Jedro

Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik vtožuje izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.

Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pazi na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se v I. točki izreka razveljavi v delu, da je dolžna tožena stranka za tožečo stranko na znesek 1.488,96 EUR obračunati in plačati davke in prispevke in se tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnika na znesek 1.488,96 EUR obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa plačati 1.488,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka za tožnika na znesek 406,08 EUR obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa plačati 406,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 583,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi uvodoma navaja, da je Vrhovno sodišče RS v identičnih sporih dopustilo revizijo s sklepi opr. št. VIII DoR 31/2017, VIII DoR 53/2017, VIII DoR 59/2017 in VIII DoR 67/2017 glede vprašanj, ki so pomembna tudi za rešitev tega individualnega delovnega spora. Izpodbijana sodba dosoja tožniku odškodnino in hkrati tudi nadomestilo. Glede odškodnine je neobrazložena, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršena pa je tudi 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave RS, saj toženi stranki ni bila dana možnost seznaniti se z nosilnimi razlogi sodne odločbe. Iz sodbe ne izhajajo vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki jih sicer tožnik ni niti zatrjeval niti izkazoval. Na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadalj.) je bila tožnikova plača sestavljena iz nominalne osnove in dodatkov. Taka plača je predstavljala neto plačo, davki in prispevki pa so se obračunavali na podlagi tožnikove plače v Republiki Sloveniji. Glede na to je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova odškodnine prisodilo neto znesek 1.488,96 EUR in toženi stranki naložilo, da na ta znesek obračuna in plača davke in prispevke. Ta odločitev je tudi v nasprotju z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 13/2011 in nadalj.), saj bi se lahko davki in prispevki obračunali in plačali kvečjemu od prisojene odškodnine. Podlage za plačilo prispevkov ne daje niti Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/1996 in nadalj.) niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.). Ker so bili prispevki tožnika od slovenske plače že obračunani in plačani, bi ponovno plačilo prispevkov predstavljalo dvakratno plačilo prispevkov za isti dohodek. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do ugovorov tožene stranke glede 17. člena Direktive 2003/88/ES in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSlov; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) glede posebnega misijskega dopusta in odsotnosti v trajanju 96 ur, ki sta urejena kot enakovredni počitek oziroma ustrezno varstvo. Temu pa je namenjena višja nominalna plača pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Sodišče prve stopnje ne upošteva posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov slovenske vojske na misijah v tujini. Pri izračunu višine ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, prav tako pa bi moralo tožnikovo nominalno plačo deliti z vsemi dnevi v mesecu in tako dobiti dnevno postavko, to pa pomnožiti s številom dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Ker sodišče prve stopnje prisojene odškodnine ni izračunalo na tak način, je njegov izračun napačen. Tožnik v dnevih, za katere mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino, ni delal. Pri ugotavljanju, za katere dneve tožniku pripada odškodnina, bi moralo upoštevati poseben pravni in dejanski položaj tožnika kot pripadnika Slovenske vojske na misiji v tujini in specifičnosti pri njegovem delu ter bivanju na tej misiji. Razumevanje sodišča prve stopnje, da spoštovanje hišnega reda, pozdravljanje, nošenje uniforme, prisotnost pri dvigovanju zastave, čiščenje orožja,... pomenijo opravljanje dela in da s tem tožniku ni bil v teh dneh omogočen tedenski počitek, je napačno in ne upošteva posebnosti opravljanja vojaške službe na misiji v tujini. Takšno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi pomenilo, da bi bil tožnik dejansko v službi 24 ur na dan 7 dni v tednu, kar je pravno nevzdržno in bi pomenilo tudi kršitev Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje poleg tega neutemeljeno ni upoštevalo uradnih evidenc tožene stranke, iz katerih izhaja, na katere dneve je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, temveč je v zvezi s tem sledilo izpovedbam prič in podatkom tožnika, vsi ti pa so bili zainteresirani za izid postopka. Dejansko stanje glede števila dni neizrabljenega tedenskega počitka je zato zmotno ugotovljeno. Tožnik se tudi ni nikoli uradno pritožil, da mu tožena stranka ne omogoča izrabe tedenskega počitka, uradne evidence tožene stranke pa je tožnik podpisoval. Tožniku je bil tedenski počitek omogočen, bistvo spora pa je v razumevanju oziroma definiciji prostega dneva (čiščenje orožja, nošenje uniforme, pozdravljanje, prisotnost ob dvigovanju zastave, nemožnost zapuščanja baze,... ne pomenijo opravljanja dela, izleti pa niso bili obvezni). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu tožniku, ki je bil v obdobju od 30. 9. 2013 do 25. 3. 2014 napoten na mirovno operacijo na Kosovo, ob ugotovitvi, da mu v tem obdobju tožena stranka ni omogočila izrabe 11 dni pripadajočega tedenskega počitka, prisodilo odškodnino v neto višini 1.488,96 EUR (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), toženi stranki pa je poleg tega naložilo, da na ta znesek za tožnika obračuna in plača davke in prispevke ter mu povrne njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Svojo odločitev glede neto odškodnine, ki pripada tožniku skupaj z prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je ustrezno obrazložilo, dejansko stanje glede navedenega je popolno in pravilno ugotovilo ter nanj pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Glede na spremenjeno sodno prakso, ki je posledica odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je pristojno tudi za odločanje o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov na neto prisojeni znesek odškodnine. Pritožbeno sodišče sicer v preostalem soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, tako da v zvezi s prisojeno neto odškodnino le odgovarja na neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

7. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena, 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba sicer res ne vsebuje podrobnejših razlogov glede elementov odškodninske odgovornosti, vendar je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Glede na to bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti ni podana. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdna, dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso bile pod njegovim nadzorom (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017). Odgovornost za kršitev pogodbene obveznosti ni krivdna, dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, temveč mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom1. Takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene. Protipravnost ravnanja tožene stranke in nastanek škode sta jasno razvidna iz ugotovitev sodišča prve stopnje, enako velja tudi za vzročno zvezo. Ker tožnik ne zahteva večjega obsega škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) vprašanje krivde niti ni relevantno. Tožnik namreč veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke, da mu zagotovi tedenski počitek. Glede na potek postopka, ki izhaja iz spisovne dokumentacije, je tožena stranka imela možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodne odločitve, zato ni podana niti bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS.

8. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov glede 17. člena Direktive 2003/88/ES in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZZSlov; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.), do njenih ugovorov v zvezi s posebnim misijskim dopustom oziroma odsotnostjo tožnika v trajanju 96 ur, saj je izpodbijana sodba glede navedenih ugovorov tožene stranke obrazložena v točkah 5 do 8 obrazložitve. Glede na to je povsem neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim bistveno kršilo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in da je kršilo tudi 22. člen Ustave RS.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni upoštevalo posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini in socialnopravne ureditve njihovega položaja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo vso relevantno zakonodajo (Zakon o obrambi; ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj., Zakon o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, ZSSlov) in pravilno zaključilo, da je bil tožnik kljub temu, da je bil napoten na mirovno misijo v tujini (pripadniki Slovenske vojske na misiji v tujini so imeli delno drugačen pravni in dejanski položaj od pripadnikov Slovenske vojske v Republiki Sloveniji) upravičen do izrabe tedenskega počitka v skladu z veljavno zakonodajo.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine pripadajoče odškodnine zaradi neizkoriščenih dni letnega dopusta napačno upoštevalo tudi dodatke k tožnikovi plači. Osnova za izračun odškodnine je bila tožnikova plača, ki jo je prejel na misiji, ta plača pa je bila sestavljena iz nominalnega zneska plače in dodatkov. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo višino odškodnine, ker je bila podlaga za izračun te višine urna plačna postavka in ne dnevna plačna postavka, izračunana na podlagi tožnikove prejete plače. Pri svoji odločitvi je upoštevalo, da je za prisojo odškodnine relevantna tožnikova celotna plača (osnovna plača in dodatki) opredeljena v odločbi o plači, ki je bila sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem znesku za 174 ur kot povprečni mesečni obveznosti. Glede na to ni podlage za izračun višine odškodnine ob upoštevanju obračuna dnevne plačne postavke, kot to navaja tožena stranka v pritožbi (podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 in sodbah pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 895/2017 z dne 16. 5. 2018, Pdp 75/2018 z dne 16. 5. 2018, Pdp 214/2018 z dne 13. 6. 2018,...).

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dneve, v katerih tožniku ni bila omogočena izraba tedenskega počitka, saj je zaključilo, da je tožnik kljub podatkom evidence tožene stranke, iz katere izhaja, da je bil na ugotovljene dneve prost, moral opravljati določene obveznosti, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožnik v dnevih, za katere mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino, ni delal oziroma da mu je bil tudi v teh dnevih omogočen 24 urni neprekinjeni tedenski počitek. Pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka tožniku v 11. spornih dnevih ni omogočila izrabe tedenskega počitka, v celoti soglaša in se nanje le sklicuje. Posledično ugotavlja, da so tudi pritožbene navedbe tožene stranke glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o številu dni, ko tožniku ni bilo omogočeno izrabiti tedenski počitek, neutemeljene.

12. Kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka v pritožbi obrazloženo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, v okviru katere ji je bilo naloženo, da je dolžna za tožnika na znesek 1.488,96 EUR obračunati in plačati davke in prispevke (prvi del I. točke izreka izpodbijane sodbe).

13. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je bila v skladu z dosedanjo sodno prakso, ki je bila v veljavi do odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS v identičnem sporu (potem, ko je predhodno s sklepom opr. št. VIII Dor 31/2017 z dne 23. 5. 2017 dopustilo revizijo tožene stranke) odločilo tudi o vprašanju, ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plačajo dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v domovini po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ali od celotnega prejemka. V zvezi s tem vprašanjem je reviziji tožene stranke (ki jo je ta vložila le zaradi zmotne uporabe materialnega prava) delno ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 797/2016 z dne 2. 3. 2017 v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za obračun bruto zneskov odškodnine na neto osnovo 4.504,64 EUR (ki jo je tožnik v citiranem sporu vtoževal) ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, v ostalem pa je revizijo zavrnilo. S to sodbo Vrhovnega sodišča RS je bil torej zavrnjen identičen del tožbenega zahtevka (razen glede nominalne višine neto osnove), kot pa ga je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tožnik in kateremu je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe tudi ugodilo.

14. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi zgoraj citirane sodbe pojasnilo, da je glede na dosedanjo sodno prakso sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. V svoji sodbi ugotavlja, da je v nekaterih zadevah zapis v odločitvah sodišča (o obračunu davkov in prispevkov od prisojenih bruto zneskov) predstavljal le dodatno opozorilo delodajalcu, da izvrši zakonsko dolžnost z obračunom davkov in prispevkov, v drugih zadevah pa je prišlo tudi do vsebinskih odločitev o tem, da se od prisojenega prejemka delavcu obračunajo in zanj plačajo (ali ne plačajo) davki oziroma prispevki. Vrhovno sodišče RS nadalje ugotavlja, da se je dosedanja sodna praksa glede na ureditev področja davkov in prispevkov in glede na novejši razvoj sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017) izkazala za neustrezno. Sodišče bi z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Iz kogentnih predpisov izhaja, kdo in v kakšni višini je dolžan plačati davke in prispevke, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. S tem bi sodišče prevzelo tudi odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti (19. točka obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS). Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi te sodbe (potem, ko je pojasnilo postopek obračuna ter odvoda davkov in prispevkov, dolžnost plačila davkov, pristojnost davčnega organa glede nadzora nad zakonitostjo in pravilnostjo ravnanja davčnega plačnika, nastanek davčne obveznosti in nemožnost odločanja davčnih organov o nadzoru nad pravilnostjo odmere davka v davčnem postopku oziroma o sami odmeri pred nastankom davčne obveznosti) opozorilo na možnost učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev davčnega organa, če se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero oziroma odločitvijo davčnega organa ne strinjata. V 22. točki obrazložitve navedene sodbe je nadalje zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca) oziroma pristojnih davčnih organov.

15. Glede na zgoraj opisana stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik vtožuje izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.

16. Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pazi na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ter tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). O tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka torej ni vsebinsko odločalo, kar predstavlja odstop od sodne prakse v nekaterih primerljivih zadevah pritožbenega sodišča (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 486/2017 z dne 12. 4. 2018, opr. št. Pdp 885/2017 z dne 11. 4. 2018, Pdp 658/2017 z dne 19. 4. 2018,...). Ker ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vsebinsko odločanje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo in na odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija vsebinsko pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka, ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena.

17. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče s svojim sklepom delno poseglo v sodbo sodišča prve stopnje, odločitve o pravdnih stroških, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni spremenilo, saj je ugotovilo, da je tožnik kljub delnemu zavrženju tožbe v tem individualnem delovnem sporu uspel praktično v celoti. Iz tega razloga mu je dolžna tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove prvostopenjske pravdne stroške v višini, kot je to odločilo sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

18. Ker glede preostalega izpodbijanega dela sodbe ni bil podan niti uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 dr. Možina D. "Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe“, Podjetje in delo, 2016, št. 2 stran 260.