora. Toženka se v tem pogledu sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16, po katerem omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga lahko ti zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

3. Tožnik je bil seznanjen, da je v postopku vračanja, že 26. 6. 2020, iz njegovih preteklih ravnanj pa je mogoče utemeljeno sklepati, da je vložil prošnjo tudi zato, da poskusi preprečiti formalno vrnitev na Hrvaško. Imel je namreč več možnosti zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, vse od njegovega prvega vstopa v državo 24. 6. 2020, pa tega storil. Toženka se v zvezi s tem sklicuje še na to, da je tožnik zapustil tudi vse države, ki jih je pred tem nezakonito prečkal. 4. Toženka meni še, da zaradi organizacije, velikosti in režima varovanja Azilnega doma (kar tudi podrobno opisuje) ni mogoče izvesti ukrepa pridržanja na Azilni dom kot milejšega ukrepa, saj zaradi omenjenih okoliščin ne bi bilo mogoče preprečiti tožnikovega odhoda od tam, kar pomeni, da tak ukrep ne bi bil učinkovit. 5. Tožnik v tožbi navaja, da toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni navedla nobenega razloga, ki bi zadoščal za oceno, da obstoji utemeljena nevarnost pobega v smislu 31. točke drugega odstavka ZMZ-1, torej da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Toženka se pri tem ni opredelila do tožnikovih navedb o poteku poti in ravnanju vodiča, poleg tega pa ji je tožnik pojasnil razloge, iz katerih je zapustil matično državo. Zanj je bistveno, da se izogne nevarnosti, ki mu jo predstavljajo Talibani, pri čemer je to, kje bo dobil zaščito, manjšega pomena in je zdaj njegova ciljna država Slovenija. Poleg tega se sklicuje na neznosne razmere v Centru za tujce in navaja, da je prošnjo za mednarodno zaščito po lastni volji vložil takrat, ko je uradnik s tolmačem povedal, da jih bodo deportirali nazaj na Hrvaško. Tožnik se strinja, da je tudi to eden izmed razlogov, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito, saj so v Sloveniji zaprti begunci že dodobra spoznali brutalnost taborišč na Balkanu in nasilje obmejne policije. Nekatera evropska sodišča so iz teh razlogov že prepovedala vračanje na Hrvaško. Tožniku ni bila vročena odločba o vrnitvi, kar poraja dvom o pravici do pravnega sredstva zoper odločbo o njegovi namestitvi v Center za tujce zaradi njegove odstranitve. Glede na njegove osebne lastnosti oziroma stopnjo izobrazbe ni mogoče pričakovati, da je sploh razumel vse vidike postopka in tudi vsebino postavljenih vprašanj.

6. Toženka tožnika ne bi smela pridržati v Centru za tujce le zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu oziroma ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je njegova obveznost tudi na podlagi mednarodnih pravnih virov. Ker ZMZ-1 ne ureja nobenega manj prisilnega ukrepa kot je odvzem prostosti, toženka tega ukrepa ne more izvajati v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen, kar velja tudi v obravnavani zadevi.

7. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

8. Tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče stanje do izdaje pravnomočne odločbe uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ...

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. in 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Po prvi od teh zakonskih določb je lahko razlog za omejitev gibanja potreba, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 12. Po tej določbi mora torej toženka za to, da bi bil ukrep omejitve gibanja zakonit, najprej ugotoviti - in seveda ustrezno obrazložiti -, da brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče ugotoviti dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Toženka svoje ugotovitve o izpolnjenosti tega pogoja opira predvsem na okoliščino, da lahko dejstva, na katera tožnik opira svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ugotavlja izključno na podlagi osebnim razgovorom z njim, saj nima na voljo nobenih drugih sredstev. Taka obrazložitev je sicer vsaj na prvi pogled pavšalna, saj zakon govori o "določenih" dejstvih, zato bi morala toženka ta dejstva načeloma v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretizirati vsaj do take mere, kot ji to omogoča dosedanji postopek. Vendar pa po drugi strani drži, da ob odsotnosti kakršne koli koli druge možnosti za ugotavljanje teh dejstev tožnica v primeru, če bi tožnik pobegnil, ne bo mogla ugotoviti prav nobenega dejstva, nič drugega pa v tem pogledu ne izhaja niti iz tožbe. Po presoji sodišča je zato navedena obrazložitev glede obstoja te okoliščine sicer skopa, vendar še zadostna.

