Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku ni grozil z udarcem in da besede toženca na sestanku (na katerem je govoril s povišanim tonom in tožniku rekel: „Ven! Ven! To je odpoved!“) ter nato v kadrovski pisarni (kjer je tožniku rekel: „Majster, kaj pa kompliciraš? Ugotovili smo, da si kriv, zdaj pa kompliciraš? Kaj je narobe, da ne boš podpisal?“) ne predstavljajo nedopustne grožnje, ne nazadnje pa tožena stranka ob podpisu sporazuma niti ni bila prisotna v pisarni. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bil tožnik prestrašen. Tožnik je najprej tudi zavrnil podpis sporazuma in ga je podpisal šele, ko je bil na njegov predlog dopolnjen.

Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporazum tudi ni ničen. Čeprav je bil povod za sklenitev sporazuma tožnikova kršitev delovne obveznosti, je ključna podlaga za sklenitev sporazuma v tem, da se doseže sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bile izpolnjene predpostavke za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne bi zadostovalo za sklepanje o nemoralni ali nedopustni sklenitvi sporazuma, ki je eden izmed zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1). Razmere, v katerih se je sklepal sporazum, ne odražajo okolja, v katerem bi bilo kršeno tožnikovo dostojanstvo. Prav tako ne gre za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo možno zaključiti, da je bil sporazum sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli. Zato primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi in podredni tožbeni zahtevek zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma nista utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2014 in njemu podredni zahtevek za ugotovitev ničnosti navedenega sporazuma (I/1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za: ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 9. 2014 (I/2. točka izreka); da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama 26. 5. 2014 za delovno mesto skladiščnik, transformirala iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas (I/3. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 9. 2014, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 5. 2014 (I/4. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto skladiščnik, mu od 13. 9. 2014 dalje vzpostaviti delovno razmerje in vpisati delovno dobo (I/5. točka izreka); da je tožena stranka dolžna od 13. 9. 2014 dalje vsakomesečno obračunati bruto plačo 1.279,10 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec dalje (I/6. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper del sodbe o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev oziroma podredno na ugotovitev ničnosti sporazuma za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (I/1. točka izreka) in zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vendar le za čas do 25. 11. 2014 (I/2., I/4., I/5. in I/6. točka izreka) ter zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Navaja, da je bil sporazum podpisan v okoliščinah, ki predstavljajo kršitev dostojanstva. Šlo je za zahtevo po takojšnjem podpisu sporazuma, pri čemer je tožena stranka v razburjenem stanju na tožnika vpila: „Odpoved! Odpoved!“, ga spodila iz pisarne pred sodelavci, mu grozila z udarcem, ga žalila in mu grozila z vprašanjem: „Majster, kaj kompliciraš?“. Ta beseda kaže na podcenjujoč in žaljiv odnos. Gre za okoliščine, ki so ustvarile zastraševalno, ponižujoče, sramotilno, žaljivo delovno okolje. Pod vplivom teh okoliščin je tožnik sporazum podpisal. Zahteva po podpisu listine v takšnih okoliščinah je nemoralna. Iz izpovedi tožnika ter prič A.A. in B.B. izhaja, da je tožena stranka na sestanku najprej govorila v mirnem tonu, nato pa je pričela vpiti. Na tožnika je vpila: „Odpoved! Odpoved! Ven!“ in mu pokazala, da mora ven. A.A. je izpovedal, da je bila tožena stranka res jezna na tožnika. Izpoved priče C.C. ni verodostojna, saj je omilila uporabljene izraze. Izpovedala je, da naj bi ji A.A. ali tožnik naročila sestavo sporazuma, pri čemer je A.A. izpovedal, da ji ne on ne tožnik nista rekla ničesar. Ravnanje tožene stranke predstavlja nedopustno grožnjo, ki je pri tožniku povzročila utemeljen strah. Tožena stranka je na tožnika vpila, ga spodila iz pisarne, ga ustrahovala. Priči A.A. in C.C. sicer nista potrdili, da naj bi tožena stranka z iztegom roke nakazala, da ga bo udarila, a sta poskušali prikazati ravnanje v milejši obliki. Obrazna in telesna mimika tožnika sicer ni izkazovala hudega strahu, vendar je bil v šoku, saj se je v 20 minutah vse spremenilo. Sestanek je trajal največ 10 minut, zato se tožnik ni mogel odzvati tako, kot v znanih situacijah. Sporazum je tudi ničen, saj je nemoralno, da se vzpostavi delovno okolje, ki posega v dostojanstvo, in da se v takšnem okolju zahteva sklenitev sporazuma. Tožena stranka tožniku ni obrazložila, zakaj je pripravila sporazum in tožniku ni dala možnosti, da izbere odpoved. Tožena stranka se je odločila, da ga odpusti zaradi kršitve, to pa je storila tako, da je pripravila sporazum. Takšne okoliščine predstavljajo tudi nedopusten nagib za sklenitev pogodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni v ugodilno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih kršitev pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2014 za določen čas šestih mesecev na delovnem mestu skladiščnik. Dne 12. 9. 2014 sta stranki podpisali Sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (81. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnik je zahteval razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti tega sporazuma (13. člen ZDR-1), češ da je bil sklenjen zaradi nedopustnih groženj, v nemoralnih okoliščinah in iz nedopustnega nagiba. Tožnik je sicer vtoževal tudi transformacijo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a pritožbe zoper zavrnilno odločitev s tem v zvezi ne vlaga. V pritožbenem postopku tudi ne uveljavlja več vrnitve na delo k toženi stranki, saj pritožbeno zavzemanje omeji z datumom izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas (25. 11. 2014).

6. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka 12. 9. 2014 sklicala sestanek zaradi ugotovljene kršitve pri skladiščenju vozil, na katerem je bilo ugotovljeno, da je kršitev storil tožnik. Tožena stranka je tožniku rekla, da je to odpoved in ga poslala iz pisarne, pri tem je bila razburjena in je glasno govorila. Tožnik je po naročilu tožene stranke z A.A. odšel v kadrovsko pisarno, kjer je kadrovnica C.C. pripravila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se s ponujenim sporazumom ni strinjal in ga ni želel podpisati, ker v njem ni bil naveden razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. C.C. je zato o tem obvestila toženo stranko, ki je po prihodu v kadrovsko pisarno tožniku rekla, ne pa kričala: „Majster, kaj pa kompliciraš? Ugotovili smo, da si kriv, zdaj pa kompliciraš? Kaj je narobe, da ne boš podpisal?“ Tudi ni takrat tožena stranka tožniku rekla da ga bo klofnila, prav tako tega ni nakazala z dvigom roke. Tožnik je vztrajal, da sporazuma ne bo podpisal, zato je tožena stranka rekla, da naj se v sporazum napiše še, kar tožnik želi, in odšla iz pisarne. C.C. je nato po naročilu tožnika v sporazum vnesla razlog, tako dopolnjen sporazum je tožnik podpisal, ob podpisu pa tožena stranka ni bila prisotna. Ko je tožnik odhajal, sta se s toženo stranko srečala, se pozdravila in si segla v roko.

7. Tožnik neutemeljeno nasprotuje tako ugotovljenemu dejanskemu stanju in pravni presoji sodišča prve stopnje, da izrečene besede in vedenje tožene stranke ne predstavljajo grožnje oziroma napake volje za sklenitev sporazuma. Člen 45 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) določa, da če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, pri čemer se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila tožnikovih navedb, da je tožena stranka tožniku grozila z udarcem in to nakazala z dvigom roke. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti pričama C.C. in A.A., saj sta priči o relevantnih okoliščinah, ki so pomembne za presojo veljavnosti sporazuma, izpovedali skladno. Njuni izpovedi se ujemata tudi z izpovedbami ostalih prič, ki so potrdile navedbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni grozila z udarcem, ter da besede tožene stranke na sestanku (kjer je govoril s povišanim tonom in tožniku rekel: „Ven! Ven! To je odpoved!“) in nato v kadrovski pisarni (kjer je tožniku rekel: „Majster, kaj pa kompliciraš? Ugotovili smo, da si kriv, zdaj pa kompliciraš? Kaj je narobe, da ne boš podpisal?“) ne predstavljajo nedopustne grožnje, nenazadnje pa tožena stranka ob podpisu sporazuma niti ni bila prisotna v pisarni. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bil tožnik prestrašen. Tožnik je najprej tudi zavrnil podpis sporazuma in ga je podpisal šele, ko je bil na njegov predlog dopolnjen. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vplivajo pritožbene navedbe, da strah ni bil izražen zaradi šoka in hitrega odvijanja dogodkov kritičnega dne.

8. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporazum tudi ni ničen. Prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Drugi odstavek 40. člena OZ pa določa, da je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti. Čeprav je bil povod za sklenitev sporazuma tožnikova kršitev delovne obveznosti, je ključna podlaga sklenitve sporazuma vendarle v tem, da se doseže sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bile izpolnjene predpostavke za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne bi zadostovalo za sklepanje o nemoralni ali nedopustni sklenitvi sporazuma, ki je sicer eden izmed zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1). Razmere, v katerih se je sklepal sporazum, ne odražajo okolja, v katerem bi bilo kršeno tožnikovo dostojanstvo. Prav tako ne gre za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo možno zaključiti, da je bil sporazum sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli.

9. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člena ZPP).