Jedro

Ker tožnik, sicer invalid III. kategorije od leta 1979 dalje, ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002 (do uveljavitve določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju), in tudi ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, ne izpolnjuje za pogojev za priznanje pravic po ZPIZ-1, torej pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št.... z dne 16. 2. 2012 in št. ... z dne 15. 3. 2012 ter da je tožena stranka dolžna tožniku priznati pravico do nadomestila za invalidnost kot invalidu III. kategorije invalidnosti od 1. 7. 2011 dalje in mu navedeno nadomestilo tudi izplačevati. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev utemeljevalo na podlagi 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), vendar je takšno stališče napačno. Tožnik je bil namreč v skladu s prej veljavnimi predpisi razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na drugem ustreznem delu „pomožni delavec v trgovini“ in pravica do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu. Te pravice, ki jih je pridobil pred uveljavitvijo ZPIZ-1, obdrži glede na določbo prvega odstavka 397. člena ZPIZ-1 v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi omenjenega zakona. Ker OE tožene stranke ni izdala odločbe, tožnik ni pridobil nobene denarne pravice na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti, zaradi česar v tem delu določba tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev. Tožnik opozarja tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS kot na primer opr. št. VIII Ips 131/2009, VIII Ips 249/2010, VIII Ips 165/2008, po kateri zavarovanec, ki ni pridobil pravice do uveljavitve ZPIZ-1 (oziroma do 1. 1. 2003) ne more več uveljavljati pravic po prej veljavnih predpisih in se zanj ne morejo uporabljati prehodne določbe ZPIZ-1, lahko pa uveljavlja pravice po sedaj veljavnem ZPIZ-1. Zaradi tega je tožnik upravičen do priznanja pravice do nadomestila za invalidnost ne glede na prehodne določbe 397. člena ZPIZ-1, torej ne glede na poslabšanje že ugotovljene invalidnosti ali nastanek nove invalidnosti. Sodišče v tem delu svoje odločitve tudi ni obrazložilo, zato je s tem absolutno bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in napačno odločilo, da se tožniku kot tujcu, ki se je za stalno izselil v tujino, denarni prejemek iz invalidskega zavarovanja ne more izplačevati v tujino. ZPIZ-1 v prvem odstavku 393. člena določa, da osebe, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, lahko uveljavijo pravice iz pokojninskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon, torej ZPIZ-1. Tožnik je na podlagi prejšnjih predpisov imel lastnost zavarovanca in sicer v času, ko je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti kot tudi v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Do teh navedb se sodišče sploh ni opredelilo in ni ugotavljalo ali je imel tožnik v času pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja lastnost zavarovanca nadalje ali se je tedaj štel za tujca in ali se je izselil v tujino. Tožnik je bil namreč ob nastanku invalidnosti in ob preselitvi v BIH jugoslovanski državljan, kar pomeni, da je imel lastnost domačega zavarovanca in ne tujca. Pri iskanju zaposlitve se je preselil znotraj iste države SFRJ in je utemeljeno pričakoval, da bo kljub spremembi kraja prebivanja še vedno dobil izplačane prejemke iz invalidskega zavarovanja, za katere je plačeval prispevke v pokojninski in invalidski sklad SFRJ. Prav tako ne more biti omejeno izplačevanje pravice do nadomestila za invalidnost v tujino. Pravica do nadomestila za invalidnost je strogo vezana na socialno zavarovanje tako kot pravica do invalidske ali druge pokojnine, izplačevanje katere v tujino, glede na sklenjen sporazum med republiko Slovenijo in federacijo BIH, ni omejeno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj pomembnih za odločitev v sporni zadevi in se tako sodba lahko preizkusi. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, da svoje odločitve ni obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 3. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št.... z dne 16. 2. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnik s 3. 12. 1979 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Tožnik je najprej pri toženi stranki uveljavljal priznanje pravice do denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Gre za pravico, ki jo je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.). Tožena stranka je priznanje navedene pravice zavrnila. V sodnem postopku pa je tožnik uveljavljal priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Sodišče je njegov zahtevek s sodbo opr. št. Ps 966/2008 z dne 7. 5. 2009 zavrnilo. Odločitev pa je bila potrjena tudi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 396/2009 z dne 9. 12. 2009 in tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 65/2010 z dne 8. 11. 2011. Kljub omenjenim odločitvam je tožnik pri toženi stranki ponovno vložil zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, torej po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.).

Kot je bilo pojasnjeno že v prej citiranih sodbah, bi tožnik pravico do nadomestila za invalidnost lahko pridobil le v primeru, če bi bil uživalec pravic, uveljavljanih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma določenega v 446. členu ZPIZ-1, vendar le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (397. člen ZPIZ-1). V sporni zadevi tožnik ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002, prav tako pri njemu ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, to pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje novih pravic, torej pravice do nadomestila za invalidnost, kot je urejena v določbah ZPIZ-1. Tudi Vrhovno sodišče RS v že citirani sodbi z dne 8. 11. 2011 posebej opozarja, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljanih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, lahko pridobijo pravice po določbah ZPIZ-1 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Tožnik ob uveljavitvi ZPIZ-1 in že dalj časa pred tem ni bil več zavarovanec tožene stranke niti uživalec pravic na podlagi invalidnosti. V tem primeru pa že zaradi navedenega niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice, so za rešitev sporne zadeve ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje izplačevanja nadomestila za invalidnost v drugo državo, za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.