13. Druga okoliščina, ki jo mora toženka ugotoviti za omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Po 31. točki 2. člena ZMZ-1 to pomeni, da morajo biti v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Toženka kot take okoliščine navaja, da je tožnik nezakonito prestopil več državnih mej, da se je na poti skrival pred policijo, da ni v nobeni od držav, prek katerih je potoval, zaprosil za mednarodno zaščito in da tega ni storil niti takoj po prihodu v Slovenijo, niti po namestitvi v Center za tujce, temveč se je tudi v Sloveniji skrival, nato prestopil državno mejo z Italijo, po prijetju pa je za mednarodno zaščito zaprosil šele po več dneh. Poleg tega meni, da je tožnikova ciljna država Italija, kar izhaja tako iz njegovih prvotnih izjav policiji, kot tudi iz okoliščine, da se iz Italije ni vrnil v Slovenijo.

14. Sodišče se sicer ne strinja s slednjim razlogom, saj meni, da ni utemeljeno pričakovati, da bi tožnik v povsem neznanem okolju sam oziroma samoiniciativno ponovno ilegalno prestopil državno mejo, če je to pravkar že storil. Vendar pa se sodišče strinja s toženko, da tako način tožnikovega potovanja, kot tudi okoliščina, da v Sloveniji ni zaprosil za azil, ko bi to lahko storil, povsem jasno kažejo na njegovo zmožnost in voljo za ilegalnega potovanje proti ciljni državi. Ta država je tako po tožnikovih prvotnih izjavah policiji, kot glede na okoliščino, da je bil v Slovenijo vrnjen od tam, in glede na v nadaljevanju presojene okoliščine vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, Italija in ne Slovenija.

15. V tem pogledu tudi sodišče za neprepričljive ocenjuje tožnikove navedbe, da se je vodnika oziroma "tihotapca" bal do take mere, da si v Sloveniji ni upal zapustiti skupine, saj ni jasno, zakaj bi vodič vztrajal na dodatnem ilegalnem prehodu državne meje, kar očitno povečuje možnosti odkritja. V tem pogledu sodišče opozarja še na tožnikovo lastno navedbo, da se je v Bosni in Hercegovini z vodičem dogovoril za pot do Slovenije in ne do Italije, tako da je toliko manj jasno, zakaj bi vodič vztrajal oziroma mu celo grozil, da mora oditi v Italijo. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo toženke o obstoju okoliščin, na katerih je mogoče v obravnavani zadevi utemeljeno sklepati, da bo tožnik pobegnil, in da sta zato za omejitev gibanja izpolnjena oba pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 16. V primeru uporabe 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti kumulativno izpolnjene tri predpostavke, namreč da: (1) se prosilcu gibanje omeji zaradi postopka vračanja v skladu z ZTuj-2, da se izvede in izvrši postopek vrnitve ali odstranitve: (2) je mogoče utemeljeno domnevati. da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

17. Sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku z odločbo o namestitvi v Center za tujce v ... z dne 26. 6. 2020 omejeno gibanje po ZTuj-2. Postopek vračanja oziroma odstranitve iz države po ZTuj-2 načeloma poteka na podlagi odločbe o vrnitvi (prvi odstavek 69. člena ZTuj-2), ki jo je v konkretnem primeru tožena stranka tožniku prav tako izdala 26. 6. 2020. 18. Ob ocenjevanju tožnikove možnosti zaprositi za mednarodno zaščito je sodišče upoštevalo, da med strankama ni sporno, da tožnik v Sloveniji ni podal prošnje za azil (oziroma izrazil namere o tem), ko je Slovenijo prečkal na poti v Italijo. Kot je bilo že obrazloženo, sodišče za nelogične in zato neprepričljive šteje tožnikove izjave, da tega ni storil iz strahu pred vodičem. Sodišče se zato strinja z ugotovitvami toženke, da bi tožnik lahko zaprosil za azil v Sloveniji že na poti iz BiH, vendar tega ni storil. 19. Toženka se sicer sklicuje tudi na tožnikovo ravnanje po vrnitvi v Slovenijo, vendar pa so tožnikove izjave, da je izrazil namero, zaprositi za mednarodno zaščito, že ob prvem stiku s slovensko policijo, ko mu je bil zagotovljen tolmač, povsem konsistentne in izhajajo tudi iz ustreznega policijskega zapisnika. Vendar pa za ugotovitev, da je imel tožnik že pred tem možnost, zaprositi za azil, zadostujejo že prejšnje ugotovitve o tožnikovi poti prek Slovenije v Italijo. Zato sodišče meni, da je toženka pravilno sklepala, da je tožnik podal prošnjo za azil izključno z namenom, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je, kot že pojasnjeno, imel predhodno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjene vse tri predpostavke po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.

20. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

21. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po svoji naravi milejši ukrep.

22. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

23. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.